Random zamisli za zgodbe

23.

Od nekdaj sem bil raje sam kot z ljudmi.
Hrup me je motil. Tišina mi je bila bolj povšeči; v njej sem lahko razmišljal.
Misli niso bile vedno prijetne. Najbolj sem užival, ko so se mi v glavi prikazale podobe krvavečih otrok in kričečih mater. Užival sem v predstavljanju bolečine drugih.
Tako sem lahko pozabil na svojo.
Ko sem bil star sedem let, mi je oče kupil psička.
Tisti večer je bil najboljši v mojem življenju; užival sem v občutku noža, ki je zarezal skozi njegovo meso.
Odkar* pomnim, mi je bilo vseeno za druge. Nisem vedel, zakaj bi mogel čutiti empatijo do njih. Zakaj bi mi moralo biti žal.
Minila so dolga leta. Mislim, da sem bil v tistem času star komaj štirideset let. Skozi življenje sem imel kar nekaj žensk, ki so potešile moje potrebe. Nobene od njih nisem ljubil. Nisem znal ljubiti. Nisem želel ljubiti.
Takrat je v mojo hišo nenapovedano prišel nek človek. Ko sem imel končno znova priložnost nekaj ubiti, z nožem razrezati njihovo notranjost in v tem potešiti svojo potlačeno bolečino ter žalost, je bilo neverjetno.
Ko sem ugotovil, da je bil to moj oče, nisem niti trznil.
Pet let pozneje mi je nekdo v glavo poslal kroglo in me tako ubil.
V največje zadovoljstvo mi je bilo slišati, kako je moje telo padlo na tla - mrtvo.

Sonce je sijalo, toplota je požirala mraz, ki je zaobjel zemljo; tihe postave pa so kričale za odrešitev, za življenje, ki nikdar ni jim bilo dano.

Življenja že zdavnaj ni več bilo.
Sonce je umrlo, oblaki so izginili, luna je padla z neba in zvezde so se spremenile v prah.
Živali so izumrle, rastline pomrznile in postale preteklost; ljudje pa so izginili, kot izgine upanje v temni, hladni noči.
Konec sveta je prišel in zemlja se je stresla ter zajokala v spominu na srečo, ki jo je varovala. Prst je razpokala in pokazala svojo notranjost, veter je ponorel in začel uničevati samega sebe, saj drugega ni mogel; ogenj je požrl lastne brate in sestre in oceani, reke in potoki so se dvignili ter zajokali ob agoniji, ki jih je prevzela.
Nato je vesolje izdihnilo in ostala je le ničelna praznina.
Kot na začetku.

(če kdo ve, naj mi prosim pojasni ali se piše od kar ali odkar)