Random zamisli za zgodbe

46.

Ko bi vsaj imela kožo.
Kožo in lase. Pa oči. Pri ljudeh so vedno tako lepe. Rjave, črne, modre, zelene. Včasih celo dveh barv.
Želim si, da bi se lahko oblekla v prelepa oblačila, ki bi se mojega telesa tesno oprijemala. Da bi
izgledala polna in mehka, kot izgledajo tista dekleta na ulicah.
Nočem, da sem sestavljena iz belih kosti, lahka kot peresce in votla. Vsaka obleka na meni izgleda kot
krpa. Včasih, ko v zaprašenem ogledalu strmim sama vase, si želim, da bi zmogla jokati. Vendar ne
morem.
Sovražim se. Sovražim biti okostnjak. Ne čutim bolečine, lakote, žeje. Počutim se mrtvo, a jaz se
nočem počutiti mrtvo. Jaz bi rada tekla, hodila v množici, stisnjena kot srdina, imela družino,
prijatelje. Se jokala v osamljenih večerih in smejala na poletnem soncu.
Sesedem se na tla in zavzdihnem. Hiša, v kateri sem, razpada, tako kot razpadam jaz. Majhne živalice
hodijo po meni in namrščim se ob pogledu na majhno žuželko, ki se usede na moja usta.
Kako močno si želim, da bi bila človek.
Strmim v neko točko nasproti sebe. Večeri se. Ljudje bodo zdaj spali. Kakšen občutek je, ko zapreš oči
in začneš sanjati?
V enem od kotov je zrasla cvetlica. Utrgam jo. Njeni cvetovi so beli, tako kot moje kosti. Rastline ne
čutijo. Tudi jaz nočem čutiti.
Na lobanjo si poveznem kapo, nato se ogrnem v plašč in zapnem zadrgo na kavbojkah ter zavežem
vezalke na čevljih. Stopim na odprto. Ni ljudi, tako kot jih ni vsako noč. Le zvezde na nebu mežikajo
vame, kot da bi vedele, da sem ne spadam. Da sem mrtva in da kosti ne bi smele hoditi po istih tleh,
kot hodi meso.
Izogibam se luči in glavo nosim povešeno. Koraki za menoj, ki so hitri in lahki me prestrašijo. Stisnem
pesti; kdorkoli že je ne sme videti, da nisem človek. Ko postava steče mimo mene, brez da bi mi
privoščila pogled si oddahnem. Morda bi morala počakati še malce dlje.
Mrzel zrak okoli mene je moj prijatelj. Nihče ne želi zmrzovati v temi. Čez okno opazim družino, ki
skupaj gleda grozljivko in zastrmim se v mlado dekle na sredini.
Tako lepa je. Njene roke so svetle, marelične barve, nežne in mehke, rjavi lasje dolgi in močni, oči,
uperjene v zaslon globoke modre barve. Zakaj to nisem jaz?
“Oprostite,” nekdo zašepeta in poskočim. Ne sme me videti!
“Imate morda kaj denarja?”
Namrščim se in s pogledom, uperjenim v tla odkimam. Moški se obrne in jaz stečem stran.
To je bilo blizu.
Hodim naprej, temneje kot postaja, bolj si upam. Stopim celo skoraj v središče mesta, čeprav je tukaj
bolj svetlo in več ljudi. Tudi stavbe so višje, zaradi nekega razloga pred najvišjo obstanem in se
zastrmim v eno od oken.
Mar je možno, da sem bila kdaj človek? Da sem bila ena od tistih deklet, ki kar kipijo od življenja?
Vendar to bi pomenilo, da sem umrla. Tega se ne spomnim. Sem doživela nesrečo? Bolezen, ki me je
spremenila v, no, karkoli že sem?
Nisem prepričana, zakaj nenadoma želim na visoko. Na vrh. Zakaj želim stopiti v prazno in padati,
dol, k tlom, mirna, čeprav vem, da bom umrla?
Stopim korak nazaj, v meni se vzburi množica občutkov, žalost, jeza, groza. Je to, kar mislim res? Sem
sama kriva, da sem zdaj živ okostnjak?
Stečem. Nisem hitra, ne morem biti hitra, moje noge so nerodne in šibke. Prej niso bile. Zakaj sem si
to storia?
Ko zopet pridem do iste zapuščene hiše kot pridem vsako noč zadnjih trideset let še kar ne morem
verjeti. To sem si storila sama.
Sovražim se.
Naslednji dan je enak kot vsak drugi. Sedim, strmim in razmišljam.
Razmišljam o ljudeh, njihovih odločitvah in njihovih telesih, ki so topla, tako drugačna od mojega.
Razmišljam o sebi, svojih željah, ki se nikdar ne bodo uresničile.
Sedim in razmišljam.
Ko bi vsaj imela kožo.