Čokoladno mleko namesto črnila

24

»Še malo pa bo,« je rekla Leah. Najprej oblačila, zdaj frizura. Ženska je precej preveč resno vzela dejstvo, da bi rad napravil dober vtis. Ko sem ji preko telefona zastavil vsa svoja vprašanja. Je rekla naj malo počakam, potem pa se je čez nekaj minut prikazala pred mojimi vrati z vsemi pripomočki kar jih je premogla. O vsem skupaj bi se lahko pozanimal že v šoli, a nekako ni bilo pravega trenutka. Neumni Mark je seveda odlašal do zadnjega. Zelo pametno stari. Kar tako naprej.
Takoj, ko je vstopila v mojo sobo je stekla do omare in začela premetavati puloverje, majice in hlače. Na mojo srečo zraven nisem imel spravljenega spodnjega perila.
Po dolgih minutah nerodnega čakanja mi je podala kup stvari, ki jih je v tem času nabrala in zahtevala, naj jih pomerim. Umaknil sem se v kopalnico in za sabo zaklenil vrata. Ko sem opazoval stvari, ki jih je izbrala, sem bil kar malce presenečen. Oblekel sem navadno črno majico s kratkimi rokavi in modre kavbojke, ki sem jih enkrat ponesreči strgal ravno na kolenu (seveda popolnoma nenamerno). Obul sem v celoti črne nizke nogavice in nase vrgel še pulover v vojaških barvah, ki sem ga spomladi za dva dolarja kupil med izdelki z napako. Kot sem rekel, bil sem presenečen.
Ko sem se ji prišel pokazat, je skoraj zavriskala od navdušenja. Pretirana reakcija, če vprašate mene. Sicer pa se je hitro zresnila in me povlekla za roko. Posedla me je na stol in mi, lahko bi rekel, ukazala, naj slečem pulover. Iz strahu sem jo ubogal in ga vrgel na tla.
Udobno sem se namestil, da me pokvarjena ročka ni drezala v nogo, ona pa je okoli mene ovila... star prt? Ja, verjetno to. Zgoraj ga je zalepila s tistim trakom, s katerim ti po cepljenju zlimajo gazo, na moj vrat. Meni seveda ni bilo jasno, kaj se dogaja, dokler ni iz svojega nahrbtnika potegnila električnega brivnika in škarij. Sicer se mi ne zdi, da je z mojo frizuro kaj narobe, ampak naj ji bo. Skrbi me le, koliko izkušenj ima s tem. Nekako bi rad izgledal vsaj dostojno. Frizura je ena stvar, s katero ne maram eksperimentirati.
Nekaj trenutkov je opazovala in premetavala moje lase z ene strani na drugo, kot da je iskala pravo mesto, da mi začne uničevati frizuro. Ko je videla moj zaskrbljeni izraz na obrazu, se je nasmehnila.
»Ne skrbi,« je rekla, odložila pripomočke na mizo in si spela lase, da ji ne bi bili v napoto. »Ni prvič.«
Nazaj je vzela električni brivnik in ga vključila v vtičnico. Z roko je šla skozi moje lase in zabrila. Večino časa sem imel zaprte oči saj, prvič, nisem želel videti katastrofe na moji glavi, in drugič, postriženi lasje so mi padali na oči. Precej nadležna reč.
Odprl sem jih šele, ko je šumenje brivnika potihnilo. V roke mi je porinila ogledalo in skorajda nisem mogel verjeti svojim očem.
Tako dobre frizure nisem imel še NIKOLI!! In tokrat ne pretiravam. Ženska je mojstrica. Prej skropocalo na moji glavi je zdaj postalo umetnina. Njene čarobne rokice delajo čudeže. Zdaj sem končno pripravljen, da ponosno zakorakam med svoje vrstnike. No, skoraj.
»Kar pa se tiče same zabave,« se je nenadoma oglasila iz ozadja, medtem ko sem še vedno odprtih ust opazoval svoj odsev. »Obnašaj se normalno. Saj veš, bodi ti. Pitje je več kot dobrodošlo. Če dejansko želiš ustvariti dober vtis, zaupaj mi, najboljši način, da to storiš, je pitje. Napij se do mrtvega pa boš najbolj popularen osebek na šoli, če si to seveda želiš. Glede plesa pa ti priporočam eno. Zlij se z množico. Če ostali plešejo, se jim pridruži. Če bodo vsi pri miru, raje ostani tudi ti. Razen če želiš postati največji debil v zgodovini vseh zabav, kar jih je bilo. Kot sem rekla, to so le nasveti. Poslušaj me, če želiš. Ne morem ti zagotoviti uspeha.«
Tipična Leah. Najprej ti razsvetli življenje, nato pa nadenj prinese črne oblake. Nič pretirano posebnega. A jaz sem priden in ubogljiv fant. Njene nasvete bom skrbno poslušal in jim sledil na svoji življenjski poti. Za vedno... vedno... vedno...Tako težko spet ne more biti.

