Čokoladno mleko namesto črnila

19

Njene noge so bingljale čez rob, sedela pa je, kot bi želela vsak čas skočiti s strehe. Zleknil sem se poleg in pogledal navzdol. Množica, med katero sva prej hodila, se je zdaj razprostirala pod nama. Ljudje so iz vseh strani prihajali vse bliže odru. Vesel sem bil le, da sem jih lahko gledal od tukaj. Niti ene zadušljive sekunde več ne bi prenesel.
Prav tako sva hitro izvedela, zakaj je toliko ljudi prišlo prav v Detroit. Kot glavna gostja večera je kmalu zatem, ko sva splezala na streho, na oder stopila Pink. Res, da sva se ravno za to mesto odločila na vrat na nos, a zelo je čudno, da Leah tega ne bi vedela. Samo toliko za informacijo: Ona ve VSE!! Da ne boste rekli, da vas nisem opozoril. Mogoče pa je vedela, pa mi ni hotela povedati. Ne vem, zakaj bi hotela to storiti, ampak pri njej nikoli ne veš.
Naslonila se je na mojo ramo in me prijela za roko. V mrzli noči je njena toplina prinesla, zame ne tako običajen, prijeten občutek. Ženska mi je pač oprala možgane. S tem se bom potrudil sprijazniti (če se seveda še nisem).
»Se kdaj vprašaš, kako bi bilo, če tisti večer ne bi prišlo do nesreče?« je vprašala.
»Vsak dan,« sem brez pomisleka odgovoril. Ves čas sem razmišljal o tem. Zame je bilo včasih celo lažje, da sem si pretvarjal, da sta še vedno živa. Morda je to čudno, ampak tako sem se pač spopadal s problemom. Ne more biti slabše, kot da mama zapostavlja lastnega sina in se potem obnaša, kot da se ni nič zgodilo in je vse v najlepšem redu (samo pravim). To pa ne gre.
»Ne morem si predstavljati, kako težko ti je,« je rekla. Še bolj se je privila k meni, tako da sem že kar s težavo prenesel njeno težo, ampak ker sem močan fantič, bom zdržal in svojo šibkost ohranil v svoji glavi. Moč. Jaz sem močen.
»Prvih nekaj mesecev je bilo groznih,« sem rekel in jo močneje stisnil. »Nato pa sem se privadil. Ne morem reči, da sem njuno smrt prebolel, a vseeno sem rabil čas, da sem se prilagodil na novo praznino, ki je nastala.«
Ne vem, zakaj ji to govorim. Še nikoli se nisem nikomur tako izpovedal. Počutim se, kot da njena podobnost z bratom odpre delčke mene, ki so večino časa zakopani globoko pod mojo kožo.
»Od takrat naprej sem sam,« sem nadaljeval. »Bolj ali manj brez prijateljev.«
»Imaš mene,« je rekla Leah in me pogledala. Najine oči so se srečale. V tistem trenutku nisem najbolj trezno razmišljal. Morda je bila kriva skorajšnja podhladitev ali pa le utrujenost. Da smo si na jasnem, ne počutim se najbolj trezno.
Približal sem se ji in pritisnil moje ustnice ob njene. Vem, da sem rekel, da mi ta občutek ni všeč, ampak čisto mogoče sem lagal. Bilo je, lahko bi rekel, magično. Moja dlan je spolzela po njenem licu, ko mi je poljub vrnila. Čutil sem njeno vročo in gladko kožo, njene dolge svilnato mehke lase. Tu naju nihče ni motil. Nihče naju ni obsojal. Le midva v soju noči. To je bilo skrajno pocukrano z moje strani. Se oproščam, mislil sem: »bilo je grozno in tega ne bom nikoli več naredil« (z razlogom v narekovajih za imbecile – to je sicer višja oblika debilnosti; lahko preverite v SSKJ). Njena družba očitno zelo slabo vpliva name, kot sami lahko vidite.
Ko je bilo (»končno«) konec, sva v zadregi obsedela pri miru. Leah je zardela, si nadela nervozno-prijetni nasmešek in pogledala v tla. Ni se me več dotikala. Najprej sem mislil, da ji je bilo neprijetno, a nekako sem ugotovil, da je bilo vse skupaj posledica moje nenadne spremembe. Kolikor se spomnim, sem še sam rekel, da tega ne bi rad ponovil. Kakorkoli, ljudje se spreminjamo. No, morda le ne razumemo svojih čustev, ampak saj je vseeno. To ni pomembna informacija.
Prijel sem jo za roko in si ob tem mislil marsikaj: Mark, zakaj si tako neumen? Ne delaj tega! Veliko sočnih sem si imel za povedati v mislih, a rekel bi, da je bilo vredno. Na njen obraz sem spet privabil tisti iskreni nasmešek, ki me je tako spominjal na njegovega. Zvila se je v moje naročje. Bila je toliko nižja od mene, da sem jo skoraj celo spravil v svoje zavetje. Če bi bila suha kot bobi palčka, bi mi mogoče celo uspelo. In preden me obsojate, to je bil kompliment.

