Random zamisli za zgodbe

32.

Bilo je mrzlo, tako zelo mrzlo. Ljudje so se ovili v nešteto debelih odej, da bi si ustvarili vsaj nekaj toplote.
Tema zunaj je bila gosta in dušeča. Tiho je hodila, nevede, kam, bosa, in brez oblačil, razen znova in znova pokrpane temne obleke.
Ulice, katere niso bile vredne njenega pogleda, so bile ozke in hrupne. Vsakič je izbrala široke poti, tiste, v katerih se je počutila varno, čeprav je bilo to mesto vse prej kot to.
Zvezde so mežikale kot majhna, nepomembna in nešteta očesa, kot duše, že zdavnaj na drugem svetu, ali pa kot davno pozabljen, grob, slab spomin.
Ustavila se je in pogledala v nebo. Podobe v njeni glavi so postale bolj žive in resnične, a vsakič znova so se ji izmuznile kot temne sence na še temnejšem zidu v noči, napolnjeni s strahom, ki bi jih neuspešno poskušala ujeti v svoje brazgotinaste roke.
Ni vedela, kdo je. Ni vedela, kako se je tukaj znašla.
A zavedala se je bolečine; bolečine globoko v njenih prsih, tesnobo v njenem srcu, ki jo je prisilila v tek, čeprav ni imela več moči niti za dihanje.
A še kar je tekla, samo tekla, tekla, tekla.
Minilo je tako malo časa, a hkrati vse predolgo, ko končno ni zmogla več in ko se je sesedla na trd beton ter svojo glavo položila na stavbo za njo.
Nato je že spala.

Zbudil jo je glas, vesel, visok glas majhnega dečka, ki je tekel mimo nje, zatopljen v svojo igro in navajen skrčenih teles, ki so živele na ulicah.
Še kar je bilo mrzlo, tako mrzlo, da bi se morala tresti po celem telesu in prosjačiti za toplo oblačilo.
A ona ni čutila hladu, ki so ga čutili vsi ostali. Njeno telo se ni zavedalo tope bolečine, ki bi morala biti v levi nogi zaradi globoke rane, ali pa lakote, ki bi prišla kot posledica tega, da ni jedla že dneve.
Namesto tega se je zavedalo le ene stvari: toplih, šibkih sončnih žarkov, ki so kot nežni prsti božali premrzlo zemljo, zavedala se je le sonca, ki je sijalo nanjo, upanje, zavito v bolečino in nenehno žalost.
Stegnila je roko proti nebu - kot da bi se želela dotakniti sonca, kot da bi se lahko dotaknila sonca.
"Uspelo mi je," je zašepetala.