Čokoladno mleko namesto črnila

34

Ah, življenje. Sveta stvar. Polno dogodivščin kot sta ležanje na tleh in gledanje v strop. Priznati moram, da česa takšnega še nisem občutil. Ta neznosni občutek tal pod mojim hrbtom in belina pred mojimi očmi. Ne bi moglo biti boljše. Zakaj se pritožujem čez življenje (spet), se sprašujete? In ja, to je pritoževanje.
Torej, če z mamo ne bova dobila denarne pomoči, bova meni nič, tebi nič postala brezdomca. Hišo bova morala prodati in živeti na cesti. Uživam v zadnjih trenutkih, ki jih bom očitno preživel tukaj.
Mogoče sem čisto malo pretiraval. Da se popravim: začasno bova brezdomca. Vsaj dokler ne najdeva majhnega poceni stanovanja, ki bo po možnosti na drugem koncu sveta. Zabavno, kajne? Biti primoran zapustiti vse, ki jim je mar zate (Mark potoči solzico).
Nekdo je potrkal na duri moje sobe. Mnogoceličar jih je odprl, še preden sem imel možnost prikladno odgovoriti: »Vstopite.«
Kdo drug kot Leah. Ko me je videla, je privzdignila obrv.
»Kaj za boga pa ti počneš?« je zmedeno vprašala. »Ali ravnokar gledam Marka, ki leži na tleh? In dela popolnoma nič? Tole je res zelo čudno. Nikoli ne počneš... tega.«
V odgovor sem se zarežal in se potegnil na noge. Glede na to, da bom kmalu odšel, je bila malček preveč vesela. No, malček...
»Kaj pa ti tukaj?« sem vprašal. »Sploh glede na to, da imaš verjetno veliko bolj pomembne opravke, kot je pogovarjanje z nekom kot sem jaz.«
Privihala je kotičke ustnic in prikazali so se njeni nepopolno popolni zobje. Svoje dolge lase je vrgla nazaj in stopila bliže k meni. No, ko smo že pri pogovarjanju z mano. Ta ženska je zmešana. Lahko bi jo ubil. UBIL!! Ampak zakaj pa ne? Ona se bo kljub temu še vedno družila z mano. To je eden redkih primerov, kjer nisem jaz tisti ta čuden.
»Govoriti moram z vama,« je rekla, zdaj popolnoma resna, in se naslonila na podboj. »S tabo in tvojo mamo. Nujno je.«
Namignil sem ji, da bo bolje če greva dol. Mama je sedela na kavču, ki je bil zdaj čist kot nov, in pila kavo, medtem ko je brala knjigo. Nemogoče. A zdaj je še knjige začela nazaj brati? Ženska se obnaša, kot da zadnjih nekaj mesecev sploh ne bi bilo.
Potrkal sem na mizo, da sem pritegnil njeno pozornost. Hitro se je obrnila in najine oči so se srečale. Zaprla je knjigo in jo skupaj s skodelico odložila na mizico pred sabo. Nato je vstala in se nama pridružila.
»Leah,« je rekla in se nasmehnila. »Lepo te je videti. Gresta kam?«
»Ne,« je odgovorila Leah. »Pravzaprav moram govoriti z vama obema. Glede hiše je.«
»Lahko bi sedli,« je rekla, se pomaknila proti mizi, midva pa sva ji sledila. »Bosta čaj?«
»Ne hvala,« sva naenkrat rekla v odgovor. Ni bilo ravno vreme za čaj, pa čeprav vem, da ga je mama ponudila le iz vljudnosti. Zadnje čase namreč pijeva le tega in vodo.
Zunaj je bilo vroče kot v peklu. Ta mesec naj načeloma ne bi bilo tako, a zaradi globalnega segrevanja je tako kot je.
