Čokoladno mleko namesto črnila

31

Nepremično sem stal pred vrati njene hiše. Verjetno bi bilo po vsem skupaj pametneje, če bi jo vsaj poklical, preden sem prišel. Prav, obsojajte mene in mojo čudno naravo. No ja, kakorkoli že, zdaj sem tukaj.
Okleval sem. Kaj če ne želi več govoriti z mano? Verjetno me bo vrgla ven, še preden me bo videla. Zdaj sem zanjo le še boleč spomin. Le košček preteklosti, ki ga ne želi več. No, poskusiti ni greh, kajne?
Pozvonil sem. Kar bo pa bo. Kot pričakovano vrat ni odprla ona, ampak njen oče. Zagotovo še ni dovolj pri močeh, da bi sama hodila po stanovanju. Ko smo že pri očetu. Ta je najprej le nepremično stal in srepeče gledal vame izza sončnih očal.
»V sobi je,« je rekel in si popravil očala. »Samo dotakni se je, pa ti bo žal, da si prišel.« Njegov dah je smrdel po cigaretah, a vsaj v hišo me je spustil. Jaz se, po pravici povedano, ne bi. Čeprav me zdaj več kot očitno sovraži. Kako presenetljivo.
Sezul sem čevlje in jakno obesil na obešalnik. Po stopnicah sem se povzpel do njene sobe, z očmi njenega očeta še vedno uprtimi v moj hrbet. Prišel je čas. Povedati ji moram vse, kar sem uspešno skrival zadnje pol leta. Poti nazaj ni.
Potrkal sem na vrata. Ni trajalo dolgo preden sem zaslišal njen »naprej« in vstopil. Ležala je na postelji in brala knjigo. Kako nepričakovano. Čeprav je res, da zdaj po moji zaslugi, verjetno težko počne kaj drugega.
Ker nisem ob prihodu ničesar rekel, je pogled odvrnila od knjige. Ko me je zagledala, sem videl, kako jo je spreletel srh. A hitro se je nasmehnila in mi pokazala naj sedem na stol. Tega sem premaknil karseda blizu njej in sedel. Drug drugega sva gledala v tišini, medtem ko je čas bežal mimo. Kako poveš človeku, da si imel neizmerno željo, da ga ubiješ?
Vendarle sem se zganil. Pograbil sem njeno dlan. Bila je topla in nenormalno mehka. Z drugo roko sem ji šel skozi lase, vse do obraza. Kaj vse bi lahko izgubil. Kaj sem sploh razmišljal? Nisem je vreden. Ne nekoga tako čudovitega kot je ona.
»Zakaj si tukaj?« je tiho vprašala. Čustva so mi privrela na plano. Svoji roki sem umaknil in ju prestavil v njeni. Skozi oči so mi na plano privrele solze.
»Ker si zaslužiš resnico,« sem hlipajoče rekel. »Resnico o tem, zakaj je prišlo do... tega.«
Ni se premaknila. Le tiho je čakala na moj govor in tako sem se po vsem tem skrivanju in lažeh končno izpovedal.
»Vse skupaj se je začelo na prvi šolski dan. Že ko sem te videl stopiti iz avta, sem vedel, da si drugačna. Ampak v tistem trenutku nisem čutil tega, kar čutim zdaj. Želel-želel sem te...ubiti in zaradi tega se sovražim. Ko sva se začela družiti, sem mislil, da te bom lažje ubil, če te bolje spoznam, a nekako sem željo po tem izgubil. Na žalost je za vse skupaj nekako izvedel Jack in mi ponudil pomoč. Idiot jaz je seveda nisem zavrnil. Ko je uvidel, da ima nadzor nad mano, je grozil, da ti bo povedal, kaj sem želel storiti in tako uničil najino prijateljstvo ter me izsiljeval za cigarete in alkohol. Do tega ne bi smelo priti. Ne tako daleč. S Patrickom sva poskusila vse možno, da bi ga odvrnila od tega, a je grozil, da bo storil še kaj hujšega, če te ne ubijem sam, zato sem se vseeno držal načrta. A ko bi to moral storiti, nisem mogel. Ko je stal za tabo... bila je zadnja možnost. Žal mi je za vse in vem, da bi ti moral povedati že prej. Oprosti.«
Za trenutek sva oba utihnila. Še vedno sva držala očesni stik, med nama pa je nastala meni do zdaj neznana vrsta napetosti.
