Čokoladno mleko namesto črnila

21

»Še vedno mi nisi odgovoril na vprašanje, Mark! Nož ali pištola?«
Jack me že celo jutro muči z podrobnostmi tega neumnega načrta. Kako bolje preživeti sobotno jutro kot v družbi zabitega psihopata z morilskimi nagnjenji? Res si ne bi mogel zamisliti dvajsetih stvari, ki bi jih lahko počel v tem trenutku. Kakorkoli že, obotavljal sem z odgovorom. Jack seveda ni vedel, da Leah ne bom ubil. No, če bo to seveda možno. Če bi mu to povedal, bi obstajali le dve možnosti: povedal bi ji za moje prvotne namene ali pa bi naju oba lastnoročno fental. Nič od tega ne pride v poštev.
Z njim sem imel namen sodelovati dokler lahko. Z delom pod krinko bom izvedel vse podrobnosti Jackovega načrta ter njegove pohotne potrebe, s tem pa lažje našel rešitev zanjo.
Torej, če se dotaknem noža in pištole. Nož je vsekakor bolj priročen, a pištola je učinkovitejša. Morda je ne dobiš v vsaki manjši trgovinici, a z njo lahko človeka ubiješ precej hitro. Kroglo mu pošlješ v glavo ali srce, in puf, ni ga več. Simpl kot pasulj.
»Nož,« sem vseeno zamrmral. Manj kot je možnosti, da jo ubije, bolje za Leah. Jack je seveda načel monolog o prednostih pištole, medtem ko je kadil že tretji čik v zadnje pol ure. In ne, ne pretiravam.
Sam sem le kimal. Čeprav mi ideja o pištoli očitno ni bila všeč, je bil spor z njim najhujša možna ideja. Nimam ravno želje, da me do konca življenja preganja po celotni državi, kar bi po vsej verjetnosti dejansko storil.
Na koncu sem se moral vseeno strinjati s pištolo in iti po steklenico viskija na bencinsko. Ko se njemu poželi, bolje zate, da mu prineseš. Vem, da ni prav, a tolažim se z dejstvom, da bo njegove hierarhije kmalu konec. Samo še njen umor »uresničiva« pa se ga znebim. Zakaj me tip sploh sprašuje po mnenju, ko pa ga le to očitno ne zanima? Povej mi, kaj hočeš pa se ne bom pritoževal, ne pa da potem vprašaš, kaj želim jaz in tega ne upoštevaš. Ne gre to tako.
Prodajalka mi je brez pomislekov prodala viski, sam pa sem jo po hitrem postopku ucvrl nazaj k stari zgradbi. Na srečanje sem pristal pod pogojem, da tam ne bo njegovih pivskih kolegov. Težko sem ga prepričal v to, a ko sem mu ponudil več žganja po nižji ceni, je hitro spremenil mišljenje. Če veš, kaj mu lahko ponudiš, si v veliki prednosti. Joj, kaj bi Sean mislil, če bi me zdaj videl? Mogoče sploh ni imel problema z Leah, ko je odšel. Mogoče ga je motila Jackova prisotnost. Zakaj nisem pomislil na to? Zakaj bi sploh mislil, da mu Leah ni bila všeč? Prav lepo bi se ujela.
Jack mi je zadovoljen pustil oditi. Verjetno je tako bolje. Nekako ga nimam želje videti še bolj pijanega kot je sicer. Seveda, kot ste lahko opazili, drog nisem niti omenil in jih tudi ne mislim. Niso vredne mojih besed.
Čimprej sem moral stran. Moji možgani so namreč prekipevali. Ko bi le lahko komu zaupal svoje probleme. Verjetno bi pomagalo mojim preobremenjenim mislim, da se za trenutek ali dva sprostijo.
Škoda, ker Seana ni več. On me je vedno poslušal, tudi ko jaz njega nisem. Mogoče sem vam to že povedal, a obstaja verjetnost, da bom dejstvo ponovil še vsaj trikrat. Zelo je pomembno in hočem, da si to zapomnite. Kaj pa če bi lahko našel nekoga, ki me bo poslušal? Leah, seveda, ne pride v poštev. Mogoče obstaja celo kakšen osebek moškega spola, ki mi se mu lahko potožil. Se vam že kaj svita, kdo bi to lahko bil? Kdorkoli? Ne želite pomagati meni, Marku vsemogočnemu? Nesposobni ste, da veste. Popolnoma ničvredni in neuporabni.
