Čokoladno mleko namesto črnila

33

»Sta slišala za Jacka?« je vprašal Patrick takoj, ko se mu je uspelo prebiti do naju. Danes je izgledal še posebej nahajpan. Precej bolj kot po navadi. Že večkrat sem bežno zasledil koga spraševati »na katerih drogah je pa tale.«
Saj jih popolnoma razumem. Tudi sam sem se že vprašal kaj podobnega, potem pa sem se spomnil, da takšen pač je. Ne predstavljam si, kako bi se model obnašal, če bi dejansko jemal droge.
»Ne,« je zdolgočaseno rekla Leah, medtem ko je gledala v telefon. »Kaj pa je z njim?«
»Vrgli ga bodo v popravni dom,« je rekel dovolj glasno, da bi ga lahko slišala cela šola. Vidno je bil navdušen. Skoraj preveč navdušen. »Danes zjutraj sem slišal mamo, kako je govorila o tem. Ne sprašujta od kod je to izvedela, ker še sam ne vem.«
»Edino pravilno,« je še vedno zdolgočaseno zamomljala Leah. Od... No, tistega večera je takšna, kadar kdo slučajno omeni Jacka. Res mu je zamerila vse skupaj. Kar je popolnoma razumljivo. Sam bi mu verjetno tudi.
»Kako to?« sem vprašal, da bi prekinil nerodno tišino, ki je nastala med nami.
»Ne vem,« je odgovoril in skomignil z rameni. »Verjetno so mislili, da ostalim predstavlja grožnjo, kar jo v bistvu tudi je in so ga pač vrgli tja noter. Tako se mi vsaj zdi. Nimam podrobnih informacij.«
Pokimal sem. Logično. Druge možnosti skorajda ni. Ali pač? Kakorkoli že, vesel sem, da nas ne bo več nadlegoval. Poln kurac sem že imel njega in njegovih zahtev.
Točno, skoraj sem pozabil na večerjo. In ja, temo lahko zamenjam, kadar hočem. Mi je prav žal. Kratek povzetek: Zvečer so prišli Patrick in njegova familjia - starša in mlajša sestra. In potem smo večerjali. Konec. Ne, resno. Popolnoma nič omembe vrednega se ni zgodilo. Samo nisem vas hotel za kaj prikrajšati.
»Gremo k pouku?« je vprašal Patrick, ko se nihče od nas ni zganil. Vendarle je Leah odmaknila oči od telefona in ga pogledala z izbuljenimi očmi. Tole že ne bo dobro zanj.
»Kdo si in kaj si naredil s Patrickom?« je vprašala, on pa jo je le začudeno pogledal. Zavzdihnila je in se prijela za glavo. Na žalost sem vedel o čem govori. In niti najmanj mi ni bilo všeč, kam to pelje.
»Pravi Patrick ne bi odšel k pouku brez svojega sladkorčka Nie,« je sarkastično rekla. Aha, vendarle nisem edini s takšnim smislom za humor.
Patrick se je v odziv le nasmehnil in zamajal z glavo.
»Narazen sva šla,« je rekel, vidno ponosen nase. »Ni ji pasalo, da sem se začel družiti z vama dvema pa sem jo pustil. Kaj ima ona meni za govoriti, s kom naj se družim. Nisem njen pes.«
Škoda. Pa tako srečna sta izgledala skupaj. No, je vsaj spoznal, da je Nia ničvredna poklicna služabnica ljubezni, s katero nima smisla imeti resnega razmerja. Govorim iz izkušenj.
Brez besed smo se pomaknili v učilnico matematike. Zdelo se je nekako trenutku primerno. No, jaz sem tako ali tako vedno tiho, a za njiju to ni precej običajno. Večkrat ju vidiš, da se dereta čez celo šolo, kot pa da sta tiho. Za neumne to ni bil sarkazem.
In matematika? Nič posebnega. Nekaj smo mrcvarili s kotnimi funkcijami. Ja, to delamo šele proti koncu leta. Naš profesor namreč zelo rad razlaga o svojem osebnem življenju in tako zmanjka časa za dejansko matematiko. Če bo kateri od nas zdelal maturo bo to čudež. Pa tako ni le pri matematiki. Za angleščino imamo Sthrudlovo. Slabša kombinacija na naši šoli žal ni možna. Dobro, saj nobeden od profesorjev na tej šoli ni ravno hvale vreden, a ta dva sta med res najslabšimi. In verjemite, to pomeni, da sta ZARES slaba. Zaradi Sthrudlove sem nekaj časa celo mislil, da imam fobijo pred šolo.
