Random zamisli za zgodbe

43.

Od nekdaj je bil moj najljubši vonj
vonj nove, na novo prebrane knjige. A od danes naprej ga je zasedel vonj cvetnega prahu stotine majhnih, neznanih in krhkih cvetlic na ogromnem, ne, neskončnem travniku, ki izgleda kot delček nebes in kjer se končno počutim svobodna.
Spomnim se strmeti v nebo in razmišljati: "želim biti ptica." Kajti to bi pomenilo leteti kamorkoli in kadarkoli, brez staršev, ki bi ti omejevali neskončne možnosti, brez občutka krivde, ki te prevzame, ko pomisliš na pobeg.
Želim oditi stran, se preseliti kar v gozd, med drevesne veje in divje živali. Ali pa poleteti v nebo, med oblake, kjer bi lahko spustila pogled in kjer bi se lahko počutila večja od vse ljudi na tem svetu.
Kjer bi lahko dihala. Kjer bi bila svobodna.
Ampak to, da sem zdaj tu, je morda še bolje. Na travniku, ki izgleda, kot da je brez konca. S sončnimi žarki, ki me kot tople dlani božajo po licih, po zaprtih očeh. Čutim lahko travne bilke, ki me žgečkajo po telesu, slišim lahko mnoge čebele, ki letijo mimo mene, brez da bi me opazile.
Zrak je čistejši kot v mestu. Globoko zajamem sapo, počutim se živa kot še nikdar poprej. Toliko možnosti imam. Lahko bi se vstala in stekla ter se nikdar več ne ustavila, lahko bi zaspala in prespala vso bolečino, ki jo čuti ta svet. Nič me ne umejuje. Ne moji starši, ki mi ne dovolijo živeti svojega življenja in pri katerih imam občutek, da sem ovita v tesno odejo, tako tesno, da se ne morem premakniti. Ne ogromne stolpnice, kjer živi toliko ljudi, da jih ne morem prešteti. Tukaj sem sama. Ne rabim skrbeti glede tega, da bi koga prizadela. Ali pa o moji prihodnosti.
Tako lepo je.
Sreča je v mojem trebuhu kot velik mehurček, ki pa se lahko vsak čas razpoči. Ampak se ne bo. Zdaj imam vse, kar sem si kadarkoli želela.
Namrščim se, ko se nenadoma sonce skrije za velik, temen oblak in ko se nenadoma zaradi mrazu stresem.
Nato pa vse okoli mene začne razpadati: zemlja se začne sesedati sama vase skupaj s svežim in sladkim vonjem rastlin, sonce pade s neba in zakričim, ko moje telo začne izginjati, najprej prsti, nato ostala roka, ko se zavem, da so to bile le sanje in ko v svoji postelji sunkovito planem pokonci.
Dež zunaj neprestano trka na moje okno in zavzdihnem ob zavedanju, da mi je svoboda spolzela med prsti tako hitro, kot ti med prsti spolzi voda.