Do preloma noči sva ostala v skorajda istem položaju in presenetljivo v tišini. Poslušala sva petje Pink in vzklikanje množice. Ona je medtem močno stiskala mojo levo roko, jaz pa sem se igral z njenimi lasmi in jih ovijal okoli prstov. Šele ob odštevanju sva se začela zavedati, kako dolgo že sediva na strehi. Ko je napovedovalec začel s številko deset, sva karseda hitro vstala in ob tem skoraj padla deset metrov v prepad. Skupaj z množico sva tudi sama odštevala.
»Tri, dva, ena. Srečno novo leto.«
Iz vseh strani so nebo zapolnili ognjemeti v vseh barvah mavrice. Leah je zaprla oči, a jih čez trenutek spet odprla. Nasmeh še vedno ni zbledel z njenega obraza, ko je opazovala, skozi njene oči, črno bele ognjemete.
S svojo roko sem jo objel čez ramo. Njena glava je padla name in Leah je zaprla oči. Cel dan sva preživela na nogah. Čas bi že bil, da se odpraviva domov. Drugače bom doživel sindrom zapiranja oči od utrujenosti. Njeno pozornost sem preusmeril nase in z glavo pomignil proti stopnicam. Za sekundo je zmedeno pogledala, a kmalu se ji je na obrazu izrisal nasmešek. Prikimala je in iz tal vzela svoj fluorescentni nahrbtnik, ki je tudi danes dopolnjeval njen izstopajoči imidž.
Tokrat sva raje ubrala daljšo pot in se večji množici ognila, kolikor se je dalo. Očitno jo je prejšnji dogodek izučil, da mojo malenkost, Marka Wolfa, ni pametno postaviti med gručo ljudi.
Tekla sva mimo zaprtih restavracij in trgovin ter puščala zvoke s trga za sabo. Petje Pink je bilo s te razdalje komaj slišno in z vsakim korakom manj razločno.
Novo leto, nov jaz, če bi temu lahko tako rekli. Zdaj sem dokončno odločen, da bom našel način, kako se izogniti Jacku in pustiti Leah pri življenju. Prav tako bom moral nekaj ukreniti glede njegovih cigaret in alkohola. Tako ne bo šlo več. Kaj sem jaz? Njegov sluga? Ne bi rekel. Moj svet se ni nikoli vrtel okoli njega in ne vem, zakaj bi se moral zdaj. Mark, moraš zaživeti in si poiskati hobije. Živi!! Tukaj in zdaj!
Ker ne želim ponovno imeti monologa, se bom na tej točki ustavil. Lahko bi sicer v nedogled razpravljal o smislu življenja, a imam nek občutek, da bi nekje na polovici vsi prenehali poslušati.

