Čokoladno mleko namesto črnila

12

Prostor je bil majhen, a kljub temu lepo zapolnjen. Ob steni je stala knjižna polica, poleg nje pa velika skrinja in omara. Nasproti je bil postavljen kavč, ki je tu doli imel večinoma le dekorativno funkcijo, drugod pa so bile obešene slike naše družine. Še posebej mi je v oko padla tista, na kateri z bratom stojiva na obali z vedrom peska in lopatkama v rokah. Bilo je poletje, ko je začel obiskovati prvi razred osnovne šole. Poleti smo se z letalom odpravili v Evropo, natančneje v Španijo, in sicer v tamkajšnjo Malago. To je bilo prvič in do sedaj tudi edinkrat, da sem šel na kakšen polet. Mama in oče sta že takrat komaj prihranila denar za izlet. Zdaj to tako ali drugače ni več možno. Z mamino plačo komaj preživiva. Kaj šele da bi si lahko privoščila kaj takega. Prej bom doživel bankrot kot tole.
Hitro sem preletel knjižno polico. Začel sem na dnu, kjer so bili na dveh kupih zloženi časopisi. Pograbil sem prvega in pregledal prvo stran. Izdan je bil pred dvema letoma.
»Uspešni pisatelj Michael Wolf in njegov sin umrla v prometni nesreči,« se je glasil naslov. Pisatelj? Saj oče ni bil nič več kot navaden strojnik. Ali pač? Po vsem, kar sem v zadnjih nekaj mesecih izvedel o svoji družini, to ni nič kaj takšnega. Pritegnilo je mojo pozornost in bral sem naprej. »Michael Wolf, 38, avtor večih knjižnih uspešnic in starejši od njegovih sinov, 16, sta umrla v prometni nesreči. Iz avtomobilskih odrgnin na cesti je razvidno, da je Wolf zaviral, a se mu ni uspelo izogniti drugemu vozniku. Ob trku je njegov avtomobil zletel s ceste. Policija še vedno išče drugega voznika, ki je po trenutnih ugotovitvah povzročil nesrečo.«
To je res čudno. Nikoli ni noben od njiju omenil, da je oče pisal knjige. Res da je bil že od nekdaj umetnik po duši, a ne ravno v tem smislu. Bolj praktično. Tako je na primer izdelal stotine najinih igrač. Nekaj teh še vedno leži v skritih, zaprašenih kotičkih moje sobe.
Časopis sem odložil nazaj in se pomaknil više. Tu so stali albumi naših družinskih fotografij. Mislil sem, da jih je mama vrgla v smeti, a kot kaže, jih je vendarle obdržala. Tu so torej bili ves ta čas. V majhni kletni sobici globoko pod najino hišo. Enega sem odprl. Tu so bile slike mojega prvega rojstnega dne. Moja mladost. Pri petnajstih letih sem že takšen starec. Križ me boli, komaj se premikam, možgani mi odpovedujejo. Pogrešam svoje telo. Svojo pamet in fizične sposobnosti. Moj otroški obrazek. Vem, kaj si mislite. Mark, a si fukjen? Pred seboj imaš še celo življenje, ti pa misliš, da si star. Saj vem. Rad bi le, da mi pustite, da se smilim samemu sebi. Ne dolgo, le dokler sem tu.
Končno sem prišel do zadnje police. Na njej so bile zložene knjige. Vse so imele na hrbtu zapisani začetnici M. W., razen ene, ki je imela na mestu črke M, zapisan T. Potegnil sem prvo, ki mi je prišla pod roke. Na platnici je imela pod naslovom Temna stran misli napisano očetovo ime. Kje je našel čas? Knjiga ima več kot 400 strani in to še ni vse. Napisal je celo polico tako debelih knjig.
Odprl sem jo in začel listati. Na prvi pogled nič posebnega. Knjiga kot knjiga. Dokler nisem prišel do posvetila: »Za mojega sina Marka, da se osvobodi svojih misli.«
Hvala ti, moj ljubljeni oče. Lepo, da si mi napisal posvetilo, ampak KAKO ZA VRAGA NAJ VEM KAJ POMENI?? Kaj se mu zdi, da mu lahko berem misli? Pa tudi če bi jih lahko, mi to trenutno ne bi koristilo, glede na to da ga ni tukaj.
Knjigo sem v jezi postavil nazaj na polico, ki sem jo še enkrat pregledal. Kar me spomni. Ena knjiga je izstopala. Mogoče bo ta bolj smiselna. Vzel sem jo in tudi tukaj sem preletel platnico. Naslov je bilo Življenje občudovanja, napisala pa jo je Teresa Wolf. Mama. Se mi je kar zdelo. Čudovito. Moja družina ima več skrivnosti pred mano kot Leah. Knjige vendarle, kljub grozni potrebi po tem, nisem odprl. Nisem imel časa, da bi vsako stvar podrobno prečesal. Na površje sem se moral vrniti pred mamo in ključ položiti nazaj na svoje mesto.
Odložil sem jo nazaj in se lotil skrinje. Notri je bilo nekaj starih bratovih in očetovih stvari. Veliko je bilo njegovih beležk in osnutkov za knjige. Za to nisem imel časa. Mama bo verjetno kmalu doma in nimam želje, da me zaloti tukaj. No, mogoče se le bojim soočenja z njo, a to lahko vseeno uporabim kot dober izgovor.
Lotil sem se še zadnje omare. Ta je bila večja od ostalih. Poleg normalnih vrat, ki so bila zanje značilna, je imela še dva predala. Odprl sem prvega. Notri so bili razni papirji in obrazci. Nič zanimivega. Že sem ga želel zapreti, ko mi je nekaj padlo v oko. Na eni od listin je bila zapisana očetova oporoka. Vzel sem jo v roke in jo prebral.

