Čokoladno mleko namesto črnila

8

Dnevi so minevali kot za stavo in bližala se nam je noč čarovnic. In ne, v zadnjem mesecu se ni zgodilo nič omembe vrednega. Nazaj k noči čarovnic. Kljub temu da nikoli nisem šel ven na ulice, je bil to nekako moj najljubši praznik. Če ne zaradi česa drugega, pa zaradi vzdušja. Vedno so prazniki neka družinska zadeva, tukaj pa je vseeno s kom si. Tudi če si sam se lahko na nek način zabavaš. Že izdelovanje pripomočkov, ki pomagajo odgnati nadležne otroke je samo po sebi zabavno. Vsako leto se dejansko trudim z izdelovanjem buč. Po navadi se otroci ustrašijo že teh, niso namreč tako nedolžne kot bi si mislili , je pa vsako leto kak neumnež, ki dejansko pride trkat na vrata. No, v bistvu niti ne trka, saj za vsak primer na vrata vsako leto napišem nekaj srhljivega z umetno krvjo. Za povrh blizu vrat nastavim zvočnik ter predvajam škripanje, tuljenje in druge srhljive zvoke. Nimam namreč želje gledati razvajenih otrok, ki mislijo, da bodo na tak način dobili svoje sladkorčke.

Gleženj se je na mojo srečo hitro pozdravil in spet sem se ponoči lahko šetal po mestu. Na žalost so se ob stari zgradbi tudi ponoči začeli zbirati drogeraši. Teh sem se raje izogibal in tako je moje edino zatočišče postal gozd. In ne, dejansko spanje ne pride v poštev. Sem vrste človek, ki ne more biti pri miru, zato pač delam nenormalne stvari. Prosim vas, no. Kdo se iz lastnih potreb sprehaja po temnem in srhljivem gozdu sredi noči? Imam namreč nek občutek, da sem eden redkih.
Poleg mojih nočnih pustolovščin, je druženje z Leah postala moja vsakdanja rutina. To je seveda samo še povečalo mojo željo po umoru. Bolje kot sem jo poznal, bolje sem lahko načrtoval njeno smrt. Pri tem mi seveda začel pomagati tudi Jack, s katerim sva se večkrat dobila in delala plane ter načrte tudi izven šole. Ni bilo sicer najbolj prijetno vohati nikotina tudi v prostem času, a zavoljo svojega cilja sem se skušal zadržati, da se ne bi ob njem izbruhal.
»Kaj pa ti misliš delat na noč čarovnic?«
Leah se je danes med malico zapletla v zelo dolgo pripoved o tem, kako se bo našemila v okostnjaka in šla strašit majhne otroke. Vsaj nekdo, ki razume originalen namen tega praznika: strašenje. Bilo je kar nerodno, ko me je vprašala, a ji nisem mogel odvrniti, da nikoli ne grem ven. Na začetku je bilo še v redu, ko je le vmes kaj na hitro vprašala in ni niti čakala na odgovor, a bolj kot se je bližal konec malice, več je bilo vprašanj in vedno dlje je čakala na moje odzive. Verjetno ji bo vsak trenutek prekipelo. Vsi vemo, da ne mara, da sem tiho.
»Mark, a bi lahko odgovoril vsaj na eno od mojih vprašanj?«
Točno sem vedel. Ko njej zmanjka potrpljenja, je bolje, da odgovoriš, drugače je konec s tabo. Ženska te lahko v nasprotnem primeru psihično uniči. A kaj naj zdaj rečem? 'Nimam življenja in ne hodim ven za noč čarovnic. Žal nimam odgovorov na tvoja vprašanja.' Verjetno bi se ob takem odgovoru začela režati in hitro bi se preveč oddaljila od mene kar ne bi bilo ravno najbolje. Predaleč sem že, da bi vse šlo k vragu.
»Nič ne bom delal,« sem vseeno potiho zašepetal.
»Mark...« je Leah jezno rekla in me neusmiljeno gledala.
»Nič ne bom delal,« sem glasneje ponovil.
Njena reakcija še zdaleč ni bila takšna, kot sem jo pričakoval. Nasprotno. Skočila je čez mizo in se usedla poleg mene. Prvo me je samo pogledala nato pa je spet prijela mojo roko (BOLEČINA!!!).
»Letos greš z mano,« mi je zašepetala na uho. »Kar pripravi se.«
Pogledala me je in se nasmehnila. In to je bil eden tistih nasmeškov, o katerih ne vem, kaj naj si mislim. Izgleda zloben, zvit in sarkastičen hkrati. Mislim, da se mi ne piše nič dobrega. Kaj je mislila s tem, da grem z njo? Ker to se pač ne bo zgodilo. Jaz se bom zabarikadiral v hišo in počakal, da nadležni otroci nehajo hoditi okoli. Nato bom vzel svoje stvari in se odpravil v gozd, kjer bom celo noč sedel in poslušal glasbo. Brez vprašanj. Saj že vem, da sem čuden.