»Zakaj si me hotel ubiti?« je po dolgem času vprašala s solznimi očmi.
»Ker si mu bila podobna,« sem odgovoril. »Seanu. Bila si identična in najprej me je to grozno motilo, ker njegove smrti nisem nikoli prebolel, a spoznal sem, da sem to vseskozi potreboval. Saj veš, nekoga takšnega kot je bil on.«
»Kdaj si... no, to ugotovil?« je še vprašala, po trenutku tišine. Dobro vprašanje. Noč čarovnic? Božič? Kaj pa vem.
»Pravzaprav...« sem začel in se presedel. »Imam nek občutek, da je bilo vse skupaj le utvara v mojih možganih. Mislim, da je počasi izginjala, nisem pa popolnoma prepričan, kdaj je v celoti izumrla.«
Še nikomur se nisem tako izpovedal. Niti moja mati ni vedela toliko o meni, kot ona. Bila je njena reakcija, ki me je presenetila. Pričakoval sem, da se bo zdrla name in me psihično uničila, ampak ne. Le slepo je strmela vame in stala pri miru kot kip.
»Kot sem rekel,« sem izjavil, se odkašljal in nadaljeval. »Prav je, da veš. Zato sem prišel. Če nimaš več vprašanj je mogoče bolje za naju oba, da grem.«
»Počakaj!« je vendarle rekla in svoje roke stegnila proti meni. »Kako čudno je, da te po tem ne sovražim? Da nisem jezna nate? Da se želim družiti s tabo? In to kljub temu da poznam resnico?«
»Precej čudno,« sem tiho rekel. »Kaj misliš s tem?«
»Veš, ko si rekel, da si že prvi dan opazil, da nisem normalna? No, drugačna. Nekako je pri meni situacija podobna. S tabo seveda. Že prvi dan si mi padel v oči, ker nisi bil kot drugi. In mogoče, čisto mogoče, si mi bil malo všeč, ampak to ni bistveno. To je bil verjetno glavni razlog, da sem pristopila do tebe. Mislila sem, da te po včerajšnji noči ne bom mogla več pogledati, a nekaj v meni mi pravi, da te potrebujem. Nočem, da greš, Mark. Razumem, zakaj si to storil in mislim, da ti lahko oprostim, ampak zaenkrat te le potrebujem ob sebi.«
Sklonil sem se k njej in ji šel skozi lase. Dišala je po vanilji in se nasmehnila, ko sem z obema rokama objel njen obraz. Raziskoval sem njene polne ustnice. Gledal v njene lepe temne oči. S prsti šel skozi jamice, ki so se ji naredile na licih.
»Upal sem, da boš to rekla,« sem ji zašepetal na uho. Videl sem, kako se je njena koža naježila, ko sem se le temu približal. Nasmeh se ji je razlegel skoraj do ušes. Nisem bil popolnoma prepričan, kaj naj si mislim, a to sem sprejel kot neke vrste pritrditev.
V trenutku je s sebe vrgla odejo in razkrila svojo poškodovano nogo. Če bi temu lahko tako rekli, seveda. Trenirka je namreč pokrivala povoj, tako da je bilo njeno stanje skoraj nemogoče oceniti. Po njenem obnašanju sodeč, je bila popolnoma zdrava, a pri njej videz pogosto vara. Čudil bi se, če bi bilo tokrat drugače.
Nemudoma je skočila na noge, kot da je ne bi nekdo po imenu Jack zabodel pred manj kot štiriindvajsetimi urami. Hitro je izpod postelje potegnila svoje fluorescentno roza teniske in se pričela obuvati. Na njenem obrazu sem zasledil grimaso ali dve, ko je zavezovala desni čevelj. Torej sem imel ponovno prav. Čisto preveč očitno ni v redu.
