Čokoladno mleko namesto črnila

14

Šla sva naprej po ulici. Ko sva hodila mimo praznično okrašenih hiš, sva lahko skozi okna videla srečne družine ob večerji. Nekaj česar ne jaz, ne ona ne poznava. Tudi če smo bili prej srečna družina, je prometna nesreča vse spremenila. Nobene večerje, smrečice ali daril. Včasih se počutim prazno, ko se odpravim k maši sam. Nikogar ob meni. Verjemite, da izgleda precej žalostno.
Tudi njeno življenje ni posuto z rožicami. Starša sta ločena, njene mačehe pa sploh ni vredno omenjati. Naduta kurba, ki je osvojila oči njenega potrebnega očeta. Zdaj pa si samo predstavljajte, kako se Leah počuti, ko je sama doma z njima. Zagotovo ni prijetno. Meni brez skrbi ne bi bilo.
Ustavil sem se in pogledal desno. Tam je stala Patrickova hiša. Bil je dober prijatelj in priznam, prizadelo me je, ko me je začel ignorirati. Vedno sem bil ob njem, kljub temu da so ga v šoli vsi zafrkavali zaradi njegovih pegic in malo predolgih las za njihove standarde. Zakaj je to naredil?! Zakaj?!! Mislim... Koga briga. Saj tako ali tako ni bil vreden moje družbe. Jaz sem veliko predober zanj. Ni si zaslužil družiti s tako super, neverjetno in popolno osebo, kot sem sam.
»Si v redu?« me je vprašala Leah, ko je videla, da sem z mislimi odtaval.
Sklonil sem glavo in zavzdihnil. Nisem želel priznati, kako ga pogrešam. Nočem biti tretiran kot eden tistih šibkih ljudi, ki se smilijo sami sebi.
»Ja,« sem naposled le odgovoril, sit skrivanja stvari pred njo. »Le pogrešam Patricka. Včasih sva bila najboljša prijatelja, veš.«
»Samo ne reci mi, da je to tip, ki naju je zadnjič želel pretepsti na vhodu,« je zveličano rekla, ko je ugotovila, kam je bil usmerjen moj pogled.
»Ne ravno, ampak ja, to je ta tip,« sem ji sproščeno odvrnil.
Dolgo sva stala sredi pločnika, na poti ljudem, ki so hiteli k svojim družinam. Eden, ki je med hojo buljil v svoj telefon, se je skoraj zaletel vame. Med nama je nastala tišina. Vendar ne tista neprijetna. Bilo je pomirjujoče, da sva enkrat pozabila na besede in le molče stala. Njena roka je našla mojo in jo nežno potegnila k sebi. Pričakovali bi, da bo glede na zunanjo temperaturo ta ledeno mrzla, a bilo je prav nasprotno. Bila je topla in prijetna na otip. Obrnila se je k meni in me pogledala v oči.
»Mislim, da bi moral govoriti z njim,« je tiho rekla. »Še nocoj. Božič naj bi tako ali tako bil čas odpuščanja ali nekaj takega.«
To sem si seveda želel, a kaj ko me je bilo strah. Ne vem sicer česa, a ta strah je name izvajal prevelik pritisk. Čudno, ker drugače mene ni strah ničesar. Sploh ne takšnih neumnosti. Mene pa že ne. Spustil sem njeno roko in pogled usmeril v tla. Že njena bližina je v meni vzbudila nek čuden, neznan občutek, ki ga ne znam opisati. Včasih se počutim, kot da bi najraje skakal od veselja, pet minut kasneje pa bi se najraje pogreznil od sramu. Dobivam občutek, da sem bipolaren. Kakšna je verjetnost za to?
Ni odreagirala jezno, kot bi se od nje pričakovalo, temveč je stopila bliže in mi potisnila kapuco z obraza. Popravila mi je lase in z dlanjo zdrsela naprej po mojem obrazu. Ustavila se je pri bradi in jo nežno potisnila navzgor. Ravno dovolj, da sem svoj pogled spet uperil vanjo. Nasmehnila se je. Videl sem, kako me gleda. Ob tem sem dobil občutek, da me razume. Na svoj način seveda, pa vseeno.