Ko sva prišla na železniško postajo, je Leah na telefonu preverila vozni red vlakov. Ravno pred nekaj minutami nama je odpeljal in zdaj bova morala čakati še približno uro preden bo tu naslednji. Nočni urniki pač. Usedla sva se na klopco na postaji in spet čakala. In čakala. In čakala... Vmes sva se zapletla v debato o ženski osebnosti Justina Bieberja, a najina ugotovitev vas verjetno ne zanima.
Tu je bila postaja veliko čistejša kot pri nas. Na tleh ne ležijo naključni kakci in cigaretni ogorki. Stene niso rumene od lulanja in na klopcah ni brezdomcev. Vsaj ne danes. Mogoče imajo tudi oni družine s katerimi preživljajo silvestrski večer. Ne glejte me tako čudno, vse je lahko mogoče.
Mogoče sem malce zašel s poti. Ja, ja; čedna reč. Kar lepo je tukaj, čeprav bi lahko bilo bolje (ne govori tega, Mark; bodi zadovoljen s tem kar imaš). Skratka, tu je veliko lepše, a veliko manj domače. Prav pogrešam kakce. Šalim se; tako neumen pa spet nisem. Veliko raje se usedem na čisto klopco kot na takšno, ki je kar rumena od lulanja.
Vlak je pripeljal. Ni bil pretirano velik, a v tem delu dneva (ali bolje rečeno noči) tudi ni rabil biti. Počakal je ravno toliko, da sva z Leah skočila gor. Nikogar drugega ni bilo, ki bi šel v najino smer ali izstopil. Tudi znotraj je bil vlak skoraj prazen. Na ostalih sedežih sem opazil le dva stara strička, ki sta reševala križanke in srkala čaj ter pijan par. Omenjena osebka sta se močno, strastno zalizovala in se že napol slačila. Postajalo je rahlo ogabno, zato sva se z Leah prestavila v naslednji vagon. Ta je bil na srečo prazen.
Tam sva našla popolnoma čista sedeža in se usedla drug ob drugega. Že po nekaj trenutkih se je naslonila na mojo ramo in kmalu za tem zaspala. Še z zaprtimi očmi je bila takšna kot on, a to ni bila prva stvar, ki je preplavila moje misli, ko sem jo ošinil s pogledom. 'Lepa je,' sem pomislil in se prihulil bliže k njej. Čeprav je iz njenih ust prišel kakšen zvok, ki je nakazoval k smrčanju, je bila v svojem bistvu še vedno privlačna. Ni mi popolnoma jasno, kako da tega do zdaj nisem opazil. Verjetno je krivo vreme – Markov neumestni izgovor. Zakaj bi jo sploh hotel kdorkoli ubiti? Ste omenili mene? Ne vem, o čem govorite. Saj vam pravim, da ta ideja ni logična (kot da jaz vem kaj o logiki).

Leah je prespala praktično celo vožnjo. Zbudila se je šele nekaj minut pred prihodom. Sam, kot po navadi, nisem mogel zatisniti očesa. Zadnje obdobje je zame preveč stresno, da bi lahko razmišljal o sprostitvi, kot je spanje na vlaku.
Med hojo domov so se njene oči avtomatsko zapirale. Vidno je bilo, da ni navajena tako dolgo bedeti. Večkrat sem jo mogel podpreti, da se ni prevrnila v travo ali zaletela v ulično svetilko. Človek bi že mislil, da je pijana.
Navkljub komplikacijam sem jo uspel spraviti do doma. Vse luči so bile ugasnjene. Prižgala se je le tista na senzor pred njihovim vhodom. Preden se je zaspano odvlekla noter, se je obrnila proti meni. Pričakoval sem, da bo spet odreagirala po svoje. V to kategorijo spadajo: objem, poljub in nepričakovan preobrat. Namesto tega se je le zaspano nasmehnila in izustila zelo hvaležen »hvala«.
Ko je izginila iz mojega obzorja, sem se tudi sam obrnil in nadaljeval svojo pot proti domu, tokrat odločen, da je ne bom ubil.