Čokoladno mleko namesto črnila

27

Operacija »Psihično uniči Jacka« se je začela. S Patrickom sva sklenila pričeti s prvo fazo še pred poukom. Namreč le še nekaj dni imava, preden bo prepozno. Tako sva ga čakala pri omaricah. Pri tem sva poskrbela, da naju Leah ne bi videla. Patrick je sedel na klop ob omaricah in se pretvarjal, da se uči biologijo. Kapuca na glavi in sončna očala niso manjkala.
Sam sem sedel na blazini pod stopnicami in čečkal bedarije v mojo beležko. Nisva rabila čakati predolgo, preden se je cepec prikazal. Popravil je gnezdo las na svoji glavi in odklenil omarico. Iz nje je vzel svoje natikače, ker je bil seveda preveč kul za navadne copate, in jih obul. Pogledal sem Patricka. Ta je očitno že čakal na moj znak. Pokimal sem mu in nazaj v nahrbtnik vrgel beležko in svinčnik. Vzel sem svoje stvari, vstal in se mu približal.
Že navsezgodaj zjutraj je smrdel po cigaretah. Njegove zaspane in zadete oči so se zagledale vame. Kot sem lahko razbral, ni bil najbolj vesel, da me vidi. Sicer ga razumem, a takšno gledanje je vseeno malce nevljudno.
Patrick je ostal na svojem položaju. Varneje zanj bo, če to najino zavezništvo ostane skrivnost. Ne bi namreč rad izpostavljal nevarnosti še njega. Bog ve, kaj bi mu Jack lahko naredil. Verjetno nič dobrega.
»Kaj bi rad?« je nejevoljno vprašal Jack. Videl sem, da bi me v tem trenutku najraje zadavil, a nisem popuščal. Moj strah sem nadzoroval in ga zaprl vase.
»Imam predlog,« sem odgovoril. »Glede 'saj veš česa'.«
Izraz na njegovem obrazu se je spremenil. Prikazal se je zloben nasmešek.
»Izpljuni, Wolf!« je zabrusil nazaj.
»Torej... veš, ko imava namen – am, onesposobiti Leah? Razmišljal sem in mislim, da bi mogoče lahko našla novo žrtev. Saj veš, bolj primerno.«
»In koga predlagaš?« je sumničavo vprašal. Videl je, da oklevam. Ni mi zaupal. Dobro, tudi jaz ne zaupam njemu, ampak ne vem, kakšen je njegov razlog. Moj je zelo očiten in enostaven: tip je zadrogiran imbecil, ki kadi in je za povrh vsega še alkoholik. Prav tako sklepam, da je psihopat.
Verjetno mi zdaj nihče ne verjame, češ, Mark, veš kako redka je ta kombinacija? Ja, ljudje, tega se popolnoma zavedam. Saj se tudi sam večkrat vprašam, kako je možno, da se takšne stvari vedno zgodijo meni. No ja, s tem moram živeti pa če mi je všeč ali ne.
»Mogoče Zoe...« sem potiho neprepričljivo rekel. »Zdi se mi veliko boljša. Veliko bolj... zanimiva. Pa še naduta prasica je. Kaj praviš?«
Planil je v smeh. Če se lahko bolje izrazim: začel se je krohotati kot svinja, da ga je verjetno lahko slišala cela šola. Joj, to ni dobro. Nase je pritegnil preveč pozornosti. Bog daj, da Leah spet zamuja.
»Zoe? Si resen? Kdo pa me bo potem nafukaval?« je rekel, čisto malo preveč na glas. »Ne bo šlo. Kar pri njej bova ostala. Vsaj nihče je ne bo pogrešal.«
Obrnil mi je hrbet ter brez pozdrava odšel in me pustil samega. Očitno mi je spodletelo. Zdaj bova morala uporabiti plan B. Dobro, ta bo verjetno deloval. Ali pač ne. Bomo videli.
Patrick se je hitro pojavil ob meni.
»Pridi,« je rekel. »Greva k pouku.«

