Čokoladno mleko namesto črnila

4

Usedel sem se v njihov avto. Imel je vonj po mešanici vaniljevega osvežilca zraka, cigaretnega dima in prešvicanih podplatov. Za volanom je sedel moški srednjih let – sklepam, da njen oče – in kadil travo. Leah se ni ravno vzela po njem. Edino kar sta imela skupnega so bili lasje in ušesa. Pogledal me je v vzvratnem ogledalu. Z njim je bilo veliko lažje vzpostaviti očesni stik. Gledal me je s sumničavim izrazom na obrazu in me ogovoril.
»Ti si torej eden njenih novih sošolcev. Mark, kajne? Leah mi je že veliko povedala o tebi,« je rekel in vase ponovno potegnil dim, da se zadane.
»Pusti ga, oči. Daj mu malo zraka,« je rekla Leah, ki je ravno priplezala v avto, ker je šla prej še nekaj iskat na postajo. Verjetno karto za vlak ali kaj podobnega. Ne bi točno vedel kaj, ampak ni zvenelo preveč pomembno.
»Že prav. Si našla kar si iskala?« jo je vprašal njen oče in zagnal motor.
Pritrdila je in se mi zazrla naravnost v oči. Čeprav sem se ji trudil izogniti mi tokrat ni uspelo. Kljub vsem naporom sva si izmenjala pogleda. V tem trenutku sem dobil preblisk nje, prelite s krvjo. Mrtve. Njene odprte, mrtve oči zazrte vame. Roke, ki ohlapno ležijo ob telesu. Tako zelo sem si jo želel zaštihati. Najraje bi z nožem prodrl v najčistejše dele njenega srca. He he he he he... mučilni smeh. Prav, lahko me obsojate, ampak žal. Ne morete dokazati, da sem psihopat. Kar seveda ne pomeni, da to nisem, a kot sem rekel, dokaza na vašo žalost ni.
Obrnila se je in iz žepa potegnila svoj telefon. Lahko sem videl, da si je z nekom dopisovala. Šolski primer najstnice enaindvajsetega stoletja. Fant? Ne bi rekel. Zdi se mi, da je pisalo... Noe? Ups, mislil sem Zoe. Tako je. Zoe je moja sošolka že od prvega razreda osnovne šole. Pravzaprav je ena od tistih, ki jih nikoli nisem maral. Vedno je bila tečna in vsiljiva, nikoli se ni strinjala z nobenim od nas... kurba, če vprašate mene. Ni čudno, da se je takoj spoprijateljila z njo. Obe sta grozno nadležni. Če bi moral izbirati s katero bi se raje družil... verjetno bi kljub vsem mukam, ki jih doživljam v njeni bližini, vseeno izbral Leah. Zoe je preprosto preveč nadležna. Lahko sem marsikaj, a s kurbami se ne bom družil. Ne vem kateri debil si je izmislil, da moram z njo preživeti še štiri leta srednje šole. Kot da je nisem že prej prenašal devet let. In ne, nisem zloben. Tako da prosim, če sovrstnike bombardirate s svojimi težavami, ali se vtikate v njihova življenja, pomislite na dejstvo, da vas nihče ne mara. Kot sem rekel... nisem zloben, le realen
Ni dolgo trajalo preden naju je gospod Peters odložil pri šoli. Zamomljal sem nekaj v zahvalo in stopil iz avta. V trenutku, ko se je moja noga dotaknila tal, je skozi njo šinila grozna bolečina. Čisto sem pozabil na svoj gleženj. Tako sem se zasedel v avtu, da sem bolečino preprosto odmislil. Ampak poglej, poglej. Spet je nazaj. Nekako sem se skobacal ven in odšepal proti šoli. Nisem se oziral nazaj. Če bi se, bi trajalo še dlje, preden bi prišel do šolskega vhoda. Že tako me je noga upočasnjevala in tako sem v to grozno stavbo vstopil šele ob zvoncu. Takrat je za mano pritekla Leah. Ustavila se je poleg in me prijela za roko. Nagonsko sem jo izmaknil in jo potegnil k sebi. Čutil sem lahko njeno užaljenost. Kljub temu pa je še vedno hodila poleg mene in za spremembo ostala tiho. Pravzaprav sem se zmotil. Oprostite mojim naivnim možganom. Tišina ni trajala tako dolgo.
