Random zamisli za zgodbe

20.

"Ne morem", je zašepetala in zahlipala.
"Ne morem."
Čeprav je čutila vampirske čekane v svojih ustah, prav boleče tuji so bili in novo moč v svojih rokah ter nogah, so bile njene oči še kar svetlo modre - takšne, kot prej.
In njena magija ni bila le magija smrti; ne, njena magija je bila tudi magija življenja, to je čutila globoko v svojih prsih.
"Ne morem," je znova zašepetala in vampir se ji je nasmehnil. Njegovi čekani so se krvavo zasvetili v soju polne lune.
"Patetično," je rekel in se zahehetal, ko jo je shrljivo pogledal - in nato je že bila ukleščena v njegovem prijemu.
Znova.
"Pusti me," je šibko zahreščala. A do zdaj je že iztrošila svojo magijo, ta vampir pa je bil od nje starejši skoraj tisočletje; skoraj nemogoče ga je bilo premagati, še posebej komaj spremenjeni pol-čarovnici.
Nasmehnil se ji je, a ne prijetno. S nasmehom ji je povedal, končno si moja.
S jezikom se je sklonil nad njen vrat in polizal majhni ranici, ki jih je ustvaril Danijel.
To ne sme biti konec, je pomislila.
Ne zdaj.
A magije v njej ni bilo od nikoder, ravno takrat, ko jo je najbolj potrebovala, saj jo je lačno pogledal in jo ugriznil.
Zakričala je.

Na eni strani sveta so bili čarovniki; smrtniki, napolnjeni z magijo in življenjem.
Na drugi strani sveta so bili vampirji; nesmrtna bitja, napoljena s temo in tako nezmožna magije življenja.
Bitji sta bili že dolga tisočletja v neskončni vojni - svetloba proti tema, belo proti črnemu, zlo proti dobremu.
Nihče ne ve razloga za premnoge bitke. Nikomur niti ni bilo mar, morda je bil krivec enostavno nagonska sovražnost med njima, kot je med levom in zebro. Bitji sta se med seboj sovražili prav tako močno, kot sta se sovražili njuni magiji.
A nekega dne se vse spremeni, ko se iz edinega travnika svetlih spominčic rodi bitje, ki je prav tako vampir kot je čarovnik. Bitje skrijejo in, vsaj tako mislijo, iz njega odtrgajo temno magijo.
Pa jo res?