Stojte. Vendarle poznam nekoga. Mogoče bi bilo bolj pametno, da bi vse skupaj zadržal zase, a moji možgani ne zmorejo več takšnega pritiska. Patrick je edini, ki mu zaupam glede tega. Čeprav se bo verjetno do konca življenja križal in me obsojal zaradi mojega mišljenja, mi bo vseeno verjetno pomagal. Za povrh vsega mi je dolžan, tako da...

Pred njegovo hišo sem kar nekaj časa okleval. Neka stara tetka me je čudno gledala, ko je šla mimo po pločniku. Želel sem ji nakazati, da me njeno nenadzorovano buljenje moti, a sem se pravočasno ustavil. Pustil bom, da je moja podoba ne bo preganjala vsa ta zadnja leta življenja, ki so ji še preostala. In ne, nisem zloben. Le realno gledam na svet in po vsej verjetnosti se nisem zmotil.
Ko sem se končno opogumil in pozvonil je moja nervoza naraščala. Na moje presenečenje vrat ni odprl Patrick, ampak Nia. Ta prasica. Spet bo vse pokvarila in se metala ven pred mano. Ne vem, kako mi je lahko bila včasih všeč. Število atraktivnih stvari na njej je enako nič.
»Spet ti!« je rekla in zavila z očmi. »Kaj bi rad?«
»Moram govoriti s Patrickom,« sem odgovoril. Ne bi ji rad pojasnjeval razlogov za moj nepričakovan obisk, saj dvomim, da bi jih hotela slišati. Takšna nežna dušica, kot je ona, bi zagotovo omedlela že ob omembi umora. Kaj? Če je pa res. Samo prosim, ne recite mi, da se vam zdi dovolj močna za to. Prav gnusite se mi.
»Nima časa,« je nesramno rekla in začela zapirati vrata, a sem vmes pravočasno nastavil nogo. Skoraj jo je priprla, a se vendarle človeško ustavila, ko jo je opazila.
»Mislim, da nisem bil dovolj jasen,« sem rekel. »Nujno moram govoriti z njim.«
Še enkrat je zavila z očmi, a naposled me je le spustila noter. Odhitela je po stopnicah v njegovo sobo in me pustila samega, da sezujem premočene superge. Ko sem vendarle snel s sebe vse, kar bi lahko umazalo njihovo sterilno hišo, sem pohitel za njo. Notranjost se ni preveč spremenila, odkar sem bil nazadnje tukaj. Že je na stenah kakšna nova slika ali kaj podobnega, a nič preveč drastičnega. Bolj kot ne so dodali nekaj novejših Patrickovih fotografij, a to ni preveč pomembno.
Njegova soba je ostala enaka. Velika, z posteljo in nekaj omarami. Prevzeli so me spomini na stare čase, ko sva se cele dneve tukaj igrala. Nia je že sedela poleg Patricka in se vlačila po njem, ko sem vstopil. On sicer ni izgledal pretirano navdušen nad njenim obnašanjem, a prav tako se ni umaknil.
Ko je zagledal mene, se mu je čez obraz razlegel nasmešek. Če sem pravilno doumel njegovo reakcijo, je bil vesel, da me je videl. No, za Nio bi lahko rekli ravno nasprotno. Očitno je bila jezna in razburjena, ker sem zmotil njuno osladno zalizovanje. Kot da ne bosta imela potem dovolj časa za to.
Stopil sem korak bliže in Patricku povedal, zakaj sem tu. Seveda Nia ni zdržala brez neumestnih in, brez skrbi, neprimernih komentarjev. Ni šlo drugače. Patrick jo je kar malo na silo utišal in me prosil za moment, da se bosta lahko pogovorila na štiri oči. Skomignil sem, stopil nazaj na hodnik in za sabo zaprl vrata. Nisem imel želje poslušati njenega pritoževanja in pretiranega reagiranja na moj prihod.
Spet me je poneslo v moje temne misli. Razmišljal sem o Seanu, pa o mami in nenazadnje tudi o Leah. Ta je moje možgane zapolnjevala v vedno večjem razmerju. Morda je res nekaj hudo narobe z mano ali pa je le trenutno stanje. Le kdo bi vedel?
