Čokoladno mleko namesto črnila

7

Ponovno je med nama nastala tišina. Očitno je pričakovala, da ji bom kaj zabrusil nazaj. Tega vendarle nisem storil. Moja osebnost pozna meje, ki jih pod nobenim pogojem ne smem prestopiti. Že v petem razredu, ko sem se skregal s Patrickom, mojim bivšim najboljšim prijateljem, se mi je uspelo zadržati, da ga nisem kresnil po gobcu. Morda bi bilo celo lažje, če bi ga, a kaj hočeš. Rad sem bil v njegovi družbi, a zdaj je kar je. Kljub temu da me je zapustil, ko sem ga najbolj potreboval, mi je tudi to uspelo preboleti.
Potem pa šok (o moj bog!!). Leah je položila svojo roko na moj gleženj, ki je ves ta čas počival na stolu. Fak. Že pogledam jo komaj, dotika pa pač ne prenesem. Ostani močen Mark. Ne sme izvedeti za tvoj načrt. Že hujšo bolečino si prenesel.
Samo zato se nisem premaknil in sem pač čakal, da ženska končno umakne svojo prekleto roko z mene. A na mojo žalost, je nekaj minut samo sedela v istem položaju in v najbolj verjetnem primeru nekaj razmišljala.
»Tvoj gleženj je videti vedno slabše,« je naposled le rekla in pramen las odstranila z oči. »Si bil pri zdravniku?«
Gledajoč v tla sem odkimal. Nisem je mogel pogledati. Ne toliko zaradi bolečine, kot zaradi sramu. Nikoli doslej me še ni bilo sram svoje lastne mame, a res je žalostno, da me ni niti zdravstveno zavarovala. Enkrat vmes sem šel v zdravstveni dom, a so me samo odslovili, češ da nimam veljavne kartice in posledično zavarovanja. Takrat je bila moja največja skrb to, da nisem dobil zdravil za angino. Zdaj pa je drugače. Za zvit gleženj praviloma niti ne rabiš k zdravniku in tega si nisem niti želel, a kljub temu me je stiskalo v želodcu.
»Mark...« je spet rekla s tistim svojim opozorilnim tonom.
Takoj sem vedel, kaj hoče. Pogledal sem jo v oči in svoj 'ne' še izrekel. Očino se ji to ni zdelo tako čudno, ker je hitro umaknila svojo roko z mojega gležnja in vstala iz postelje. Počepnila je in odprla svoj nahrbtnik, tistega živo rozastega, iz njega pa je vzela nekaj, čemur bi moji majhni moški možgani rekli toaletna torbica. Tudi ta je bila roza barve, na zadrgi pa je imela zataknjen obesek samoroga. SAMOROG!!!! Upsi, oprostite mojemu navdušenemu izpadu. Ob samorogih me včasih malo zanese.
Iz nje je Leah vzela neko kremo. Ne, mazilo. Tega je odprla in ga položila na polico. Spet se je začela dotikati mojega gležnja (bolečina...) in mi spravila dol nogavico. Ponovno je v roke vzela mazilo, gel, kremo...karkoli že, in vanj pomočila svoj kazalec. Izgledalo je ogabno. Bilo je zelene barve, imelo pa je sluzasto strukturo. Malo me je celo spominjalo na NJEGOVO zbirko sluzi, ki jih je sam izdeloval doma. Spet on. Dejansko mu je obupno, grozno in nenormalno preveč podobna. Z vsako novo podobnostjo, si jo želim ubiti samo še bolj.
To mazilo je tako nanesla na moj gleženj (bole... čakaj). Pravzaprav tokrat nisem čutil nič razen olajšanja. Olajšanja, ker je kljuvanje v gležnju vsaj malo ponehalo. Samo zaprl sem oči in se prepustil temu užitku. Leah še vedno ni nehala. Iz svoje torbe je izvlekla še tisoč različnih zadevic v katere mi je zavila gleženj, jaz pa od takrat nisem več odprl oči. Bil sem popolnoma izmučen in prilegel se mi je počitek. Verjetno se sploh ne zavedate, kako mučno je hoditi naokoli s poškodovanim gležnjem. Utrujen nisi le fizično. Grozno je predvsem zato, ker vsi buljijo vate. Moje dihanje se je umirilo, na koncu pa sem samo nenadzorovano zaspal.

Zjutraj se najprej sploh nisem mogel spomniti, kako mi je uspelo takole zaspati. Poskušal sem vstati, a ko sem stopil na desno nogo, je skoznjo šinila bolečina. Točno. Stara zgradba. Gleženj. Leah.
Nogo sem hitro dvignil. Verjetno je potem odšla domov, a v kotu sobe je zdaj stal Sean. Nekam preveč ravnodušno me je gledal. Z njim je zadnje čase nekaj res hudo narobe. Ali pa je bil vedno tak pa tega nikoli nisem opazil. Pomignil mi je na polico ob moji postelji. Na njej je pustila mazilo, poleg katerega je bil zložen list, na katerem je bilo napisano moje ime. Razgrnil sem ga. Na njem je pisalo:

Hej!
Nisem mogla kar oditi, brez da ti napišem tole. Na polici sem ti pustila to mazilo za hlajenje in da mi slučajno ne bi danes rinil v šolo, če komaj hodiš. Včeraj me je poklical moj oče in sem žal morala domov. Saj bi prišla tudi danes, ampak te nočem zbuditi. Upam, da je gleženj bolje.
Leah