Vzamem nazaj. Pretežko je. V takšni množici zadetih najstnikov ne bom zdržal. Na prvem zavohaš travo, na drugem alkohol, na tretjem cigarete in na četrtem druge vrste cigaret. Ste tudi vi zavohali, da nekateri smrdijo bolj kot drugi? Cigareti, mislim. Ni dvoma, da vsi grozno zaudarjajo, a pri nekaterih je vonj prav nevzdržen. Jack, na primer, smrdi kot gnilo jajce polito s švicom. V primerjavi z njim Shelly, sicer redna kadilka, diši po vaniliji (poudarek na 'primerjavi z njim').
Kje sem ostal? Točno, pri napadu panike. Če torej ta večer preživim, vam častim pijačo (če bo to v bližnji prihodnosti mogoče). Vrnimo se k zabavi. Pešačila sva k Zoe, ki je čisto slučajno njena soseda. Ni mi povsem jasno, kje ženski motivacija, da gre pred zabavo do mene in nazaj, ko pa živi čisto zraven. Sam bi se na njenem mestu počakal doma. Moja lenoba ne pozna meja.
Bila je tipična zabava osebkov mojih let. O alkoholu raje ne bi govoril, saj ni nič posebnega; vsake toliko si opazil skupine kadilcev (tudi vseh ilegalnih substanc ne bi omenjal) in »zaljubljenih« parov, ki so v usta partnerjev tlačili svoje jezike. Fuj, ogabno. Skoraj tako grozno kot cigareti.
Sledil sem Leah, ki se je prebijala skozi množico. Vsake toliko je koga pozdravila ali na hitro pomahala. Kako pozna vse te ljudi? Še pet mesecev ne živi tukaj pa jo pozna več mojih sosedov kot mene. No, sosedov. O tem bi se dalo debatirati.
Ko se je obrnila, da bi pozdravila nekega tipa s cigareto v ustih, se je zabila v osebek pred sabo.
»Hej, pazi kje... O, živijo,« je skozi moja ušesa zadonel Patrickov glas. Ko je opazil, kdo je ta neznana oseba, ki je onečastila njegov hrbet, se je rahlo nasmehnil. Že v njegovih očeh se je videlo, da je hudo pijan - nič novega. To je že stalnica na teh zabavah. Drugače nič, kaj problematičen, ampak ko pride fešta, se ga nažge do konca. Mogoče bi ga lahko kdo opomnil, da je ilegalno pijan. Dvomim, da bi zaleglo, mogoče pa vseeno.
»Mark!!!!« se je navdušeno zadrl, ko me je videl. »Kaj pa ti tukaj??!!«
Govoril je nenormalno glasno in imel sem občutek, da mi bodo odpadla ušesa. Povsem verjetno je, da so ga slišali vsi prisotni. Odgovora nisem imel pripravljenega. Na mojo srečo je njegovo pozornost hitro odvrnila Leah, mu natvezila nekaj o zabavanju in imela monolog o tem, kako je potrebno uživati življenje, dokler nam sklepi in zdravje to dopuščajo. To je bolj ali manj natančen povzetek njenega govora. Patrickova pozornost je nekako zbežala nazaj k drugim. Verjetno je bil to vseskozi njen načrt, ampak vseeno je bilo težko gledati napitega prijatelja, ki se ni zavedal, kaj se okoli njega dogaja.
V normalnih okoliščinah bi z veseljem ostal in še malo pokramljal z njim, a navsezadnje smo na zabavi. Razmišljati moram temu primerno. Prav zato sem dovolil, da me Leah odvleče stran, nazaj med vse te neznance.
Izgleda, kot da je Zoe na svojo zabavo povabila celo šolo. Srečaš vse, od prvih pa vse do četrtih letnikov. Med vsemi temi ljudmi se počutim kot kakec. Saj me vsi tudi gledajo, kot bi bil. Njihovi obrazi so polni gnusa in zaničevanja, ko se moje oči srečajo z njihovimi. Ko rečem »oni«, so tu mišljeni vsi osebki moškega in ženskega spola, ki mislijo, da so boljši od mene: najboljšejšega fantiča Marka. Kako so patetični.