Malica je tu seveda najboljši del dneva. Pri večini prav tako edini razlog, da hodimo v šolo. Danes pa popolnoma nič posebnega. Ker je bil zunaj dež, smo se vsi nagnetli v našo minimalistično jedilnico, ki nima dovolj stolov niti za polovico šole. Žalostno. Ves denar namreč zapravijo za hlajenje oziroma ogrevanje prostorov za zaposlene, medtem ko mi gnijemo tukaj. Oh, da ne omenim novih stolov za v pisarne, ki so jih nabavili prejšnji mesec.
Naš trio je kmalu obupal in pobegnil ven. No ne ven ven, ampak ven iz jedilnice. Šli smo v telovadnico in se zleknili na blazine. Seveda nikomur nikoli ne pade na pamet kaj takšnega. Tu je vedno vse prazno. No, mogoče tudi zato, ker po pravilniku ne smeš v telovadnico brez nadzora profesorja, ampak pustimo detajle. Uživajmo v trenutku. Samo mi trije. Sploh ne vem, kdaj smo se začeli tako družiti. Po tistem z Jackom verjetno. Patrick je rabil družbo. Sploh po tem, ko je šel narazen z Nio. In tako je našel naju. Z veseljem sva sprejela tretji člen, da smo zdaj lahko mi trije proti svetu.
Ptički in rožice. Temu jaz pravim uživanje. Pardon. To je le profesor Keats, ki jezno teče proti nam. Z njim ni ravno pametno imeti posla. Kar se tiče športa je seveda strog, a sranje nastane, ko začne pripovedovati svoje zgodbice izpred 50 let, ko je začel učiti tukaj.
Enkrat nam je pravil o tem, kako je šel s skupino svojih dijakov z rolerji do Detroita in nazaj. In to med nevihto. Kar če vprašate mene, ni preveč pametno, on pa to razlaga, kot da si zasluži medaljo, ker je mladoletne osebe izpostavil smrtni nevarnosti.
Prav tako je precej alergičen na kršenje pravilnika. Sploh če se kateri od členov tiče njegove ljube telovadnice.
Kolikor hitro možno smo pobegnili iz telovadnice, preden bi nas lahko dobil in nas zatožil razredniku. Temu sicer ni preveč mar za takšne stvari, ampak vseeno si ne bi rad uničil ugleda, glede na to, da moram na tej bedni šoli preživeti še dve leti.
Tako nam je uspelo preživeti še eno malico in še en dan v tej ustanovi, ki jo imenujemo šola. Če kdo zdaj reče, da ni tako grozno, mu bom razbil ksiht ko ga vidim. Ne bo mi on pridigal o tem, kako moram gledati na šolo. To je popolnoma moja stvar.
Veste kaj pa tukaj najbolj sovražim? Poleg normalnih depresivnih ljudi seveda. Ljudi, ki pridejo sem do ušes nasmejani. Kje živite ljudje? Sinonim za šolo bi prav tako lahko bil mučilnica. Mučilnica za najstnike, kjer namesto fizične sile uporabljajo psihični pritisk, ki te uniči od znotraj. Če bi videli njihove mučilne naprave, bi razumeli. Domače naloge, testi, minusi in zvezdice nezvestobe. Kaj je bolj učinkovito od tega?
Se pardoniram. Kot sem že rekel, rado me zanese. Sploh pri tako pomembnih temah. Če se ne motim, sem ostal pri preživljanju svojega dneva. Ker pač nismo imeli pametnega dela po pouku – saj ne da jutri pišemo zgodovino – smo se zmenili, da se dobimo pri stari zgradbi. Leah je bila že povsem pri močeh, kar pomeni, da mi je ne bo treba nesti po stopnicah. Kar oddahnil sem si, ko sem se zavedel tega.
Sam sem najprej odšel domov, da sem vrgel torbo v najbližji kot in vzel vse potrebno za dnevno raziskovanje stare zgradbe. Torej popolnoma nič. No, vseeno sem izpraznil svoj nahrbtnik ter vanj vrgel telefon, slušalke in čokoladno mleko. Nikoli ne veš, kaj ti lahko pride prav. Sploh čokoladno mleko. Se sploh zavedate na koliko različnih načinov ga lahko uporabite. Tukaj je za vas, ko ste dehidrirani ali ko potrebujete dozo odvečnega sladkorja. Vaše življenje bo z njim takoj postalo boljše.