Čas je za fazo številka dve. To bova kot načrtovano izpeljala med malico. Takrat moram Jacku prinesti potrebne surovine. Kot po navadi so tudi danes na seznamu vodka in cigarete. Vsaj izbirčen ni. Tudi če mu prinesem najcenejše, je zadovoljen. Mislim, da bi lahko bil malce bolj izviren. Saj ne da me to moti. Prav nasprotno. Vesel sem, da mojega računa ne izprazni še bolj.
S Patrickom sva odhitela do črpalke, kolikor hitro se je dalo, da bi nama načrt uspel v popolnosti. Cela šola je vedela, da Jack vedno prešprica uro po malici, da se lahko v miru napije. Profesorjem pa se, milo rečeno, za vse skupaj jebe. Tukaj so zato, da jih plačajo. Popivanje najstnikov ni njihova skrb.
Ko sva kupila vse potrebno sva zavila proti stari stavbi. V tem delu dneva tu ni bilo nikogar. Vsi narkomani so bili namreč pod prisilo v šoli. Mirno sva lahko odložila stvari na pod in pričela s sabotažo najstnikom prepovedanih substanc. Previdno sva odprla steklenico vodke. Polovico sem zlil za grmovje, Patrick pa je prilil navadno vodo. Za tem sem vzel v roke še škatlici cigaret. Počez sem vsako posebej preluknjal z iglo, ki sem si jo zjutraj sposodil iz mamine omare. Pri Jacku te lahko takšno dejanje stane življenja. Ampak ne skrbi me preveč. Preveč sem pomemben zanj. Brez mene bi lahko rekel adijo »zastonj« pijači in čikom.
Čeprav bo Jack verjetno znorel, ko bo ugotovil za najino sabotažo, je vredno poskusiti. Nekako ga bo pa že treba prepričati, da umor ni potreben. Da se stvari da rešiti drugače, brez nasilja.
S to mislijo v glavi sva se odpravila nazaj, da vse skupaj opraviva pravočasno. Patrick se bo, kot zadnjič, zlil z okolico. Izgledal bo kot dijak, ki se uči pred testom. Nič preveč izstopajočega. Jaz bom medtem stopil do Jacka in mu izročil substance. Potem pa bomo videli. Upajmo, da mu ne potegne prehitro.
Pred šolo sva zavzela pozicije. Jack je s svojimi kompanjoni spet kadil za vogalom. Bliže kot sem bil, hujši, bolj ogaben je bil smrad. Ko sem stal v njihovi sredini, sem imel občutek, da se bom zaradi groznega vonja zadavil. Zaradi dima sem pred seboj komaj kaj videl, z izjemo njihovih pohotnih nasmeškov. Srčno upam, da niso homoseksualci.
Jacku sem izročil robo in hitro izginil, preden bi ta lahko spregledal napako. Patrick se mi je kmalu pridružil, vendarle pa je počakal dovolj dolgo, da ga Jack in kompanjoni niso opazili.
V razred sva stopila tik pred zvonjenjem. Gospa Sthrudel tudi danes ni bila najboljše volje (kot da kdaj je). Celo uro je nakladala o izvoru besede korenček. Dobesedno. Vsi smo se počutili blagoslovljene, ko je zvonilo za konec ure.
Vendarle pa moje zadovoljstvo ni trajalo dolgo. Takoj ko sem stopil iz razreda, me je Jack potegnil na stran. Zgrabil me je za vrat in me potisnil ob steno. Moji butasti sošolci so gledali in se smejali. Cepci. Jaz sem v težavah oni pa se norčujejo. Kako prikladno.
»Samo še enkrat!« je začel kričati v moj ksiht in me ob tem popolnoma popljuval. »Samo še enkrat poskusi s čim takim in prisežem, da ne boš več ugledal luči dneva.«
Z zadnjimi močmi sem skušal prikimati, kar je precej težko, če te kretenski imbecil grabi za vrat.
»Jutri dvojno,« je še zasikal. Nato me je spustil in odvihral po hodniku naprej. Zrak je spet dosegel moja pljuča. Hvala bogovom. Malo je manjkalo, da bi me zadavil. Če bi še malo vztrajal, bi mu verjetno tudi uspelo. Saj ne, da za mano ne bi nihče žaloval (Mark si v mislih obriše solzo).
Iz gneče se je v ospredje prebil Patrick, za njim pa Leah. Mogoče to z luknjanjem in redčenjem vendarle ni bila tako dobra ideja. Zagotovo bo Leah ugotovila, da nekaj ni v redu. Oplel sem. Razkrinkala me bo, še preden bo imel priložnost to storiti Jack.
»Kreteni so se zbili skupaj pri vratih. Trajalo je, preden sva se prebila skozi,« je rekel Patrick. »Kaj se je zgodilo? Si v redu?«
»Jack,« sem odgovoril in se dotaknil svojega vratu. »Spet ima enega svojih psihotičnih napadov.«
»Zakaj se je spravil nate? Kaj je hotel?« je zaskrbljeno vprašala Leah.
»Nekaj v zvezi z nalogo,« sem si hitro izmislil in prestregel Patrickov svareč pogled. Vem, da si Leah zasluži vedeti resnico, a nisem pripravljen. Ne še. Hvala bogu je ženska le skomignila z rameni in se odpravila k naslednji uri. Pa sem že mislil, da ji je mar zame. Da ji ni vseeno. Zakaj? V redu, Mark. Nehaj dramatizirati. Vsaj sama sva ostala s Patrickom.
»Kaj zdaj?« je vprašal.
»Zdaj je čas za fazo številka tri.«