»Torej,« je začela Leah, ko je mama sedla nasproti naju. »Kar se tiče vajine hiše. Vem, da potrebujeta denarno pomoč, zato sem doma vprašala, če lahko kako pomagamo. Moj oče je pripravljen vložiti za obnovo.«
»Ne,« je nemudoma rekla mama. »Tega ne morem sprejeti.«
V naprej oprostite za moj izpad. Kaj za vraga je s to ženščino narobe??! Leah nama je ravnokar ponudila rešitev, da ostaneva tukaj na pladnju in ona jo je zavrnila? Ne, ne, ne. Tega se pa ne gremo. Če ona nima problema s tem, da se seliva, jaz ga imam. Če obstaja možnost, da ostanem tukaj, bom ostal in nihče me ne bo prepričal drugače.
»Daj no mami,« sem se vmešal. »Saj razumem, zakaj nočeš sprejeti denarja, ampak mene že ne boš spravila drugam. Ne dokler bi lahko ostala.«
Zavzdihnila je, zmajala z glavo in jo zakopala v dlani. Ideja ji zagotovo ni bila všeč, ampak žal. Ne bom popustil. Ne bom dopustil, da mi spet uniči življenje. No, nazadnje je bil res kriv splet okoliščin, pa vseeno.
»Mark,« je začela, a sem jo ustavil.
»Ne, sploh se ne trudi. Ne boš me prepričala,« sem rekel in jo obupano pogledal v oči. Njen pogled je bil prazen in breizrazen. Od vseh skrbi je imela grozne podočnjake. Gledala sva drug drugega, kot da bi tekmovala v strmenju. Mama se je vendarle vdala, pogledala v strop in zavzdihnila.
»Prav,« je rekla in pogledala Leah. »Ampak potem se vam vsaj nekako oddolžim. Oglasite se kdaj na večerji.«
»Že v redu,« je rekla Leah. »Ne bo mu škodilo, če pomaga ljudem, namesto da kupuje stvari, ki jih sploh ne rabi.«
»Vztrajam,« se je vsiljevala mama. »To je najmanj kar lahko storim.«
Leah se je vljudno nasmehnila in pokimala. Saj je imela prav. Njen oče je denar zapravljal po kazinih in nočnih klubih, vsaj po njenem, verjetno zanesljivem, pričanju. Sploh pa imajo vsega dovolj. Hrane, oblek, lepo hišo, dva športna avta, bazen, psa... stvari, ki si jih normalni ljudje lahko samo želijo. Saj jima privoščim, a ne glede na vse imata še vedno preveč denarja.
Zdaj ko je dosegla svoje, se je Leah poslovila od moje mame, jaz pa sem jo pospremil do vrat. Obula se je in si popravila hlače. Za trenutek sva se spogledala, nato pa me je objela.
»Vse bo v redu,« mi je zašepetala na uho. »Nikamor ne boš šel. Ne skrbi.«
Stisnil sem jo še bliže k sebi. Že res, da nisem hotel, da gre, a pravi razlog je bil verjetno povsem drugačen – vi umazani ljudje že veste o čem govorim. A nisem je dolgo zadrževal. Če je morala iti, je imela za to dober razlog.
Čakal sem, da je izginila iz mojega vidnega polja, nato pa sem stopil nazaj noter in za sabo zaprl vrata. Že sem se želel vrniti v svojo sobo, ko sem zaslišal mamo iz kuhinje, kako je, milo rečeno, zahtevala, naj ji pri nečem pomagam. Zavil sem z očmi, a kljub temu ubogal ter v zadnjem trenutku zavil v kuhinjo.
Zdaj pa tako. Ali sem slep, ali pa si ženska dela norca iz mene. Ko sem namreč vstopil, je še vedno sedela za mizo in gledala predse, kot da razmišlja o nečem globokem. Zdaj vsaj vem, po kom imam simptom gledanja v praznino pred sabo.
Ker v vsem mojem obdobju stanja prednjo ni rekla ničesar, sem delno tudi zaradi bolečin v podplatih, sedel nasproti. Takrat se je končno odzvala in me pogledala.
»Oprosti,« je rekla. »Nisem vedela, kako te pripraviti, da ostaneš tu spodaj.«
Resno? Prasica. Lahko bi samo povedala, kaj želi pa bi uredila, namesto da tako zapravlja moj dragocen čas.
Že sem želel vstati in se vrniti gor, ampak me je ustavila. Trdno je prijela za mojo roko in me zadržala na mestu, a rekla ni ničesar.