»Mi boš povedal, kaj se je zgodilo s tvojim gležnjem?« je vprašala, da je njen glas zarezal v tišino, ki je nastala, ko so vsi pobegnili v razrede.
V odgovor sem odkimal in hodil naprej. Vedel sem, da je ne bom mogel večno ignorirati, pa sem jo vseeno. Kljub njenemu trudu sem samo hodil naprej. Takrat je mimo naju šel profesor Martins, ki nas poučuje geografijo. Pogledal je za nama in začudeno buljil ko sva se ustavila pri omaricah. V nekem trenutku se je odločil, da bo prišel do naju. Preveril naju je od glave do peta in vprašal, zakaj nisva pri pouku. Preden sem lahko spregovoril je Leah že povedala nek lažen razlog. Kot kaže ga je imela že dolgo pripravljenega. Govorila je o tem, kako se je izgubila na poti sem in je tako poklicala mene, da bi ji pomagal najti pot do šole. Profesor naju je še vedno gledal zelo sumničavo. Saj ga razumem. Kdo bi verjel nekomu, ki pravi, da sem mu pomagal jaz? Tega še moja lastna mama ne bi uporabila kot izgovor. A kot kaže ji je vseeno verjel, ali pa se mu samo ni dalo ukvarjati z nama. Kdo bi vedel? Vse kar je še rekel, je bilo, naj čim hitreje prideva v razred in naj se nujno opravičiva, ker tega brez njegovega opozorila zagotovo ne bi naredila. Kdo za vraga se še opravičuje ko pride prepozno v razred? Sploh ne poznam nobenega takega modela.
Šla sva vsak do svoje omarice in se preobula v copate. Komaj sem se sezul. Bolečina v desnem gležnju je sicer malce popustila, ko je ta prišel na zrak (mogoče sem pozabil omeniti dejstvo, da sem se obul, medtem ko sva z njenim očetom čakala na Leah), a zdaj je bilo treba stopiti nanj, da sem lahko sezul drugega. Komaj sem zdržal dve sekundi na desni nogi. Bilo je grozno. Že če sem jo obremenjeval le narahlo, je bolelo kot hudič. Nekako se mi je vseeno uspelo skobacati pred razred, kjer me je čakala Leah. Gledal sem v tla, ona pa se je vzravnala in mi zašepetala.
»Zdaj si mi dolžen,« je rekla in si nadela prekanjen nasmešek. »Lahko se kar pripraviš.«
Potrkala je in vstopila. Počasi sem prišepal za njo in zaprl vrata za sabo, medtem pa je Leah spet začela s svojo pripovedjo o tem, kako se je izgubila. Toda tokrat je bil razplet povsem drugačen. Profesorica za angleščino, ga. Sthrudel, ki je domnevno Nemka, se nama je približala. Nekaj trenutkov je samo mirno stala in naju gledala. Sam sem imel oči priklenjene na tla, Leah pa je gledala vanjo kot eden tistih majhnih luštkanih kužijev. Nenadoma pa se je malce naglušna profesorica začela dreti na naju.
»Čisto nič ne verjamem!« je rekla, tako naglas, da jo je verjetno slišala cela šola, ali celo ulica. »Mark poglej me v oči!«
Nisem se premaknil. Profesorica je to ponovila še enkrat, seveda bolj naglas, in mi zagrozila s priporom. Tako sem pogled le usmeril proti njej. Bila je že stara in v višino ni merila več kot meter petdeset. Prekrižanih rok me je gledala s povej-resnico-ali-pa-greš-v-pripor pogledom in z nogo tapkala po tleh.
»Mark, je to res?« me je naposled vprašala in s svoje ogromne oči izza očal izbuljila proti meni.
