Čokoladno mleko namesto črnila

28

Sprejel sem odločitev, da Leah še ne bom poklical. Navsezadnje imam čas vse do petka. Kar niti ni tako dolgo, ampak koga briga. Raje se bom posvetil drugim težavam, ki jih v tem trenutku ni malo. Ne bo mi škodilo, če dam to njeno veliko dramo za trenutek na stran.
Zaslišal sem zvok avtomobila na dvorišču. Mama je prispela domov. Kar skočil sem iz postelje in zletel dol. Ravno ko sem bil pri zadnji stopnici, je odprla vrata. Njeni, po navadi razmršeni, lasje so bili speti v elegantno figo, urejena pa je bila, kot da gre na neko uradno zabavo za odrasle. Čeprav je res, da je to zadnje čase bolj kot ne stalnica.
»Kje si bila?« sem jo vprašal. Ja no, pač sem firbčen. Ne obsojajte. Sploh pa mi je dolžna razlago. Čas je, da razkrijem njene skrivnosti enkrat za vselej. Muhahahaha...
»Ultrazvok,« je rekla in pokazala na svoj zaobljen trebušček. »Si pozabil?«
Kako bi lahko pozabil kaj takega? Bilo je očitno kot beli dan. Ni se ravno trudila pokriti vsega skupaj. Meni na drugi strani pa je bilo ob pogledu nanjo kar malce neprijetno.
Pomaknila sva se v kuhinjo. Vse odkar sem razkril njeno ponočnjaško življenje, je tudi kuhala sama (Ja, vem, neverjetno). Skoraj sem že pozabil, kako dobra je hrana, ki ne pride iz kuhinje McDonald'sa.
»Zakaj si porabila najin denar?« sem jo vprašal. Vilice, ki jih je ravnokar vzela iz predala, so ji padle iz rok. Mojega vprašanja ni pričakovala. Moj prvotni namen je dosežen.
»Amm...« je začela momljati in zraven pripravljala odgovor. Glede na to, da je moja mama je sicer ne bom, a v nasprotnem primeru bi jo obsojal do konca njenega bednega življenja. »Ne vem. Si mogoče pomislil, da lahko zdaj lepše živiva.«
Če je s tem mislila, da se bova, če bo ona v zvezi s Tipom, počutila bolje, se je močno zmotila. Nekako se počutim predobrega za ljudi kot sta on in Shelly. Zmajal sem z glavo. Samo poskusi naj mi trositi takšne traparije in ne bo več ugledala luči dneva.
»Ne vem, kaj zate pomeni 'boljše živeti', a meni tu nič ne manjka,« sem rekel in prekrižal roke na prsih.
»No, meni pa,« je odvrnila, že na pol v solzah. »Res misliš, da rada stanujem v tej podrtiji? Da vsak mesec krpam luknje na strehi? Ne, Mark. Sita sem tega. Želim si le normalno živeti. Ali res prosim za preveč?«
Saj nisem rekel, da tega nočem, le s Tipom nimam ravno želje sobivati. Tega ji seveda nisem mogel zabrusiti v obraz. Z veseljem bi, a v meni je dovolj človeka, da ne bom.

Zazvonil je telefon. Precej čudno. Le kdo bi lahko klical ob tej nehumani uri? Verjetno je kdo od njenih kolegov, s katerimi se je družila in z njimi popivala, ko sem sam gnil v kupih Happy mealov. Žalostno in patetično. Mama se je oglasila.
»Zdravo Teresa,« se je zaslišalo. Že po zvenu njegovega glasu sem vedel, da je Tip. Ugh. Spet ta model. Le kaj bo povedal tokrat? Ton je prilagodila okoliščinam in odgovarjala s sladkim glasom polnim radosti.
»Glej, Teresa, nekaj ti moram povedati,« je nadaljeval dovolj naglas, da sem ga lahko slišal. Ko je mama odgovorila s komaj slišnim »ja«, je sledil neroden trenutek tišine. Tip se je glasno odkašljal in končno prešel k bistvu. »Razmišljal sem in... ne moreva biti več skupaj.«
No, to pa je bilo nepričakovano. Presenetljiv preobrat. Moje življenje me spominja na novelo. Dobesedno. Mama je v šoku ostala tiho, pa tudi jaz in Tip. Čakal sem, da se bo začela cmeriti in pritoževati nad svojim življenjem, oziroma kako je ona uboga, da vedno ostane sama. Na moje veliko presenečenje pa se to ni zgodilo. Mama je molčala, medtem pa je Tip zlobno prekinil.