Da ne bi šel v šolo? Je res misila, da bom cel dan gnil doma. Kaj pa naj delam? Rišem samoroge? Saj bi, pa mi ženska še kar ni vrnila beležke. Torej bom pač moral v šolo. Glejte, vem, da normalna oseba ne bi za nič na svetu zapustila udobja svoje postelje, a sam v tem ne uživam preveč. Ko to počnem se počutim neuporabno-nesposobnega. Samo malo... ura je že skoraj sedem. Sranje. Čez manj kot dvajset minut se začne pouk.
Hitro sem nase nekako navlekel čiste hlače in včerajšnji pulover. Nisem se trudil z umivanjem zob ali česanjem. Svoje lase sem samo vrgel nazaj in jih skril pod kapuco. Hitro sem obul še nogavice in tudi preko otečenega gležnja, sicer v groznih mukah, nase nataknil teniske. Res je bolelo, ampak ko se ti mudi, moraš to bolečino odmisliti. Odšepal sem dol po stopnicah in odprl vhodna vrata. S težavo sem stekel proti dvorišču, kjer sem zagledal znan avtomobil.
»Sem vedela, da me ne boš poslušal,« je skozi odprto okno rekla Leah, in naredila balonček s svojo žvečilko. »Pridi že noter.«
Saj se mi je zdelo, da me ta ženska ne bo pustila pri miru. Odšepal sem proti avtu in odprl zadnja vrata. Nekako sem se skobacal na sedež in zaloputnil za sabo. Avto je spet vozil njen oče, sama pa je sedela na sovoznikovem sedežu. Vonj še vedno isti, njen oče spet s cigareto v ustih. Verjetno vsakodnevna rutina. Hmm... le kaj je lahko lepše kot umazana pljuča ob začetku dneva. Bog se usmili človeka, ki si je izmislil cigarete. Ali res ne morete denarja zapraviti za kaj bolj pametnega? Ga vsaj donirati? Že tako vsak dan v šoli vonjam te umazane ljudi, ki mislijo, da so zaradi tega 'kul'. Manjka mi le še, da se začnem družiti s takimi modeli. Res mi je žal za vse pasivne kadilce, ki so kot Leah to prisiljeni vohati 24/7.
Vožnja do šole ni bila dolga in uspelo nama je priti v razred še pred začetkom pouka, brez da bi se v avtu zadušila. Res je, da je naš profesor za matematiko, g. Keats, še najmanj občutljiv glede zamujanja, a matematika je vseeno matematika. Temeljni predmet v šolah, vsaj po njegovem pričevanju.
Dan je bil takšen kot vsi ostali. Z izjemo malice. Kot sem že omenil, je šetanje onkraj šole odpadlo, zato sem pač obtičal v jedilnici. Tokrat sta se poleg mene usedli Leah in Zoe. Kot da že Leah ni dovolj nadležna. Res mora moj dan otežiti še Zoe s svojimi monologi o modi, ličilih in fantu, ki jo je včeraj pozdravil na hodniku. Hvala Bogu je ugotovila, da nisem ravno najbolj zabavna družba in je kmalu pobegnila k svojim kurbističnim prijateljicam. Se vsaj lahko s kom pogovarja, o tem kakšne barve šminka najbolj poudari njene oči. Ne zdi se mi namreč, da bi bila Leah preveč zainteresirana za tak pogovor.
Leah je vmes jedla svojo malico in nekaj brskala po telefonu. Jaz nisem jedel. Zjutraj se nisem zbudil dovolj zgodaj, da bi lahko pravočasno prišel do bencinske in si kupil čokoladno mleko. Nič hudega. Nimam tako hude potrebe po hrani kot nekateri. Kmalu po nesreči sem preživel tri dni, brez da bi dal kaj v svoja usta. Naposled je le umaknila pogled z telefona in v roke vzela svoj roza nahrbtnik. Ven je potegnila vrečko in jo vrgla proti meni. V njej je bila ena Milka čokolada in kos pice iz pekarne. Še malo je pobrskala po nahrbtniku in mi vrgla plastenko vode.
»Za mene?« sem jo vprašal in izbuljil oči.
Prikimala je in še naprej jedla svoje. Malo sem še počakal, ker nisem bil čisto prepričan, če je mislila resno, potem pa sem vseeno ugriznil v pico. Spomnim se svoje prve pice. Mama in oče sta šla na večerjo in tako sva midva ostala sama doma. Bil sem star komaj kaj več kot 5 in nobeden od naju ni znal kuhati. On je tako naročil pico in večer sva preživela pred televizijo. Še zdaj se spomnim, kako sva se smejala, ko sva gledala Kung fu pando. Res je, kot normalni otroci sem gledal risanke. Kakšno presenečenje, kajne. Ta pica sicer ni tako dobra, kot je bila tista, a je bolje kot nič.
Odprl sem čokolado in jo ponudil Leah. To je bilo najmanj kar sem lahko naredil. Poleg tega je bila to dobra strategija za pridobivanje zaupanja. Tega sem se naučil pri paličnjakih. Vzela je košček in me pogledala. Bolečina ob njenem pogledu je počasi postajala znosna in nisem rabil več odmikati pogleda pred njo. Spet je vzela v roke svoj nahrbtnik in ven potegnila bel list. Odtrgala je delček tega in iz svoje peresnice vzela kemik. Nekaj je napisala, nato pa je listek prepognila na polovico. Zdaj je listek položila v mojo dlan, vzela nahrbtnik in odšla. Pogledal sem ga. Na njem je pisala njena telefonska številka poleg nje pa še »Za vsak slučaj.« Nasmehnil sem se. Tudi sam sem vstal, preostalo čokolado pospravil v svoj nahrbtnik, listek pa v žep. Nahrbtnik sem si oprtal na rame in odšel naprej k pouku.