List sem spustil na tla. To ni mogoče. Moje življenje je bila laž. Dobesedno. Oče je v oporoki zapisal, da polovico njegovega premoženja zapušča meni, četrtino mami in ostanek mojemu bratu. Pozneje je bilo spremenjeno, da dobim še bratov delež. A to je res čudno. Na listu piše, da je vsega denarja nepredstavljivo ogromno. Kar 12 milijonov dolarjev. Zakaj potem živiva kot da sva največja reveža na svetu? S tem denarjem bi lahko živela v vili, jedla bi lahko kvalitetno hrano in si privoščila boljši avto. Ne razumem.
Sesedel sem se na kavč. Kako naj verjamem komu drugemu, če ne morem niti lastni mami? Obraz sem zakopal v dlani in orosile so se mi oči. Kaj naj zdaj? Sean me je zapustil, moja mama mi že celo življenje laže in ubiti bom moral edino osebo, ki se še pogovarja z mano.

»Lahko govoriva?«
Nekomu sem moral povedati o tem. Lahko bi zbral pogum in se pogovoril z mamo, a v tem trenutku je bila to zadnja stvar, ki bi jo hotel. Najti sem moral novo žrtveno jagnje. In verjeli ali ne, najprej sem stopil do Leah.
Pokimala je in počasi sva se pomaknila proti omaricam. Prostor je bil razmeroma prazen, ker je večina dijakov že odhitela na malico. Kljub temu se je sicer našel kakšen zamudnik, ki si je obuval čevlje, zavedajoč se, da ne bo pravočasno opravil svojega obroka. A takšni posebneži so bili zanemarljivi. Pogledala me je in mi namignila, naj nadaljujem. Povedal sem ji celo zgodbo: od prvega dne, ko sem opazil loputo v tleh, pa vse do oporoke in denarja, ki mi ga je oče zapustil. Čisto mogoče sem izpustil posvetilo v knjigi. Nočem, da ima o meni napačno predstavo.
»Torej praviš, da v resnici sploh nista revna, ampak imata ogromno denarja, za katerega do tega tedna sploh nisi vedel,« me je prekinila sredi pripovedi.
Prikimal sem in hotel nadaljevati, a ni mi pustila do besede. Še naprej me je spraševala o tem, kako sem našel podzemno sobo, kaj vse je bilo v omarah, če bom govoril z mamo... skratka, vsa možna vprašanja, ki se jih je lahko spomnila. Ničesar več nisem imel za povedati. Leah je iz mene že izvlekla vse kar sem nameraval strniti v monolog. V nekem trenutku sva samo oba utihnila in pogledala drug drugega. Njene temne oči so iskale nekaj v mojih, a kmalu obupale.
»Pridi, greva na malico,« je še rekla in si na rame oprtala nahrbtnik. »Zdaj ko je samo še en teden do božiča, je jedilnica tako polna, da bova težko našla mesto.«
Prijela me je za roko in me potegnila za sabo. Njen prijem je bil nežen, a odločen in ni ravno prizanesel moji roki. Ko sem jo v jedilnici dobil možnost pogledati, je bila ta čisto otečena, na določenih mestih pa so se mi že začele pojavljati modrice.
Uspelo nama je najti dva stola, ki sva ju postavila v najbolj zamaknjen in oddaljen kot. Dlje od ostalih kot sva bila, bolje sem se počutil. Okoli sebe nikoli nisem maral večje gruče ljudi. Eden ali dva sta bila več kot dovolj.
Vedno lažje sem jo prenašal in muke ob druženju z njo so postajale vedno manjše. Vsakič znova ko sem z njo, sem bolj navajen na njene poglede in tudi dotike. Če bi imel izbiro... ne bi je ubil. A tako pač je. Moja dolžnost je, da poskrbim zanjo, preden bo prepozno. Če se je loti Jack, se bo verjetno končalo še s kakšnim posilstvom ali čim podobnim. Mislim, da je še smrt tu boljša izbira. Res bolje, da ne tvegam in se je enostavno znebim.
»Za božič ostajam doma,« je nenadoma rekla.
»Prosim?« sem se delal, da je nisem slišal.
»Za božič sem doma. Ne boš ga preživel sam,« je še enkrat ponovila. Saj ne bi bil sam. Z mano bi bil... Ou, saj res. Ja, ostal bi sam. Kar težko je verjeti, da Seana ni več. Bil je edini, ki je z mano preživljal vse moje osamljene večere. Nič več debat o samorogih ali načrtovanja norih potegavščin in umorov živali. Vsega je konec. Za vedno.