Pokimal sem, a zanjo to ni bilo dovolj. Želela je slišati besede iz mojih ust. Odprl sem jih in potiho pritrdil, vendar je želela še več – saj je bila preveč naglušna, da bi me slišala – in tako sem moral zakričati, da jo je moj odgovor zadovoljil. Ampak to še ni bilo vse, ker kar nama zabita ženska še vedno ni verjela. Leah je tako začela govoriti o tem kako se je preselila sem in sem bil jaz pač edini, s katerim je navezala vsaj najmanjši stik in s tem zavlačevala vse do zvonca – in nisva zamudila več kot deset minut ure. Sthrudlovi ni bilo seveda nič jasno – pol je preslišala – in tako naju je pustila brez najmanjše kazni, kar je bilo nekaj presenetljivo novega. Ko sva stopila iz učilnice je Leah planila v smeh.
»Si videl, kako naju je gledala,« je na pol razumljivo rekla. »Kako lahko te ljudje nasedejo na take bedarije?«
Še naprej se je smejala kot nora. Ne morem verjeti. Še njen smeh je identičen kot njegov. Kot bi bila njegova kopija, le pač v ženskem telesu. Moram pa priznati, da se je tudi pri meni pojavil nasmešek na obrazu. Leah je bila čisto osupla nad tem in je začela dramatizirati – zmerjati mojo osebnost. Tokrat sem bil tarča posmeha sam, zato sem se spet zresnil. Naslednjo polovico poti sva prehodila v tišini. No, jaz sem jo bolje rečeno prešepal. Ostali so neusmiljeno hiteli mimo naju, ne da bi se ozirali na druge. Večkrat se je kdo zaletel vame ali vanjo, ker sva po njihovem mnenju hodila prepočasi. V takem tempu sva nadaljevala do učilnice matematike. Tam se je Leah postavila predme in mi začela nekaj predavati. Najprej je sploh nisem poslušal, medtem ko sem se počasi pomikal proti svoji mizi, ko pa je omenila moje ime sem zmedeno pritrdil.
»Me sploh poslušaš?« je vprašala in zožila pogled. »Dolžen si mi uslugo.«
»Povej,« sem zamomljal, ona pa je brez oklevanja odgovorila.
»Ko se pogovarjava, me boš gledal v oči in pika. Brez izgovorov,« se je zadrla name.
Prikimal sem, a še vedno so bile moje oči usmerjen proti beležki. Takrat mi jo je jezno zgrabila iz rok in jo nesla h košu za smeti. Brez pomislekov sem vstal in jo poskušal zgrabiti. Ni mi uspelo. Leah je bila prehitra, zato sem jo bil nekako prisiljen pogledati. Še enkrat je ponovila svojo zahtevo in šele ko sem ji pritrdil tako, da sem jo gledal v oči, mi je vrnila beležko – čeprav ne ravno najbolj zadovoljna – in se usedla nazaj na svoj stol. Začuda tokrat nisem imel nobenih prebliskov. Bilo je, kot da bi se je že počasi navajal in naenkrat je moja želja po uboju popustila – seveda le za trenutek. Ampak moram ostati zbran. Ne smem dopustiti, da me nadvlada. Moram se ji čim bolj približati, a to kljub vsemu narediti zbrano in prisebno, osredotočeno na svoj cilj. Neka punca me že ne bo odvrnila od mojih načrtov. Še posebej pa ne ona. Kljub njenem predavanju, ki ga je spravila na več majhnih listkov in mi jih podajala med matematiko sem se takrat popolnoma zavedal, kaj bom naredil. Saj ne more biti drugače kot fentavanje paličnjakov. Osebku se približaš, poskrbiš da ti zaupa, potem pa mu zariješ nož v hrbet... no, ali pa kam drugam. Saj to je tako ali tako vseeno. Le da ta določena oseba izkrvavi in pred svojo smrtjo uvidi, kakšen genij sem.
Naslednjo uro sta se najini poti ločili. Leah je imela kemijo, jaz pa fiziko. V razredu je bilo brez nje zdaj že prav dolgočasno. Dejansko ni bilo nikogar, ki bi se dejansko pogovarjal z mano. Vsaj pred današnjim dnem ne. Med odmorom je k meni pristopil Jack in svoje stvari prestavil na mesto poleg mojega.
»Vem, kaj naklepaš,« je rekel in si obliznil ustnico. »In pri tem bi ti rad pomagal.«