Leah sem sledil v hišo. Ni bila preveč drugačna od njene. Moderna, brez znakov revščine. Skratka, nič kaj posebna ameriška družinska hiša enaindvajsetega stoletja. Prebila sva se skozi množico v dnevni sobi in po dolgih mukah dosegla kuhinjo. Ta na srečo ni bila tako natrpana. Notri je bila le Zoe in njen fant, Noah. Sredi prostora sta se ogabno zalizovala in povzročala travme vsem prisotnim. Leah se je morala trikrat odkašljati, preden jo je Zoe slišala. Takrat se je odcepila od Noaha in zardela. Uganite kaj? Bila je mrtvo pijana. Le kdo bi si mislil? Pa ne Zoe, gospa vsak-vikend-feštam.
Leah se je, navkljub nerodnemu momentu, nasmehnila.
»Vse najboljše,« je rekla in ji izročila darilo, ki ga je malo prej izvlekla iz nahrbtnika. »Od naju obeh.«
Sranje, sem vedel, da sem nekaj pozabil. Sramota me bo spremljala do konca življenja. Šel sem na faking rojstnodnevno zabavo in s seboj nisem prinesel darila. Butec Mark, butec. Samega sebe bi zdajle zadavil, če bi se lahko, ampak moj preživetveni nagon mi tega ne dopušča.
Zoe je njeno darilo odprla na licu mesta. Njeno pijano telo je že kazalo znake nerodnosti, zato je imela ogromno težav s fluorescentno roza ovijalnim papirjem. Ko je le našla rep in glavo je ta brez težav zdrsnil z darila.
»AAAAA,« je nenadoma zakričala. »Nova kolekcija ličil James Charles. Hvala vama.«
S solzami v očeh je objela Leah, ki je seveda hlinila navdušenje. Vsak ve, da ličila niso nekaj, na kar bi se spoznala. Nepričakovano pa je Zoe, potem ko je končala pri Leah, prišla objet še mene in čisto objokana hlipala v moj rokav.
Otrpnil sem in izbuljil oči. Zoe me je objela. Zoe!!!! Vem, da je mrtvo pijana, ampak tudi to je še zmeraj čudno.
Kako sem lahko tako prepričan v to, vprašate? Zoe me, milo rečeno, sovraži. Prezira. Že od začetka osnovne šole se nisva mogla niti pogledati, zdaj pa joče v mojem objemu. Tu nekaj smrdi... tokrat dobesedno. Neznosno je zaudarjala po palčkah nikotina (natančneje cigaretnem dimu). Čudno, še nikoli je nisem videl kaditi. No, vse je enkrat prvič. Po pravici povedano, se mi to zdi kar precej normalno za Zoe. Počne neumne stvari, da bi nase pritegnila pozornost.
Ko je končala s svojim emocionalnim izlivom je po hitrem postopku skočila nazaj k svojemu fantu in nadaljevala z zalizovanjem, kot da naju sploh ne bi bilo zraven. Spogledala sva se in malo je manjkalo preden bi oba planila v smeh. Hvala Leah, da je pravočasno ocenila nastalo situacijo in me povlekla ven. Na poti je zgrabila dva kozarca rum-kole in stekla na svež zrak. Tu je bilo stanje bolj obvladljivo. Osebki moje starosti so se zabavali in kljub pijanosti še vedno migali po glasbi. Temu res ne bi rekel ples. Brez zamere vsi ljudje, ki ne veste, da vas tukaj omenjam.
Leah mi je ponudila kozarec, ki sem ga ravnodušno sprejel. Alkohol ni bil ravno moj najboljši prijatelj. Na tej točki bi rekel le, da nimam ravno najboljših izkušenj z njim. Tokrat sem se, za spremembo, odločil, da se zlijem s svojimi vrstniki. Ti so normalno pili v večjih količinah, a za začetek bo kozarec dovolj.
Leah me je prisilila, da sva kozarce spila naenkrat. Zaradi kole okus seveda ni bil slab. Bile so le manjše razlike. Priznam pa, da sem po nekaj minutah začutil toplino v svojem želodcu, ki se je razširila po celem telesu. Kozarca sva vrgla v smeti in se pomešala med množico. In ja, vsi ekološki obsedenci, ločevala sva.
Kmalu sva plesala, oziroma migala, med ostalimi. Ne vem, če je kriv alkohol (verjetno je), ampak prvič v življenju ob zabavi nisem čutil nobenih zadržkov.