»Vem, da je težko, a kljub temu lahko poskusiš,« je rekla. »Kaj pa lahko izgubiš?«

Potrkal sem. V sebi sem imel občutek, da me bo razneslo. V prsih sem lahko čutil pritisk in srce mi je razbijalo vedno hitreje. Verjetno me bo pobralo, še preden bom dobil priložnost govoriti z njim. Stal sem pred vrati in čakal. Vsaka nova sekunda me je delala še bolj nervoznega. Skoraj sem že izgubil upanje, ko je vendarle odprl vrata. Njegovi daljši rjavi lasje so bili polizani nazaj, lešnikove oči pa so se zožile, ko me je pogledal. V tej nočni svetlobi je bilo komaj opaziti pege na njegovem nosu. Oblečen je bil v črno majico s kratkimi rokavi in modre kavbojke. Ker ja, to je pomemben podatek.
»Vama lahko kako pomagam?« je zveličano vprašal.
»Lahko prosim prideš ven za sekundo,« sem mu odgovoril in zavzdihnil. »Rad bi govoril s tabo.«
Za trenutek je postal in mislil sem že, da nama bo zaloputnil vrata pred nosom. Naposled je le švignil za vogal in si obul svoje sive teniske ter nase vrgel jakno. Stopil je ven in za sabo zaprl.
»No,« se je oglasila Leah. »Zdaj se bom pretvarjala, da sem dobila super pomembno sporočilo in šla nekam stran od tu, tako da... adijo.«
In že je ni bilo več. Stekla je naprej, še preden bi jo lahko pregovoril kako drugače. Ostala sva sama. Lahko sem čutil njegov pogled na sebi. Nisem si ga upal pogledati v oči. Minilo je že dolgo, odkar sva nazadnje takole stala. Težko priznam, a res sem ga pogrešal. In to res zelo, zelo pogrešal.
»Zakaj ste me začeli ignorirati?« sem le vprašal.
Zmedeno me je pogledal. Kot bi hotel reči, da ne ve, o čem govorim. Nisem neumen. Ne bom nasedel na to. Dobro vem, zakaj sta se me z Nio začela izogibati, zakaj so to počeli vsi. Nekdo jim je povedal za paličnjake. Prepričan sem v to.
»Ne delaj se neumnega,« sem rekel s povzdignjenim glasom. »Po... tistem, ste se me vsi začeli izogibati. Zakaj?«
Globoko je vdihnil in pogled usmeril v tla. Težko mi je bilo to vprašati. Res, a nekako moram izvedeti, kaj se je takrat zgodilo. Pač ne more biti neumna nesreča kriva za mojo osamo. Nisem bil namreč sam kriv, za kar se je zgodilo.
»Jack,« se je vendarle oglasil. Seveda, kdo pa drug. »Izmislil si je nekaj v smislu: izogibajmo se Marku brez vsakega razloga, ker pač lahko. Seveda smo ga vsi poslušali in verjemi, da še danes ne vem, zakaj sem bil tako neumen. Moral bi razmišljati s svojo glavo. Žal mi je.«
»Jack?«
»Ja, vsem je natvezil, da si nek avtistični psihopat in nas hočeš vse poklati.«
Torej je ves ta čas Jack kriv za mojo samoto. Kako podlo od njega, da si me upa potemtakem izsiljevati. Že sem mislil, da mu je mar zame, a je enak kot ostali. Verjetno še hujši. Le Leah je še vedno tukaj. Edina oseba, ki se kljub temu da sem kar pač sem, še vedno druži z mano. To je eden od razlogov, da je pač ne bom mogel ubiti. No, drugi razlog pa je...
»O, sranje,« sem zaklel.
»Kaj je? Je kdo umrl? Kakšna šokantna stvar se je zgodila tokrat?« je začel v šali po svoje paničariti Patrick.
»Mislim, da imam čustva,« sem potiho odgovoril.
