Čokoladno mleko namesto črnila

16

Leah si je izmislila hitro laž in se pobrala domov. Tako sem ostal sam z mamo in tem... tipom. Kje je našla tega modela? Še boljše vprašanje... Zakaj jaz tega nisem vedel??? Počutim se tako izdanega, tako nepomembnega. Zakaj?! Kje sta čokoladno mleko in Kinder Pingui, ko ju rabiš? Saj ne, da ima to najmanjšo vezo s trenutnim velikim problemom, pa vseeno.
Tip, ki mu je mogoče verjetno ime Jason (tako ga je poklicala), je po mamini prošnji, ki je bila bolj kot ne zahteva, izginil v kuhinjo. Moram priznati, da ni bil slab – mišic mu ne manjka – ampak jaz sem v vseh pogledih boljši. Samo poglejte moje popolno izklesano telo, mojo neizmerno pamet in čudovito osebnost.
Z veseljem bi ji povedal svoje mnenje o njem, a imam občutek, da je to ne zanima preveč. Mogoče bom dobil priložnost, da mu vse skupaj povem v obraz. Bomo videli, kdo se bo zadnji smejal.
Moj pogled je bil usmerjen v tla. Dejstvo, da sem lažje prenesel pogled na Leah, kot na svojo lastno mamo je bilo presenetljivo in zastrašujoče.
»Mark...« je začela, a sem jo grobo prekinil. Najprej me zapusti, ko moj svet razpada, košček za koščkom, dan za dnem. Zanemarja me dve leti in si medtem ustvarja drugo družino z novim fantom, za povrh pa je noseča. Definitivno bi dobila nagrado za najboljšo mamo leta. Prav zares je vredna občudovanja.
»Kdaj si mi mislila povedati?« sem jo vprašal, moj pogled še vedno usmerjen v tla. Ker me je le začudeno pogledala sem zavzdihnil in ponovil vprašanje. Ko se ji je posvetilo, da govorim o očitnih dokazih, ki kažejo na to, da je spala z nekom, ki ni moj oče, je povesila pogled. Srčno upam, da se sramuje svojih dejanj.
»Vsak dan sem razmišljala o tem, a nikoli ni bilo prave priložnosti,« je rekla. »Nikoli nisem našla pravih besed.«
»Lepo, da ti je on,« sem rekel in pomignil na vrata kuhinje. »Pomembnejši od lastnega sina.« Še preden je mama lahko ugovarjala, sem odprl vhodna vrata in stekel ven. Slišal sem njene klice, a nisem se oziral. Tekel sem proti gozdu, a brez pravega cilja. Le hitel sem dalje, proti gozdu. »Tam bom varen,« je bilo prvo, kar mi je padlo na pamet. Tu ne bo nikogar, zato bom lahko izlil svoja čustva v tišino. Adrenalin se mi je pretakal po žilah, ko sem upočasnil. To je bil edini razlog, da mi hlad še ni prišel do živega. Jakne nisem imel časa vzeti, obutve pa raje ne bi niti omenjal. Ni mi jasno, kako sem sploh pretekel kilometer v samih natikačih. In neverjetno... nisem bil tako počasen, kot bi mislili. Čudežno mi ni spodrsnilo na zamrznjenih lužah, ki jih na pločniku kar mrgoli. Očitno imam zadnje čase več sreče kot pameti.
Gozd je bil kot pričakovano prazen. Na božično jutro je seveda vsak normalen človek ostal doma ali obiskal sorodnike ter odpiral darila. A ne jaz. Mislim, da ste že vsi opazili, da sem malo retardiran. Prosim, kdo uživa v tem, da premalo oblečen na božično jutro poseda v gozdičku? Jaz sem očitno izjema.
Usedel sem se na bližnji štor in glavo zakopal v dlani. Šlo mi je na jok. Počutil sem se zapostavljenega, ignoriranega in nepomembnega. In najbolj od vsega, šibkega. Vsi ljudje, ki sem jih kdaj imel rad so mi obrnili hrbet ali pa so mrtvi.
Solza je spolzela po mojem licu in padla na mrzla gozdna tla, ki jih je prekrivala široka plast listja. Čeprav nerad priznam, pogrešam Leah. Pogrešam njene motivacijske govore in njeno brezciljno besedičenje, ki bi me, v tem specifičnem depresivnem momentu, lahko potolažilo. Vedno je vedela, kaj reči in kljub moji odtujenosti je ostala.