»Prekleti prasec,« je vendarle komaj slišno rekla. Enkrat po vsem tem času sva se v nečem strinjala. Kdo bi si mislil, da je to mogoče?
»Pa je šlo vse v rit,« sem potiho rekel. »Lahko sva vesela, da nisi za tisto sranje porabila vsega. Drugače bi bila resnično v kurcu.«
»Utihni!« se je zadrla. Zdrznil sem se. Od nekdaj je bila tihe narave. Prav nenavadno jo je bilo slišati takšno. Sesedla se je na stol poleg sebe.
»Kaj bova zdaj?« je rekla in stišala glas.
»Še vedno imava nekaj malega očetovega denarja,« sem jo skušal razvedriti. »S tem bi lahko obnovila najino hišo.« V tej povedi je bil poudarek seveda na 'najino'.
Le žalostno me je pogledala, a ostala tiho. Presenetljivo ni jokala. Mogoče le ni tako šibka. Čeprav je popolnoma zlomljena, je ohranila svoje dostojanstvo.
Življenje ji definitivno ni bilo naklonjeno. Najprej sta ji, veliko prekmalu, umrla starša, potem mož in starejši od sinov in zdaj, ko si je od vsega končno opomogla in si ustvarila življenje, je odšel tudi Tip. No, to zadnje je bilo pričakovano in niti ne tako grozno, kot sama misli. Ženska res nima sreče, moram reči. Ostal sem ji le še jaz in moja malenkost.
Mogoče sem bil prehiter. Začela je jokati in se tresti kot piščanec pred klavnico. Mislim, da se je začela zavedati, da bo težko shajala s problematičnim najstnikom, kot sem sam in dojenčkom, ko bo ta rojen. Včasih se vprašam, zakaj je moja družina tako neumna in naivna, a nikoli ne dobim odgovora. Verjetno imamo to v krvi.
Stopil sem bliže k mami, a ta me je nagnala stran, češ da potrebuje trenutek zase. Razočaran in zelo prizadet sem stopil na hodnik, se obul in odpravil k Leah. Tako ali tako sem moral iz te hiše. Kadar sem preživel preveč časa z mamo, sem postajal malce turoben.
Ulice so bile bolj ali manj prazne. Naše mesto je kar precej dolgočasno. Tu se nič ne dogaja. Že če enkrat na leto priredijo festival, ki je sicer sredi sezone dopustov, ko so vsi na obali, je to neverjetno. Nočem reči, da je vodstvo mesta nesposobno, ampak žal, vodstvo mesta je nesposobno.
Prav nič čudno ni, da sem do njene hiše prišel brez, da bi srečal še kakšnega pešca. Nekaj avtov se je sicer peljalo mimo mene, a nič drastičnega. Edino kar je kazalo na življenje v tem mestu, je bilo zapiranje oken in zagrinjanje zaves, ko sem hodil mimo na pol zapuščenih hiš. Kaj naj? Ljudje se me bojijo in prav je tako. Drugače bodo sprostili na površje veliko moč zlobnega strica Marka.
Njena hiša se, kot pričakovano, ni popolnoma nič spremenila. Sproščeno sem stopil do vrat in pozvonil. Vrata je odprl njen oče, s cigareto v roki. Dvignil je svojo levo obrv, nato pa pomignil naj stopim naprej.
Na pragu sem sezul čevlje in po stopnicah odhitel v zgornje nadstropje. Tega je skoraj v celoti zasedala njena soba. Spodaj sta imela skupne prostore, torej kuhinjo dnevno sobo in podobno, oče pa je bival v svojih zasebnih sobanah, ki so se nahajale v prizidku. Ne bi govoril o tem, da imata tri kopalnice in dve dodatni sobi za goste.
Ko sem vstopil, je Leah ležala na svoji postelji in brala knjigo, ki si jo je prejšnji teden izposodila v knjižnici. Fantazijska, če se prav spomnim. Milo rečeno, ženska je bila obsedena s knjigami. Verjetno je prebrala že pol mestne knjižnice. Polne omare knjig v njeni sobi sploh ne bi omenjal.
Poleg te je imela še omaro z oblekami, ki je bila, po mojih ocenah, še bolj napolnjena kot prejšnja. Na obeh je bila razmetana krama. Dobivam občutek, da je to običajno za sobe najstnikov. V kotu ob oknu je stala postelja, zraven, ob drugem oknu, pa je bila pisalna miza. Na tej je bilo nenormalno veliko šolskih zvezkov in učbenikov.
