Random zamisli za zgodbe

Zgodba št. 14

KO SONCE BO VZŠLO

Ko sonce bo vzšlo.
To je bila njena prva misel, ko jo je moški pustil samo, krvavečo, v bolečinah in uničeno na tleh.
Ko sonce bo vzšlo, vse bo bolje.
Tema je pritiskala nanjo, vse bolj in bolj. Bledlo se ji je, od bolečine, ki je utripala v njej ko živa, lačna pošast, potrebna njenega življenja.
Ko sonce bo vzšlo, je pomislila.
Nato je zaprla oči.
Zvezde so utripnile in izginile, ko so sončni žarki, topli in prijetni, pobožali njeno hladno telo, v upanju, da se bo zbudila.
A ostala je hladna in mirna, tudi ko so jo našli mimoidoči, tudi, ko so jo poskušali oživiti, ko so v njena lica znova poskusili vrniti barvo, ko so poskušali njeno srce pripraviti do življenja, znova in znova, a vsakič neuspešno.
Sonce je vzšlo.
In bilo je bolje.

KAJ SPLOH JE SMRT?

Ko videla je lastno kri poškropiti stene, šele takrat se je vprašala:
Kaj sploh je smrt?
Čutila je kri, ki ji je mezela iz rane; gosto in temno, njena bela majica se je spremenila v škrlatno, najprej bledo, nato pa vse bolj in bolj temno in rdeča je na koncu le izpodrinila belo.
Čutila je bolečino. Najprej je bila še kako prisotna, zapolnila ji je misli in telo. A nato je bila vse bolj in bolj prostranskega pomena in nekako ni bila več nje. To bi jo moralo prestrašiti, pa je zaradi nekega razloga ni. Pravzaprav ni čutila ničesar, oziroma vse manj in manj.
Ne bolečine. Ne strahu. Ne žalosti.
Nato pa jo je zadelo vse.
Sunek čustev ji je ukradel sapo; še zadnjo.
Nato je njeno srce prenehalo biti. Njeni možgani prenehali razmišljati.
In njeno telo prenehalo čutiti.
Umrla je sama in v tišini, kot si je želela.

ČAS

Ko sem bila stara tri leta, sem bila srečna. Nevedna. Naivna. Nedolžna.
Ko sem dopolnila šest let, je umrl moj brat.
V meni je vzklilo seme žalosti in obupa, čeprav se tega nisem zavedala.
Ko sem bila stara dvanajst, si je moja mama prerezala žile.
Od nemoči. Žalosti. Sebičnosti.
Ko sem bila stara petnajst, sem doživela prometno nesrečo, kjer sem izgubila svojega očeta.
Ko sem bila stara sedemnajst, sem postala noseča in otroka sem bila primorana vzgajati sama.
Pri dvajsetih sem ga izgubila.
Pri petindvajsetih so mi odkrili raka.
In zdaj sem tukaj. Ležim na svoji smrtni postelji, mirna in uničena.
V teh letih se je seme spremenilo v drevo; temno in požrešno. Vedelo je, da bom umrla prekmalu. To je bila od nekdaj moja usoda.
Moj čas je prišel.
Zaprem oči.

MORJE

Torej, ja.
Mlada sem. Naivna. Kar pa še ne pomeni, da ne vem kaj je ljubezen.
Da ne čutim bolečine, ko ga ni ob meni. Da ne čutim sile, ki me vleče k njemu.
In zdaj sem tukaj. Na morju. V morju. Skupaj z njim.
Mrzlo je, a on je topel. Njegovo telo, prižeto k mojemu, telesi sta kot sestavljanki, ki se popolnoma prilegata drug k drugemu.
Tako je mirno, tiho in prijetno, ko naju valovi odnašajo stran, stran od obale, stran od vsega.
In ko se zbudim, se zavem, da je bila to resničnost. Da se mi je to zgodilo.
Ampak nič več.

IGRA

"Resnica ali izziv?"
Resnica. Vedno sem rekla resnico. Izziva me je bilo vedno strah.
Zakaj? Nisem prepričana, ampak ...
"Izziv."
Moja beseda, ena sama beseda, je završala med zbranimi. Videla sem lahko, kako so se spogledali.
Postalo me je strah.
Podali so mi nož.
"Mislim da vsi vemo, kaj moraš narediti."
Da. Vsi smo vedeli.
Le kaj sem pa pričakovala? Morala bi vedeti, da se bo to nekega dne zgodilo. Nekega dne se je pač moralo.
Ko sem zaprla oči, nisem pokazala čustev. Nisem jih smela.
Kri so zbrali v kozarec. Točno polovico.
Pomežiknila sem.
Lahko so mi vzeli telo in misli, a duša je ostala moja.
Vedno bo ostala moja.
Njihov melodičen glas me je uspaval. Vedela sem, kaj se dogaja, kaj se bo zgodilo, in bila sem pripravljena.
Res sem bila.

MAČKA

Oh, ta nesmrtnost. Nedosegljiva želja nevednih ljudi.
Živeti do konca sveta - to ni nesmrtnost.
Nesmrtnost je divjanje po gozdu. Nesmrtnost je občutek svobode.
Nesmrtnost je svoboda.
Oh, ljudje in njihova želja po moči. Mar ne vidijo, da je moč tudi imeti možnost izbire?
Oh, ljudje in njihova kratkovidnost. So del narave, so otroci zemlje, dana jim je bila pamet in mnogi darovi. Oni pa jih spregledajo, uničujejo svoj dom in segajo po zvezdah, ki jim nikdar niso bile dane.
Jaz sem mačka. Jaz poznam svoj prostor.
A oni ga ne. Oh, ljudje, kaj se bo zgodilo z vami?!

OPAZOVALEC

Jaz sem opazovalec. Opazovalec samega sebe, drugih. Opazovalec sveta.
Jaz sem opazovalec. Vidim napake, ki se jih drugi ne zavedajo. Vidim zmote, v katerih živijo. Oni vidijo telo, a jaz vidim dušo.
Jaz sem opazivalec. Zavedam se napak, zavedam se rešitev.
A jih obdržim zase.
Jaz sem Opazovalec, ne Pomoč.
Jaz le stojim in opazujem, kako se ljudje rojevajo, kako ljudje umirajo, kako beži čas ...
Jaz sem opazovalec.