»Kam pa misliš, da greš?« sem zmedeno vprašal. »Saj s takšno nogo komaj hodiš.«
»V bistvu ne komaj, ampak počasi,« je odvrnila v odgovor in prst usmerila navzgor, medtem ko je zavezovala drug čevelj. »Tu je razlika. Drugače pa sem mislila, da bi šla na sprehod, ko si že ravno tukaj.«
Nisem bil ravno navdušen nad dejstvom, da bi se Leah sprehajala s poškodovano nogo. Njeno stanje bi se lahko tako le še poslabšalo. Vendarle pa odločitev ni bila moja. Vedel sem, da je ne bi mogel ustaviti. Ko se ona odloči, ni poti nazaj. Sploh pa sem ji dolžan. Jaz sem jo spravil v to godljo in naredil bom karkoli želi, le da ostanem v njeni družbi.

Hoja je bila prav zares počasna. Brez heca. Ne le, da sva se ustavljala na vsakih pet metrov, ker je njo preveč bolelo, da bi prehodila prekomerno razdaljo. Ne, še tistih nekaj korakov, ki jih je naredila med postanki je bilo kratkih in zelo počasnih. Vmes sem že pomislil, da bi jo nesel, a sem se odločil, da bom prihranil moči. Če bova res hodila po stopnicah, bi znalo postati precej zahtevno.
Tako sva do stare zgradbe, namesto pet minut, porabila pol ure. Morda celo kakšno minuto več. Tam seveda ni šlo več drugače. Primoran sem jo bil dvigniti in jo nesti vse do vrha stavbe. Najprej se je upirala, češ da ji uničujem ugled ter da zmore sama, a kmalu je ugotovila, da je to brezupno. Če bi bile stopnice normalne, bi ji morda celo uspelo prilesti do samega vrha, a glede na to, koliko jih je vmes manjkalo, ni imela prav veliko možnosti.
Vmes sva se bila večkrat primorana ustaviti. Še za modela, ki redno dviguje uteži, pumpa sklece in ima uravnoteženo prehrano, ki skoraj zagotovo ni iz McDonald'sa, bi bil to velik napor. Dvomim, da bi njeno težo sploh uspelo komu v enem kosu odnesti pet nadstropij visoko. Ja, kar smejte se. Rad bi videl vas. Leah ni tako lahka, kot bi si mislili.
Na vrhu sva končno počinila. Usedla sva se na rob strehe in pustila, da nama noge bingljajo v prepad. V tišini sva uživala v nocojšnjem sobotnem večeru. Vsaj dokler nekdo po imenu Leah ni spregovoril.
»Kdaj se bosta torej preselila?« je vprašala. Zanima me, če je dolgo razmišljala o tem ali je samo bleknila, kar ji je prišlo na pamet. Pri njej nikoli ne veš.
»Ne bova se,« sem rekel. »Narazen sta šla. No, pravzaprav jo je Tip pustil, ker je pač samovšečen pohlepen prasec, ki išče lahkoverne ženske, kot je moja mama. Najin dragocen denar pa je morala porabiti za njegovo hišo, ker zakaj pa ne in zdaj sva spet čisto brez denarja. Nič novega za naju. Bojim se le, da naju bodo vrgli iz hiše, ker je prenevarna. Tudi takšne stvari se dogajajo.«
»Je res zapravila vse za tisto hišo?« je vprašala Leah.
»Tako se zdi,« sem odgovoril in jo objel okoli pasu. »Nič ni namigovala na to, da bi nama kaj ostalo. Tudi če je, tega denarja ni niti približno dovolj za obnovo.«
Prijela me je za roko in glavo naslonila name. To je bila ena od stvari, ki so me pri njej najbolj fascinirale. Bila je dobra poslušalka. Kaj takega si ne bi mislili o njej, glede na njeno neprestano govorjenje. Čeprav malo se je spremenila, odkar jo poznam. Zdi se mi, da njene besede postajajo vedno bolj izbrane. Bolj premišljene. Kaj sem sploh mislil? Zakaj bi mi kakorkoli lahko šla na živce? Ne morem verjeti, da bi jo lahko izgubil. Da nikoli več ne bi slišal bitja njenega srca.
»Vem, da me nisi ravno prosil za pomoč,« je tiho rekla. »Ampak imam idejo.«