»Veš, ko sem odkril sobo pod najino hišo?« sem vprašal in prebil led. »Našel sem očetovo knjigo. Naslov je imel neko zvezo z mislimi, če se prav spomnim. Kaj naj bi pomenilo posvetilo, ki ga je napisal?«
»Temna stran misli,« je rekla, še vedno gledajoč v prazno. »Namenjen je bil tebi, Mark, ampak to verjetno že veš. Vprašal si, kaj pomeni. Kot otrok si bil poseben. Pravzaprav si ravno ti očeta spodbudil, da je začel pisati. Vem, da se bo to slišalo čudno, ampak nekaj časa si bil depresiven. Tega se ne moreš spomniti, saj je od tega res že dolgo, ampak takrat je bil to velik problem. V vrtcu se nisi želel družiti z nikomer. Še z nami doma se nisi pogovarjal. Nikoli nismo odkrili vzroka, a hvala bogu nam te je uspelo pozdraviti. Še zdaj ne vem, kaj bi bilo s teboj, če bi nam spodletelo.«
To je torej tako pomembno. Ja... na presenečenje vseh prisotnih se tega čisto dobro spomnim. Celo svojega neumnega razloga, da sem vsem svojim znancem povzročal sive lase. Kriva sta bila onadva. Mama in oče. Vem, da se to sliši neumno, ampak bilo je zato, ker sta me pošiljala v vrtec. Prav sovražil sem ga. Sovražil sem svoje vzgojiteljice in druge otroke, ampak še posebej sem sovražil hišnika. To je edini del zgodbe, ki ga ni več v mojem spominu. Vem, da sem ga sovražil, ampak ni mi jasno zakaj. Kar precej je vplivalo name.
In ne, niso me pozdravili. Le odločil sem se, da jim bom dal svoj prav preden me začnejo še bolj mučiti. Že tako so silili vame razni psihologi, psihiatri in psihoterapevti.
Vseeno sem pokimal. Nisem ji mogel povedati, da je bil njen trud zaman. Ja, mami, že od malega sem čuden, zato sem zaigral depresijo, ker kot da sem takrat vedel, kaj je to, in vas vse psihično uničil. Ne gre tako. Še celo retardirani jaz se zavedam tega.
»Ampak resno potrebujem pomoč,« je nato le rekla, stresla z glavo in vstala. »Tiste knjige in albume moram prinesti nazaj gor in upala sem, da mi boš pri tem pomagal.«
No, to je pa druga zgodba. Nasmehnil sem se ji in tudi sam vstal. S skupnimi močmi sva odkrila loputo in jo odprla. Najprej je po lestvi navzdol splezala mama, jaz pa sem ji sledil. Luči so se prižgale, medtem ko sva po predoru hodila proti sobi. Ko sva le to dosegla, je mama iz žepa potegnila ključ in odklenila vrata. Vstopila sva. Joj, kako čudno. Popolnoma vse je na svojem mestu. Le kako je to možno?
Pomaknila sva se bliže polici s knjigami. Mama me je do konca naložila z očetovimi deli, ki naj bi jih odnesel k lestvi, medtem pa bo ona pokupčkala vse ostale vredne predmete, ki sva jih imela namen spraviti na površje. In seveda, ker sem najboljši sin na svetu, sem jo ubogal.
Ko sem se vrnil, je pred vrati že čakal kup albumov. Nisem se mogel upreti. Odprl sem prvega nekje na sredini in zagledal sliko na kateri sva se s Seanom valjala v blatu. Dobri stari časi. Ampak ne smemo živeti v preteklosti. In ja, to pravim jaz, človek, ki se je dve leti pogovarjal s svojim mrtvim bratom.
Moramo na nove pustolovščine in na novo zaživeti. Najti nove prijatelje, prave prijatelje. In najbolj pomembno od vsega; moramo ostati to kar smo, zvesti sebi in se izogibati psihotičnim kretenom, ki nas želijo izrabiti. In verjemite, govorim iz izkušenj. Iz teh pa se učimo, zato vam ne bo škodilo, če enkrat za spremembo poslušate strička Marka.