Random zamisli za zgodbe

36.

Zahlipal je in po licih so mu polzele solze, ki so jih je jezno, pa tudi neverjetno hitro obrisal z obraza, še preden bi lahko nekdo opazil njegovo šibkost, kljub temu, da je bil v sobi sam.
Posmrknil je in se zastrmel v črne rokavice, stare in obrabljene, ki so mu pokrivale roke. Sovražil jih je.
A moral jih je nositi. Vsi so jih morali.
Ne glede na to, kako močno se je želel nečesa dotakniti.
Nekaj čutiti, nekaj zares čutiti. Drugo telo ob svojem, druge roke v svojih.
Želel je čutiti toploto drugega telesa - samo enkrat.
Morda se po tem ne bi počutil tako sam.
Vstal je in se jezno pogledal v ogledalo. Visok, suh odsev z razmršenimi lasmi je jezno strmel naravnost vanj.
Kakšne bi bile posledice, če bi se nečesa dotaknil?
Če bi se nekoga dotaknil?
Saj nihče ne bi vedel. Če nihče ne vidi, nihče ne ve.
Presenetljivo odločen je stisnil pesti in odprl vrata svoje sobe. Hodnik je bil temen in hodil je tako tiho, kot je le lahko.
Na desetine vrat, v katerih so spali ostali najstniki, ni niti pogledal. Vsa so bila enaka; narejena iz temnega lesa, tu pa tam je bila na njih kakšna slika slavnega pevca ali igralca.
A vrata, pred katerimi se je ustavil, so bila drugačna.
Vedel je, da jih je, ko nihče ni gledal, ona pobarvala na svetlo rumeno, čeprav je pozneje to zanikala. Tudi majhne, skrbno naslikane rože so bile njeno delo. Za njih je dobila dovoljenje in res si je vzela čas. Bilo je vredno; rože so tako žive, svetle in realistične, da bi jih lahko čutil, če bi le slekel to rokavico in se jih dotaknil.
Počasi in previdno je odprl vrata, da le ne bi zaškripala. Nihče si jih ni smel zakleniti. To je povadi sovražil, zdaj pa mu je prav prišlo.
Ležala je na postelji, tiho je spala in kot pričakovano so ji roke pokrivale rokavice. A njene so bile rumene, svetle, tako drugačne od njegovih.
"Vivi," je zašepetal, in nato še enkrat, tokrat bolj odločno rekel: "Vivi, zbudi se!"
"Tau, kaj delaš tukaj?!" Je jezno, a še kar tiho povedala, ko je sunkovita planila pokonci.
"Saj veš, da ne bi smel biti tukaj!"
"Razmišljal sem," jo je prekinil in se dotaknil njene rokavice, da je presenečeno spustila pogled, nevajena dotika. Pa čeprav še kar s rokavicami.
"Kaj bi se zgodilo, če bi se dotaknila brez rokavic? S golimi rokami?"
Hitro je dlan potegnila iz njegovega naročja in ga nasršeno pogledala.
"To se ne sme. Saj to veš."
"Nihče ne bo vedel. Daj no, Vivi. Kaj se pa lahko zgodi?"
"Pravila so z razlogom," zašepeta nazaj, čeprav lahko vidi, da jo mika odstraniti rokavice in končno ugotoviti, kako se je dotakniti nekoga. Kako je čutiti drugo telo ob svojem, brez debelega blaga med njima.
Pogledal jo je in zašepetal: "za sekundo."
Ni počakal odgovora. Na hitro je pogledal nazaj, da se je prepričal, da so vrata res zaprta, nato pa si počasi, a odločno odstranil rokavice, da so bili njegovi prsti končno prosti.
Bili so dolgi in pokrčil jih je. Nato je s nasmehom pogledal svojo prijateljico in opazil, da s široko razprtimi očmi strmi v njegove dlani.
"Ti si na vrsti," reče in s rahlo razprtimi usti ga pogleda.
A nato si počasi rokavice odstrani s svojih dlani in oba jih presenečeno pogledata.
Njeni prsti so tanki, a majhni, tako kot ostala dlan. To se mu zdi ljubko in nasmehne se.
"Mar misliš, da je varno?"
Skomigne s rameni in pomigne s prsti.
"Le na en način bova izvedela, kajne?"
Za trenutek se ne sliši nič razen hitrega, prestrašenega dihanja in počasnega, globokega in mirnega.
Nato pa Vivi nenadoma prikima in Tau s svojimi dlanmi nežno objame njene.
Presenečen je, kako topla je njena dlan - in kako močno si želi, da bi ta dotik trajal dlje, kot pa le trenutek. Nasmehne se in Vivi izgleda prav tako presunjena, kot izgleda on.
Nato pa se nenadoma zbere in dlani povleče nazaj k sebi.
"Pojdi nazaj," zašepeta in tiho jo uboga.
A zdaj, ko leži na postelji, s rokavicami nazaj na rokah, se počuti bolj sam, kot se je kadarkoli prej.
Kajti zdaj ve, kako je čutiti drugo telo.
Zdaj ve.
In tega noče več izgubiti.