Čokoladno mleko namesto črnila

18

Vrata Burger Kinga so se zaprla za nama. Toplo oblečena sva stopila ven na hladen zimski zrak. Skoraj bi rekel svež, a sem se spomnil, da sem v Detroitu. Če je tu kdaj svež zrak, potem sem jaz burek. Brez zajebancije. Po moje bi bilo lahko okronano za najbolj smrdeče, nagnusno in onesnaženo velemesto na svetu.
Množica naju je obdajala iz vseh strani. Gor, dol, levo, desno. Mislim, da imam socialno anksioznost. Mogoče ne bi dobili takšnega vtisa ob prvem srečanju z mano, a če bi me podrobneje preučili, bi pridobili vse potrebne dokaze in simptome. Samo poglejte me. Koga na tem svetu je strah gneče ljudi (poleg mene seveda)? Popolnoma nikogar.
In ona to dobro ve. Popolnoma jasno ji je, da obožujem samoto in se najraje izogibam nagnetenim prostorom. Običajno bi to človek razumel in se izogibal masovno velike količine ljudi, a ne ona. Brez skrbi je našla nekaj, s čimer mi lahko poslabša razpoloženje. Ravno zdaj, ko je na ulicah največja zmeda, si ženskica želi ogledati znamenitosti tega ogabnega mesta. Bi si lahko izbrala boljši čas? Mislim, da ne.
Najbolj čudno pa je, da je ženska tu živela leta, nagravžnega mesta pa si še vedno ni ogledala. Je to sploh možno? Da živiš v nekem kraju, ki ga pravzaprav sploh ne poznaš? Res, da je Detroit veliko mesto, a jaz bi ga, na njenem mestu, preiskal do potankosti. Moja radovednost nima mej. Tudi če je to sam Detroit. Velikost ni ovira.
»Kaj si že rekla, da si hočeš ogledati?« sem jo vprašal, ko sva hodila po ozki ulici.
»Knjižnico,« je na kratko odgovorila in hitela naprej. Am, nisem prepričan, da je to prej omenila, ampak naj ji bo.
Bolje kot sem jo poznal, bolj kulturno ozaveščena oseba se mi je zdela. Najprej muzej umetnosti, zdaj knjižnica. V redu, umetnost še nekako razumem, ampak kdo za vraga v današnjem svetu še vedno bere knjige? Ta zastarela metoda poizvedbe informacij, bo kmalu popolnoma iztrebljena in ljudje se bodo posluževali le še interneta.

Presenetila naju je toplina knjižnice. Kapi in jakni sva odložila na obešalnikih v preddverju in pobegnila med police. Kaj pa naj zdaj? Jaz v knjižnici? Ste že videli kaj bolj absurdnega?
Oh, že vem. Žarnica v glavi se je prižgala. Moj oče. Moja mati... temu pravimo pretiravanje oziroma pretirano poudarjanje. Zelo pogosto v moji glavi. Hvala za razumevanje.
Hitro sem smuknil k črki W. Pomikal sem se od knjige do knjige, da bi našel svoj priimek. Watson... Weliki... Wills... Woddy... in končno Wolf. Knjige so bile takšne kot doma, le malo bolj obrabljene.
Preden sem začel z vohunjenjem za svojo družino, sem se moral prepričati, da me nihče ne opazuje. Pogledal sem najprej levo in nato desno, a nikjer v bližnji okolici ni bilo nikogar. Previdno sem potegnil eno od knjig s police in jo odprl na uvodni strani. Ta je bila posvečena družini, v kar bi verjetno lahko štel tudi sebe. Na hitro sem jo preletel, saj pač nimam potrpljenja za prebiranje romanov. Še kadar dobimo obvezno domače branje, ostanem kar pri obnovi. Kaj šele, da bi bral prostovoljno.
»Sem mislila, da ne maraš knjig,« je rekla Leah, ki se je nepričakovano prikazala za mojim hrbtom. Zdrznil sem se. Nisem navajen, da me ljudje takole presenetijo. Verjetno sem bil preveč zaposlen s samim sabo, da bi jo opazil. Moral bi biti bolj oprezen.
»Kaj bereš?« Vzela mi je knjigo iz rok in jo zaprla tako, da je bila proti njej obrnjena naslovnica. »Michael Wolf, Izgubljeno mesto. Psihološka knjiga. Veš, res znaš presenetiti, Mark.«
Njen nasmeh je zbledel, ko me je pogledala. Preveč spominov in temnih misli me je obdajalo, da mi se zdaj lahko smejal. Očetov obraz je zapolnil vsak kotiček mojih misli. Moral bi biti tam. Moral bi se posloviti. Vse skupaj je prišlo tako nenadno. Kaj bi dal, da bi ju dobil nazaj vsaj za en dan. Toliko stvari je, ki jih nisem vedel o njem. O obema. In zdaj ju ni. Nikoli ju ne bo nazaj.
Spet je pogledala platnico. Zamislila se je, a ni trajalo dolgo, preden je ugotovila, za kaj gre. Z malce zmedenim obrazom me je pogledala in privzdignila obrv. Sijala je v primerjavi s staro knjižnico. Še posebej njene oči. Vedno oči. »Ja, Mark. Vemo, kako jo občuduješ. Zdaj pa utihni in ne menjaj teme.«
»Tvoj oče?« je vprašala in sprostila obrazne mišice. Pokimal sem. Čeprav sem pričakoval vsaj še kakšno vprašanje, je tokrat ostala tiho. To je nekaj posebnega pri njej. Obožuje govorjenje. Celo bolj kot kdorkoli, ki ga poznam. Še Patrick ni tako zgovoren. Ima pa momente. Momente, ko preceni, da bo enostavno bolje, če ostane tiho in te pusti samega s svojimi mislimi.
»Mogoče bi šla raje naprej,« je rekla. »Počakam te pri izhodu.«
Obrnila se je na petah in se odpravila v svojo smer. Spet sem ostal sam. Žive duše ni bilo naokoli. Za mrtve ne bi vedel. In čeprav bi rad zapravljal čas s proučevanjem očetovih del, imam pomembnejše opravke. Z Leah imava še kar nekaj stvari v planu. Ne bo me večno čakala.