Po zadnji uri sva se s Patrickom odpravila na igrišče, da bi izpeljala zadnjo fazo načrta. Tu je bilo vse skupaj seveda precej natrpano. Večina šole je končala istočasno, zato se nama ni bilo težko pomešati med množico.
Sam bom izkoristil trenutek in Jacka potegnil na samo, Patrick pa bo neopazno hodil gor in dol v gneči, kar je seveda čisto normalno. No, relativno normalno. Ne bi vam jaz predaval o normalnosti. Saj vidite, da ta ni v moji naravi. Vendarle pa sva ga nekako morala skriti. Zlepa ali zgrda.
Ko sem z Jackom stal ob robu, me je ta gledal s sovražnim pogledom. Nič čudnega, glede na to, kaj sem storil z njegovo robo.
»Spet?« je jezno vprašal. »Kaj za vraga bi rad zdaj?«
»Imam predlog,« sem rekel kolikor samozavestno sem mogel. »Pozabiva na vse skupaj pa ti bom še vedno nosil stvari, za katere me prosiš. V nasprotnem primeru lahko kar pozabiš na moje usluge.«
Planil je v smeh. Moj predlog ga je očitno zabaval. A ne za dolgo. Kmalu se je na njegovem obrazu prikazalo sovraštvo in komaj viden gnus. Potegnil me je bliže k sebi, me zgrabil za ovratnik puloverja in mi zašepetal na uho.
»Očitno pozabljaš, kdo je tu glavni,« je rekel. »Jaz imam vajeti v rokah. Jaz vem, da je bila vse skupaj tvoja želja. Ti nimaš moči, da bi se pogajal z mano o čem takem, glede na to, da ji grem lahko kar zdajle povedati resnico.«
V grlu se mi je naredil cmok. Na to nisem pomislil. Ta načrt je bil moj zadnji up. Zdaj bom težko našel način, da se temu ognem kot profesionalec.
Jack se je brez slovesa vrnil k svojim, sam pa sem razočaran obstal. Konec je. Vsega je konec. Moral bom ubiti edino osebo, ki ji je, poleg Patricka, mar zame. Eno redkih oseb, ki do mene goji spoštovanje, navkljub vsem napakam.
Patrick me je z dotikom na moji rami prebudil iz nočne more in se nasmehnil.
»Poskusila sva,« je rekel. »Mogoče te še vedno lahko spraviva iz tega. Ni še konec.«
Zavzdihnil sem. Zakaj je moral biti takšen optimist? Zakaj ne more enkrat videti realne slike? Ni mi povsem jasno, zakaj se družim z njim.

Razočaran sem odšel domov. Upal sem, da bo vsaj en načrt (bili so faking trije!!) deloval. Zdaj bom moral verjetno nov način poiskati kar na kraju zločina. Počakajte... imam boljšo idejo. Kaj pa če do vsega skupaj sploh ne bi prišlo? Brez mene je namreč vse bolj ali manj brezupno. Tudi če ji Jack vse pove, me ne bo več. Na veliko veselje vseh prisotnih poznam vozni red vlakov. Sicer bi moral malce pohiteti, če bi hotel skočiti pred naslednjega, a nič ne de.
Ne skrbite. Saj se šalim. Mogoče moj sarkazem vendarle ni tako razumljiv, kot sem mislil. A prav zares se počutim kot nekakšen odvečni človek. Nepotreben za nadaljnji obstoj človeštva. Dobro, v redu je. Nisem tako neumen, da bi naredil samomor, verjetno pa ne bo nič narobe, če odidem domov. Po dnevu razočaranj mi bo prijal počitek.
Mama je bila verjetno zunaj, saj so bila vrata zaklenjena, na zvonec pa se ni nihče odzval. Izpod predpražnika sem potegnil rezervni ključ, ki sem ga tam pustil za točno takšne primere, ko svojega pozabim na mizi. Odklenil sem in zletel noter. Za sabo sem zaprl vrata, potem pa sem odhitel v svojo sobo.
Izmučen sem se vrgel na posteljo in dal vse štiri od sebe. Končno mir. Dandanes ljudje kot sem jaz tega vedno bolj cenimo. Ne veste, kako mi gredo na živce ljudje, ki ne znajo utihniti. Ki se vedno vtikajo v življenja drugih. To sta morda popolnoma različni stvari, a to ni ključnega pomena. Posvetimo se pomembnejšim stvarem. Na primer: Zakaj dafak me Jack kliče sredi belega dne? Zagotovo je še vedno jezen name zaradi vseh potegavščin. Če ne drugega, sva ga vsaj spravila v slabo razpoloženje (zlobni smeh v ozadju). Oglasil sem se.
»Pokliči Leah,« je takoj začel. »Povej ji, da se dobita v petek, na jasi v gozdu ob polnoči.«