Mama je umrla že leta nazaj.
Mrzle, bele stene. Vonj po razkužilu in vonj po bolečini.
Rak.
Smrt.
Črnina.
Žalost.
Sama sem doma. Ležim in strmim v strop, ne morem spati. Obračam se, občutka, da me nekdo opazuje, se ne morem znebiti.
Nenadoma nekdo odpre moja vrata.
Ne upam si dihati.
Srce mi odmeva v ušesih, ko k moji postelji pride postava.
"Pojdi iz hiše," reče in nenadoma prepoznam glas.
Mama.
Odprem oči.
Stoji pred menoj, bleda, prozorna, a takšna, kot je bila prej. Z dolgimi, povsem črnimi lasmi in velikimi, toplimi rjavimi očmi.
Mama.
"Pojdi," reče še enkrat in stresem z glavo. To morajo biti sanje. "Pojdi, če ti pravim."
Vstanem in jo ubogam. Nase si navlečem športne copate in ko se obrnem, se sama.
A odprem vrata in stečem v noč.
Tečem, dokler ne pridem do hiše, kjer nimam več občutka, da sem v nevarnosti. Kjer lahko zopet diham.
Uležem se in zaspim.
Jutro je mirno in toplo, sonce sije na moje zaprte veke.
Iz hiše zraven sebe slišim glas novinarja, zato se vstanem in pogledam čez okno, ignoriram tanek pramen dima, ki se vije v nebo kot siva, lačna kača.
Nato na široko odprem oči, ko se zavem, kaj govorijo.
Požar.
V moji hiši.
Včeraj ponoči.
Morala bi umreti.
Mama me je rešila.
VOCÊ ESTÁ LENDO
Random zamisli za zgodbe
DiversosIdeje za zgodbe in različni odlomki, ki nimajo ne repa ne glave. Če je komu kaj od tega všeč, si lahko sposodi in uporabi v svoji zgodbi oz. idejo razvije za zgodbo, samo pove naj! Warning: nekateri odlomki so v moji uborni angleščini