»No, to pa je šok. Še huje kot smrt. Mark in čustva. Rad bi videl to kombinacijo. Saj res. Kam gresta z Leah, da si jo kar tako sredi noči pustil samo hoditi okoli?«
In šele tako mi je kapnilo. Začel sem na dolgo in široko preklinjati. Iz žepa sem potegnil telefon in jo poklical. Brez odziva. Medtem ko me je Patrick začudeno in prestrašeno gledal, sem hitro stekel proti cesti. Pomahal sem mu v pozdrav, nato pa sem oddrvel proti gozdu kolikor hitro sem mogel. Nikoli si ne bi oprostil, če bi ji kaj storili. Imam grozen občutek, da so se prikazali tudi danes.
Moje srce je močno razbijalo, v pljučih pa mi je počasi zmanjkovalo zraka. V mečih sem čutil, kako se mi nabira mlečna kislina. Moje noge so postajale vse težje. Čutil sem lahko, da sem upočasnil. Ne glede na bolečino, pa se nisem smel ustaviti. Lahko omedlim od pomanjkanja kisika ali si poškodujem mišice. Lahko me zadane srčni infarkt, a ne smem se ustaviti. Kako si zdaj želim, da bi večkrat tekel. Zakaj sem tako lena oseba? To je edini razlog, da sem popolnoma izven forme.
Končno sem na obzorju zagledal gozd. Pospešil sem. Rob sem dosegel v rekordnem času. Ni slabo, glede na mojo slabo kondicijo. Blizu je na jasi stala gruča ljudi. Še vedno sem tekel, a počasneje in tiše kot sicer. Kmalu sem čisto upočasnil in opazil, kar sem predvideval. Drogeraši. Obkrožili so Leah, ki je prestrašeno stala na sredi in pogledovala okoli sebe iščoča rešitve za pobeg. V njenih očeh sem videl, da je na robu obupa. Krog okoli nje je postajal vedno manjši in videl sem lahko njihove psihopatsko-potrebne obraze, ki so postajali strašnejši z vsakim korakom.
Nisem se mogel zadržati. Stekel sem k prvemu in ga zgrabil za vrat. Začel je hlastati za zrakom in potiho hlipati. Kot pričakovano so to opazili še drugi in me razkrili. Hitro sem začel mlatiti po najbližjih, ki so me želeli odstraniti in ob tem prejel nekaj udarcev v ksiht. Uspešno sem dosegel Leah. Prijel sem jo za roko in jo potegnil za sabo. Hitro je ugotovila, kaj počnem in začela teči še sama.
Bežala sva skozi gozd. V tišini noči sem brez problema slišal krike narkomanov, ki so se trudili, da bi naju dohiteli, a bila sva prehitra zanje. Poleg tega da dejansko niso bili v formi, so bili vsi zadeti od cigaret, marihuane, konoplje in podobnih zadevic. Bežala sva med drevesi, a čeprav sva vedela, da sva jih pustila kar precej za sabo, je bilo še vedno tako, kot da bi lahko čutil njihovo razpoloženje na svojem hrbtu. Gozdne poti sva se izogibala in s tem tvegala, da se izgubiva, a to je definitivno bolje kot kup jeznih drogerašev, ki naju hočejo ubiti.
Cela zadihana sva končno prišla na civilizirano območje življenja. A najinega bega še zdaleč ni bilo konec. Iz gozda sva še vedno lahko slišala korake, zato sva pohitela naprej po stranski ulici na glavno cesto. Tam sem se končno upal obrniti. Kot kaže jih substance le niso tako upočasnile, kot sva mislila. Bili so namreč v mojem vidnem polju, nedaleč za nama. Bog ve, kje so dobili kondicijo za tole in kako jim je tako hitro uspelo priti sem, a midva sva imela večje težave. Še naprej sva tekla in uspelo nama je priti do železniške proge. Vlak je ravno speljal s postaje in se nama počasi bližal. Nisva imela izbire. Vlak ali razjarjeni zadrogirani kreteni. Morala sva priti na drugo stran pred vlakom. Hitro sva prestopila tirnice in skoraj sva bila že preko, ko se je Leah spotaknila. Padla je po progi in si strgala hlače. Vlak je bil vedno bliže. Pomagal sem ji vstati in jo potegnil vstran, tik preden bi jo povozil. Nisva imela veliko časa, zato sva se skrila za bližnjo stavbo in upala, da naju ne najdejo, ko bo vlak odpeljal mimo.