Veter mi je razpihoval lase, medtem ko so iz mene v potokih tekle solze. Ihtel sem v tišino. Prosim za strpnost. Ne obsojajte me. Pač sem malo bolj čustven, kot normalni fantje. Zatopljen sem bil v svoje težave in sprva nisem zaznal bližajočih se korakov. Zaslišal sem jih šele, ko so bili že nevarno blizu. Kje imam njihovo dobrobit, ko pa ne funkcionirajo? Tu seveda mislim ušesa. Če je Jack, prisežem, da ga bom ubil preden bi lahko komu povedal o moji sramoti. Na mojo srečo ni bil on. Bila je oseba, za katero sem vedel, da bo ostala tiho. Ne glede na to, kaj vse je videla.

Pokleknil je poleg mene in mi položil roko na ramo. Pogledal sem ga. Nasmehnil se je in me potrepljal. Videl sem lahko žalost v njegovih očeh. Čeprav ni imel pojma, kaj je z mano, je... sočustvoval z mano? Ja, verjetno to. Potegnil me je na noge in se opotekel nazaj.
»Si za pogovor?« je vprašal. Prikimal sem in počasi sva se odpravila nazaj v civilizirano območje. Na začetku sva hodila v tišini, a kmalu se je iz njega vsul plaz vprašanj. Nekako mi je bilo jasno, da ne bo dolgo zdržal. Patrick je bil pač zgovoren človek.
Začel sem s skrivno sobo. Povedal sem mu vse o moji zapuščini in očetovih knjigah. Ko sem ga vmes ošinil s pogledom, je imel v šoku široko odprta usta in izbuljil oči. Nekaj kar sem od njega bolj ali manj pričakoval. Nadaljeval sem z današnjim jutrom. Povedal sem mu o Tipu, katerega imena nimam namena izgovarjati, kako me je gledal in o mami, kako se je spremenila. Posebej sem poudaril njen nosečniški trebuh. Čeprav sem po svojih najboljših močeh podrobno opisal dogodke, je njega najbolj fasciniral del, kjer sem našel ključ za sliko. Tipični Patrick.
»Kaj pa Leah?« je vprašal. Ni se zavedal, da je to lahko zelo dvoumno vprašanje. Lahko bi se malo bolj potrudil, da bi moja neumna pamet pravilno odreagirala. Vedel sem, kaj bi rad slišal, a moj odgovor se je glasil takole: »Še vedno je živa in zdrava, z izjemo odrgnjenih kolen.«
Patrick je to, kakršen pač je, vzel kot sarkazem in planil v smeh. Tudi sam nisem imel namena namigniti, da je verjetno v pol leta ne bo več. Želel sem, da vzame vse skupaj kot šalo, a kaj če ne bi? Kaj če bi kdaj moje odgovore vzeli resno? Kaj bi si potemtakem mislili o meni? Ne vzemite tega narobe. Seveda nočem, da bi kdorkoli prebral moje misli ali kaj takega, a občasno bi se lahko poglobili v moje besede. Nisem namreč tako nedolžen, kot mislijo.
Navkljub smehu ni odnehal. Želel je vedeti več o njej, o najinem skrajno specifičnem odnosu. Vprašanje se mi je zdelo rahlo intimno, zato sem se obotavljal. Imel sem občutek, da mu bom z odgovorom razkril del sebe, ki ga še nihče ni videl. Del, ki sem ga uspešno skrival zadnji dve leti. No, če sklepamo, da bi govoril resnico. V nasprotnem primeru obstaja 17,03%, da bi mi Patrick verjel in me pustil pri miru. Dve, ne preveč obetavni možnosti. In ne sprašujte od kod procent. Je namreč tajna Markova skrivnost.
Ubral sem prvo pot. Vem, da nisem ravno profesionalni lažnivec, zato sem se raje zatekel k resnici. Moram spet pridobiti njegovo zaupanje in za to bom moral plačati visoko ceno. Lažje se mu izpovem kot komurkoli drugemu. Ni ravno na mojem seznamu žrtev, na katerem se nahajajo osebe, primerne za zakol. Tega sem v zadnjem času sicer malce spremenil.
Sem prej pozabil omeniti, da imam seznam morebitnih žrtev, ki bi lahko podlegle pred mojo psihotično naravo? Trenutno se na njem nahajajo Leah, h kateri sem sicer dodal črno piko, kajti iščem način, kako se rešiti Jackovih potrebnih krempljev; Zoe, ki je tam samo za okras, ker je pač nadležna; in seveda sam Jack Morales, ki se je tu znašel zaradi osebnih razlogov, ki so v večini vključevali Leah.