Kot pričakovano si nihče ni upal trkati na duri. Če nimate dovolj pameti v možganih, naj vam prevedem: duri je enako vrata. Kje živite, da tega ne veste? S Seanom sva pozno popoldne preživela v moji sobi, z resnimi pogovori o mavricah in samorogih. Nikoli se nisva strinjala. On je že od nekdaj trdil, da so samorogi nastali zaradi mavric, po moje pa je bilo ravno obratno. Že leta razvijava vsak svojo teorijo. Najina debata, ki vedno poteka na noč čarovnic, bi lahko trajala tudi do jutra v skrajnem primeru, če bi mi Leah že vrnila mojo beležko. V njej so namreč zapisane vse ideje, ki jih dobim čez leto. A tokrat je debato zmotilo še nekaj. Bilo je komaj slišno trkanje. Mogoče sem se prehitro veselil. Že leta ni nihče potrkal. Najina hiša deluje namreč preveč temačno za smrtnike, da bi vstopili. Na začetku sva se trudila to ignorirati, a z vsakim trkom je ta otrok uporabil večjo silo in tako mi ni preostalo drugega, kot da grem pogledat. Ko sem se spuščal dol po stopnicah, sem imel občutek, da bodo vrata vsak čas padla s tečajev. Če ne drugega bo verjetno ob pogledu na moj grozoviti obraz z ogromnimi podočnjaki zbežal nazaj k svoji mamici.
Pred njimi sem še malo postal, a takoj ob naslednjem trku sem nejevoljno odprl vrata. Pred vrati je stal okostnjak. Bolje rečeno okostnjak z imenom Leah. Jezno me je gledala s prekrižanimi rokami in stisnila ustnice. Oblečene je imela pajkice porisane s kostmi, ki so bile verjetno komplet z majico. Bila je porisana po obrazu, lase, ki so bili speti v figo, pa je prekrivala okostnjaška kapa. A to je pač Leah in za nič na svetu ne bi obula čevljev, ki bi se skladali z njeno obleko. Ne, morala je obuti živo rožnate teniske. Res bravo. Naslednjič ji manjkata le še vijolična šminka in nohti v barvi limone, ki je bila izpostavljena radiaciji.
»A si res tako nesposoben, da ne moreš hitro odpreti vrat?« se je zadrla name.
»Nisem vedel, da si ti,« sem rekel in se popraskal po vratu.
»Kdo bi pa bil? Sveti Peter? Saj ni čudno, kakšna so tvoja vrata, če takole ignoriraš vsakogar, ki potrka.«
Povabil sem jo noter in spotoma iz kuhinje vzel še pomarančni sok, ki sem ga kupil zjutraj na bencinski postaji. Nisem se zavedal, da mi je sledila. Še preden sem lahko zakril nered v drugem delu hiše, je Leah že stala v dnevni sobi. Nikoli doslej še ni bila izven moje sobe in zgornje kopalnice. Začudena je gledala naokoli in pri tem z izjemo oči ni premikala drugih delov telesa. Mogoče sem se neumno izrazil. Mislil sem: Stala je pri miru in gledala naokoli.
Zazrla se je vame. Imel sem občutek, da gleda naravnost v mojo dušo. Priznam, bilo me je na smrt strah. Strah, da bo videla vse te dele mene, katerih sem se sramoval. Vse te dele, ki sem jih vsa ta leta uspešno skrival pred ostalimi. A namesto, da bi kaj rekla, je samo stala na mestu. Po nekaj sekundah se je vendarle zbrala, na njenem obrazu pa je bila kljub temu razvidna žalost. Pogledala je v tla in se rahlo nasmehnila.
»Pa sem misila, da je le zunaj tako hudo,« je rekla z mirnim in tihim glasom, za katerega si nisem mislil, da je pri njej mogoč.
Za tem je zmajala z glavo in šla nazaj gor po stopnicah. Imela je prav. Še meni samemu ni bilo jasno, kako se v takšni hiši sploh da živeti. Saj bi pospravil, če bi imel dovolj močno voljo, a v mojih letih bi to uspelo le redko komu. Za tole pa vsekakor ne morete kriviti samo mene. Če bi mama mogoče kdaj pogledala okoli sebe, ko pride domov, bi bilo tudi stanje v tej hiši veliko boljše. Samo naj proba enkrat, ko bo dejansko prišla iz spalnice, za vse okriviti mene. Hiša navsezadnje ni samo moja.
In potem sem se spomnil, zakaj sem sploh prišel sem. Hitro sem zgrabil sok in kozarca ter odhitel nazaj v mojo sobo. Ona je sedela na postelji in gledala moje stenske slike. Na njih sva bila MIDVA, ko je še bil med nami... Bog mu daj večni mir in pokoj.
»Kdo je to?« je vprašala in me pogledala.
»Brat,« sem ji potiho odgovoril in sedel poleg. »Pred dvema letoma sta z očetom umrla v prometni nesreči.«
»O, žal mi je,« je rekla in se naslonila name.
Ostal sem tiho, ker sem vedel, da bi se drugače povsem zlomil. Že tako je bilo dovolj, da ju ni več. Govoriti o tem pa je bilo za moje pojme skoraj nemogoče. To bolečino sem vse od takrat nosil v sebi. Pa ne, da se nisem trudil izpovedati. Nasprotno. Bil sem že pri raznih psihologih pa so tudi ti vedno vse samo še poslabšali. Teh spominov nisem zapisal niti v beležko. Skratka, še nikoli nisem nikomur povedal, kaj točno se je zgodilo. Morda bo to za vedno ostalo samo med mano in mojo družino, kolikor je le te pač še ostalo.
Leah se je stresla in njena figa je počasi začela popuščati. Vstala je in zgrabila nahrbtnik, ki ga je prinesla s sabo. Še en izstopajoči dodatek. Tega je položila na posteljo in ven potegnila torbico podobno tisti zadnjič. Obrnila se je proti meni.
»Pripravi se na preobrazbo.«