Zdaj pa resno. Preidimo k stvari. Pač sem zasvojenec, ja. Ne obsojajte. Tudi vi ste verjetno zasvojeni z igricami, čokolado, nikotinom ali pa še s čim veliko hujšim. Nekateri smo pač malo posebni in padamo na čokoladno mleko.
Od doma sem odšel precej hitro glede na svoje zmožnosti. Sicer pa se niti nismo zmenili za točno uro našega sestanka, da si je vsak od nas lahko vzel dovolj časa, da je opravil svoje potrebe. Kar je precej ironično, če pomisliš, da smo prav tako rekli, da bomo tam, kolikor hitro je možno. Ja, priznam. Malo smo res čudni. Mislim, da se tudi onadva tega popolnoma zavedata.
Kot ste lahko razbrali, v našem mestecu ni nikoli nikogar nikjer. Kar bi po mnenju matematikov pomenilo naslednje: V našem mestecu je vsaj kdaj nekdo kje. Dvojno zanikanje. Tudi sam ne razumem popolnoma, tako da se ne sekirajte, če niste dojeli.
Ko sem končno prišel, je bilo tako tiho, da sem lahko slišal čričke. Bil sem sam. Saj ne da sem se na poti sem gibal s svetlobno hitrostjo, le da ne bi začela brez mene. Sploh ni čudno, da sem prvi. Vsaj kurčevih drogerašev ni, če ne drugega. Odkar je Jack v popravnem domu, jih ni od nikoder. Verjetno iščejo novega vodjo, ki bo svoje kompanjone vodil na poti do popolnega zakajeno-zadetega-alkoholiziranega stanja. Ja, res je. Pravkar sem izumil to besedno zvezo. Pohvala gre meni. Ni se treba klanjat.
»Ti pa si bil hiter,« je rekel Patrick, ko se je prikazal izza vogala. Raje sem ju počakal pred zgradbo, da bi lahko skupaj doživeli ta super občutek, ko vstopiš vanjo. V to napol podrto sranje, ki meče slabo luč na naše mesto.
»Že sam sem hitel, ti pa si prekosil samega sebe,« je nadaljeval in se zarežal. Tipični Patrick. Za njim se je prikazala še Leah. Med njunima prihodoma ni bila več kot minuta razlike. Preseneča me, da ni stekla za njim in ga ustavila, ko ga je videla. Dvomim namreč, da je šla po gozdni poti čez jaso.
»Gremo gor?« so bile njene prve besede. Patrick je zajodlal v pritrditev, sam pa sem prikimal. In tako smo šli. Ja, Mark, razumemo. Tvoje povedi so nesmiselne. Mislite, da ne vem? To delam nalašč. Da se lahko na veliko pritožujete, ko vam kaj ni prav. Vem, genialno.
Sedli smo na naše običajno mesto in se zagledali v naše majhno mestece, ki se je razprostiralo v daljavi. Če vam ni jasno, kje je običajno mesto, se pomaknite par strani nazaj pa vam bo jasno.
»Kako to, da se ne družita več toliko z Zoe?« je pričel Patrick. Pa smo tam.
»Kaj pa tebe to briga?« je rekla Leah in prhnila. »To je moja stvar. Kaj potem če se ne?«
»Hej, ti mene lahko sprašuješ o Nii, jaz pa tebe ne smem o Zoe,« se je pritožil in naredil tisti žalostni obraz kužka z velikimi očmi. »Pravico imam vedeti.«
»Prav,« je jezno rekla in vstala. »Zoe ni to, kar sem mislila. In v zadnjih mesecih se je spremenila. Ni več taka kot je bila. Sploh pa ne spadam ravno v popularno družbo. Pač je nočna vešča, kaj naj rečem. Sploh pa imam vaju. Kdo rabi njo?«
Leah se ni nikoli nikomur tako izpovedala. No, meni mogoče še nekako na pol, ampak ne bi si mislil, da bo dušo odprla tudi Patricku. Ni bila takšne vrste oseba, ki bi sebe postavljala pred druge. K temu lahko dodamo še dejstvo, da nikoli ne govori o svojih problemih. Nikoli. Nekaj v smislu, da tako nase usmeri preveč pozornosti. Kakorkoli že, to je njena stvar. In ne bom se vmešaval. Poznam jo dovolj dobro, da vem, da bo v skrajnem primeru prosila za pomoč. Zaupam ji.