Random zamisli za zgodbe

28.

Nikdar ne bom pozabil dneva, ko si me zapustila.
Tišina tistega dne je bila nenavadna; ponavadi si doma lahko slišal dihanje v sobi zraven svoje ali korake v zgornjem nadstropju - ali pa celo kakšno vprašanje, mirno izrečeno v tvojo smer.
Ko pa sem se takrat zbudil, je bilo drugače; ti nisi bila še pokonci, omamne vonjave tvojega zajtrka niso napolnjevale cele hiše. Bil sem zaskrbljen in ko so minile mnoge ure, so zaprta vrata tvoje sobe postajala vse bolj in bolj privlačna.
Želel sem jih odpreti, kot sem jih neštetokrat odprl leta nazaj. Takrat, ko so bila vrata še kar najina.
Ponavadi si sedela na postelji in tvoji nežni prsti so na list pričarali mnoge slike, vredne vsega denarja na tem svetu. Svoje svetle lase si imela spletene v debelo kito, ki sem jo rad prijel v roke ter jo ovil okoli svojih grobih, razpokanih prstov, tako drugačnih od tvojih.
V tistem času bi se sklonil ter te nežno poljubil; in ti bi me poljubila nazaj, stisnila bi se k meni in bilo bi mi vseeno, če bi me umazala s svojimi barvami, ki si jih nehote prenesla name.
Morda bi šla pozneje na sprehod. Oboževala si zimo in sneg. Snežinke bi padale na tvojo bledo kožo in svetle lase, tvoje krhko telo bi plesalo po ledenem dežju in tvoj melodičen glas bi z življenjem znova napolnil zapuščen gozd, v katerem sva tako rada pozabila na ostali svet.
Vse, kar je bilo takrat pomembno, sva bila midva.
Nato pa se je čez noč vse spremenilo.
Zdaj tista soba ni več najina. Nikdar več me ne zbudiš s nežnim poljubom ali žgečkanjem ali s vedrom vode, ki si mi ga polila po glavi. Nikdar več ne narediš palačink, nikdar več ne naročiva hrane na dom in nikdar več nimava globokih, pomembnih pogovorov.
Nikdar več se skupaj ne uleževa na kavč in enostavno uživava drug poleg drugega.
Najbolj pa pogrešam najine prepire. Včasih sva začela kričati drug na drugega; a nato sem se ustavil in te objel ter se ti začel opravičevati, kajti nenadoma sem se spomnil svoje obljube, ki sem ti jo dal toliko časa nazaj:
"Nikdar te ne bom prizadel," sem rekel in verjela si mi.
Verjela si mi.
Nato si me poljubila in prepir je bil pozabljen.
Včasih si me prepričala, da skupaj pleševa v ritmu neobstoječe glasbe. Ples sem sovražil; a ne s tabo.
S tabo je bilo vse bolje.
Tistega dne si nisem skuhal hrane. Prav tako je nisem naročil; cmok v grlu je bil enostavno prevelik.
Moral bi vedeti, kaj me je čakalo, ko sem končno zbral pogum in s svojimi prsti objel kljuko tvoje sobe - najine sobe.
Moral bi vedeti. Ampak nisem.
Morda sem si le lagal. Tako je bilo lažje; če bi verjel, da se le slabo počutiš ali da si slikala pozno v noč in si le utrujena, bi bilo lažje.
A več časa, kot je minilo, bolj sem vedel da je nekaj narobe.
Da je nekaj hudo narobe.
Najprej nisem želel odpreti vrat sobe. Strah me je bilo, kaj bi našel. Kaj če si le spala? Kaj če bi te znova videl kako mirno spiš, izgubljena v svojih sanjah? Že davno sem se prepričal, da mi ne pomeniš ničesar več.
Tebe sem že zdavnaj prepričal, da si zame le še pozabljen spomin. Moja preteklost.
A nekako sem kljuko le potisnil navzdol.
Vrata so zaškripala, ko so se odprla navznoter in tako prikazala resnico.
Najprej nisem čutil ničesar.
Strmel sem in strmel in strmel in moji možgani niso mogli dojeti tistega, kar sem videl. Nisem želel verjeti, da je to res.
A je bilo.
Zakričal sem in bolečina je napolnila moje telo, hitro in nenadno.
Spomnim se, da sem zaprl vrata in da sem klečal pred najino sobo. Kot da bi lahko tako izbrisal tisto, kar se je zgodilo. Kot da bi lahko to preprečil.
Reševalci so prišli ure pozneje. Ničesar nisem rekel, ko so odstranili vrv, ki je bila ovita okoli vratu ženske, ki sem jo ljubil.
"Mrtva je že nekaj ur," so mi rekli in jaz sem le strmel.
"Ubila se je danes zjutraj, okoli sedmih."
Nisem poslušal. A nekako se teh besed še kar spomnim.
Ne morem jih pozabiti, ne glede na to, kako močno se trudim.
Bil je večer, ko so končno odšli in me pustili samega. Tvojega telesa ni bilo več. Tebe ni bilo več.
Vse, kar je ostalo, so tvoje slike. Najine sobe se od takrat skoraj nisem dotaknil. Mnoga tvoja dela pokrajin in živali ter ljudi še kar stojijo v kotu, postelja je še kar razmetana in posteljina ima še kar tvoj vonj, ne glede na to, da je minilo toliko let.
Mislim, da sem potreboval cel teden, da sem znova vstopil v najino sobo.
Nisem jokal; nisem mogel. Dotaknil sem se vsake tvoje slike, včasih sem katero prijel v roke in samo strmel vanjo.
Tako sem našel eno, ki mi je vzela sapo.
Na njej sva bila midva, objeta sva sedela na snegu. Glavo si imela v mojem naročju in jaz sem te gledal z ljubeznijo.
Kako sem lahko dopustil, da se je najina povezanost izgubila, kot se izgubi majhen, nepomemben spomin?
Imel sem te rad. Vsak dan mi vedenje, da tega nisem mogel preprečiti, ukrade sapo ali dve. Včasih zaradi tega ne morem spati.
Izgubil sem te.
Pustil sem, da me zapustiš.
Ko sem bil star štirinajst in ko sem te komaj spoznal, sem si obljubil, da tega nikdar ne bom dopustil.
Kako hitro se to lahko spremeni.
Izgubil sem te. Tokrat za večno.
In včasih, včasih, ko je noč še posebej temna in tišina še posebej oglušajoča, slišim tvoj smeh.
Smeh, ki ga ne bom slišal nikdar več.