Ko me je opazila se je nasmehnila. Kot po navadi, prijazno in toplo. Kolikor naravno sem zmogel, sem ji tega vrnil. Prestavila se je v sedeč položaj, zaprla knjigo in pokazala naj prisedem k njej. Nisem odlašal. Počil sem se poleg in ne dolgo kasneje se je že naslanjala na mojo ramo.
»Imaš v petek mogoče čas,« sem potiho začel. S težkim srcem sem prekinil tišino in se začel z njo pogovarjati o kraju in času njene smrti. Ni mi bilo prijetno, a svoja prava čustva sem skrbno skrival pred njo.
»Ja,« je odgovorila in se nehala upirati name. »Zakaj?«
Njene radovedne oči so strmele vame. Zdaj so izgledale še večje kot po navadi. Je za to kriva zanjo neobičajna maskara? Tista črna obroba? Nekaj od tega bi znalo biti.
»Nekaj bi ti rad pokazal,« sem rekel in pomežiknil. »Torej?«
»Odvisno kdaj,« je rekla in se nagajivo nasmehnila. »Zjutraj sem v šoli, popoldne in zvečer pa nimam posebnih obveznosti,«
»Bi ob polnoči šlo?« sem vprašal, morda celo preveč očitno, da imam nekaj za bregom. Pogledala me je z dvignjeno obrvjo in se sarkastično nasmehnila.
»Tudi takrat bi šlo,« je rekla in se za trenutek zarežala. »Kaj pa mi boš pokazal?«
»Boš videla,« sem se hitro izmuznil resnici. »Samo pridi v petek ob polnoči na jaso, kjer sva takrat lovila komarje za biologijo.«
Ne sprašujte. Zelo dolga zgodba.
Nadela si je razmišljujoč pogled, na koncu pa vendarle pokimala.
»Tudi jaz imam vprašanje zate,« je rekla. »Kako to da te Seanova smrt še vedno tako mori?«
»Saj me... Čakaj,« sem nekako odgovoril. »Kako veš njegovo ime? Kolikor vem, ga nisem nikoli omenil. Ali pač? Zadnje čase sem malce zmeden.«
Nisem namreč rad izgovarjal njegovega imena v publiki. Bilo je precej neprijetno.
»Ne, nisi,« je rekla. Zdaj vsaj vem, da nisem oskrunil njegovega imena. Ga je pa zato nekdo drug in ugotovil bom, kdo to je.
»Govorila sem s tvojo mamo,« je nadaljevala. »Rekla je, da si ravno šel ven s svojim prijateljem in me povabila na kavo. Povedala mi je za Seana. Da te je po njuni smrti slišala, kako si se pogovarjal z njim. Le da njega nikoli ni bilo tam. Je to res?«
»Seveda ne,« sem prehitro zanikal in sledil je pogled dvignjene obrvi. Zavzdihnil sem. Že tako skrivam tono stvari pred njo. Vsaj tokrat si zasluži resnico.
»Res je,« sem tokrat potiho rekel. »Kot si lahko opazila, sva si bila s Seanom kar precej blizu. Njegova smrt... potolklo me je. Ostal sem popolnoma sam, k čemur je seveda pripomogel tudi Jack in seveda mama, a to je popolnoma druga zgodba. Zato sem se pač pretvarjal, da je še vedno živ in se z njim pogovarjal. Vsega skupaj je bilo konec, ko... ko si prišla ti.«
Sočutno me je pogledala. Prestavila se je bliže k meni in se zvila v moje naročje. Njena glava je počivala na mojih prsih, medtem ko so njene dlani iskale moje. Ko so jih našle, jih je stisnila k sebi.
»Saj veš, da mi lahko poveš vse,« je rekla. »Zato sem tukaj.«
Prikimal sem. Njena bližina me je pomirjala. Najine oči so se srečale. Takrat me je zgrabila neustavljiva želja. Hotel sem jo. Želel sem z roko spolzeti po njenem obrazu do njenih ustnic.
Sklonil sem se in jo poljubil. A ta je bil drugačen kot vsi doslej. Bil je plod nečesa večjega kot je le želja po bližini. Ne, korenine tega poljuba so segale globoko v najini duši. Prvič mi ni težko priznati. Rad jo imam.