»Najprej mi je šla na jetra,« sem začel. »Njen smeh, lasje, oči. Saj je jasno takoj, ko jo pogledaš. Tako mu je podobna. Nisem prenesel pogleda nanjo, a sčasoma sva se nekako zbližala. Kar naprej je rinila vame in verjetno sem se... navadil.«
»Kaj pa si mislil s čustvi?« je vprašal z nasmeškom na obrazu, jaz pa sem ga le začudeno pogledal. »Včeraj si rekel, da imaš čustva,« je nadaljeval. »Si po kakšnem presunljivem naključju čisto slučajno mogoče mislil njo?« Dobil me je. Še sam si nočem priznati, a mislim, da je čas, da se soočim z dejstvi. Nekako mi je... prirasla k srcu. No, če temu lahko tako rečem. Zakaj se sploh trudim s tem »ubil jo bom« sranjem? Nikomur ni potrebno vedeti, da sem jo imel namen ubiti in srečno lahko živiva srečno do konca svojih dni, oziroma dokler se pač ne naveličava en drugega (čisto mogoče sem uničil moment). No ja, oziroma dokler Jack ne ubije vsaj enega od naju.
Le pogledal sem v tla in se nasmehnil. Kljub vsemu kar sem skrival pod masko, je bilo to vse kar sem lahko spravil iz sebe. Ni bilo veliko, a mislim, da ima Patrick dovolj velike možgane, da mu je bilo povsem jasno, kaj sem mislil.

Ustavila sva pred njegovo hišo. Bilo je, kot da se je najin včerajšnji pogovor zgodil stoletja nazaj. Verjetno se v zadnjih dveh dneh zgodilo več zanimivih dogodkov kot prej v dveh letih skupaj. Moje življenje je iz dneva v dan postajalo le rutina. Črpalka, šola, Sean. Brez kakršnihkoli presenetljivosti. Vsaj dokler se ni v mojem življenju nenadoma prikazala Leah. Kriva je.
Hotel sem oditi domov. Res da nisem bil pripravljen na ponovno srečanje z mamo in Tipom, a tudi Patrickovega časa nisem več imel namena tratiti. Že tako je zame le v tem jutru zapravil trideset minut. Verjetno je imel kakšne načrte z Nio. Že sem se želel posloviti in oditi, a me je prehitel.
»Hej, vem, da nisem bil ravno najboljši kolega zadnje čase, ampak vseeno me zanima, če bi šla popoldne odigrat kakšno tekmo v namiznem nogometu,« je rekel. »Saj veš, tako kot včasih.«
»Kaj pa Nia?« sem sumničavo vprašal. »Mislil sem, da ves čas tičita skupaj.«
»Za praznike so šli k družini njene mame v Chicago,« je odgovoril. »Še vedno ne ve, če ji bo uspelo priti domov pred novim letom.«
Z veseljem sem sprejel njegovo povabilo. Že dolgo nisem imel takšnega prijateljskega druženja. Vem, kaj boste rekli: »Kaj pa Leah?« Nje ne štejem ravno v to kategorijo. Pri Patricku gre bolj za moška druženja. Saj razumete o čem govorim. Ona stvari dojema 'malce' drugače. Punce pač.
Sploh pa imam nek čuden občutek, da Patricku lahko zaupam, kljub njegovim napačnim odločitvam. Vem, da me ne bi izdal, kot tisti prasec Jack in vem, da ima dobro srce. Zakaj to zveni tako osladno? 'Ima dobro srce.' Kot da bi stavek potegnil iz enega od tistih pretirano pocukranih filmov, v katerih nekje dvestokrat preveč izgovarjajo besedo na 'L'. Za povrh vsak živi do konca svojega bednega, veselega življenja srečno do konca dni, s svojo sorodno dušico. Če ima kdo kaj proti mojemu mišljenju, se lahko kar pobere. Adijo...
Ostali pa... Pocukranost je najbolj neumna stvar od stvari, ki jih je. Kdo je bil lahko tako defekten, da si jo je izmislil? Potem misliš, da je življenje popolno, a jaz nisem neumen. Življenje ni pravično in tega se zavedam. Morda celo bolj kot kdorkoli drug.