Kakorkoli, trenutno je nadvladal Sean. Iz glave si nisem mogel izbiti njegovih besed: »Očitno me ne rabiš več.« Kaj je mislil s tem? Vedno huje je. Le zakaj ga ne bi potreboval? Je v tistem momentu mislil na Leah ali je razlog morda Jack? No, očitno ga zaradi njegove trmoglavosti nikoli ne bom imel priložnosti vprašati. O mami pa raje ne bi govoril. Zadnjič je rekla, da bova šla čez vikend na kosilo k Tipu in njegovi hčerki, ki naj ne bi bila veliko mlajša od mene, kolikor vem, leto ali dve. Saj je nisem poslušal. Tako vseeno mi je zanju, da mi bolj skoraj ne bi moglo biti. Ne bom kar tako dopustil, da se preseliva tja. Tukaj mi je všeč in tu bom ostal.

Po nekaj dolgih minutah je Nia nenadoma z vso silo odprla vrata sobe in nezadovoljno odracala po stopnicah navzdol. Potreboval sem par sekund, preden mi je potegnilo, da bi lahko vstopil. Noge so me odnesle nazaj notri. Sedel je na robu postelje, meni pa namignil, naj se počim na stol ob pisalni mizi. Temni lasje so na pol zakrivali njegove utrujene oči, ko sva se spogledala. Vem, da bi za pogovor lahko počakal na boljši trenutek, a takrat bi bilo morda že prepozno. Moje možgane bi od pritiska razneslo po celotnem mestu. Ljudje bi do konca življenja doživljali travme.
»O čem bi že rad govoril?« je utrujeno vprašal Patrick in zraven široko zazehal.
»Pomembno je in nujno rabim nekoga, ki me bo poslušal,« sem nestrpno odgovoril. »Prosim.«
Rahlo je pokimal in začel sem razlago o svojih retardiranih problemih. »Vse skupaj se je začelo na prvi šolski dan. Zagledal sem Leah in... se spomniš, ko sem rekel, da mi je šla na začetku na živce? No, ni bilo le to. Želel... želel sem jo ubiti.«
»Kaj???!!« je zgroženo zakričal Patrick. Očitno sem ga zbudil iz lastnega razmišljanja. Njegove oči so bile zdaj izbuljeno uprte vame, telo pa nagnjeno naprej. »Si zmešan???!!!«
»Verjetno,« sem potiho odgovoril. »Tako sem vsaj mislil. Da sem to želel storiti. Saj veš, jo ubiti. Zdelo se mi je, da mu je preveč podobna, da bi lahko obstajala. Ko sem jo pogledal, se nisem mogel upreti misli nanj. Moji neumni možgani, so mislili, da je to slabo, a zdaj vem, da temu ni tako. Ta želja me je minila in ugotovil sem, da me prej pomirja, kot iritira. Sem pa naletel na eno čisto majceno oviro.«
»Izpljuni že,« je zdaj jezno odvrnil Patrick.
»Jack,« sem nadaljeval. »Nekako je izvedel za moje namene in zdaj pravi, da ji bo povedal za vse, če ne naredim tega kar hoče, med drugim tudi ubiti Leah. Ne vem, kaj naj naredim.«
»Poslušaj,« je z zdaj bolj umirjenim tonom rekel Patrick. »Pomagal ti bom, a ne morem ti zagotoviti, da bo vse skupaj uspelo. Jack ni kar tako in ne vem, kaj ti je bilo, da si se zapletel z njim. Težko se boš izvlekel iz tega, a morda nama lahko uspe. Malo je neumno, pa vseeno.«
»Kaj imaš v mislih?«
»Mogoče imam načrt,« je rekel. »A če nama ne uspe, ne vem, če ostane veliko možnosti za njeno preživetje.«
Pokimal sem in Patrick se je zlobno nasmehnil (v momentu verjetno namenjeno Jacku). Vstal je in brskal po mizi dokler ni našel praznega lista papirja. Vzel je svinčnik iz šolske peresnice in začel čečkati. Moram priznati, da je to ena od stvari, ki mu ne gredo tako dobro kot meni. Saj ne da se hvalim, a sem veliko bolj talentiran kot on.
Ko je končal, mi ni bilo povsem jasno, kaj slika predstavlja. Moje ustvarjalno oko je videlo le črte, pike in številne čačke. Zmedeno sem kimal, Patrick pa je vstal in se sprehodil do okna. Pogledal je v daljavo in so spet nadel tisti zahrbtni, zlobni nasmešek.
»Sploh ne bo vedel, kaj ga je zadelo.«