"Lepotička!"
Ne obrnem se, čeprav moški zakliče v mojo smer. Namesto tega se skrijem sama vase in pospešim svoj korak.
Oči stotine učencev se ustavijo na moji uborni postavi, na desetine deklet se sklonijo druga k drugi in prišepetajo svojo opazko, mnogo učiteljev me namrščeno pogleda in slišim lahko nesramen smeh, ki sem se ga do zdaj že navadila.
"Lepotička, počakaj me!"
S kotičkom očesa opazim gručo deklet, ki se samovšečno nasmehnejo, ko moški steče k njim. Ni veliko starejši od nas; morda dve, tri leta. Pa vendar ga še nikdar nisem videla - in očitno nisem edina.
"Lepotička!"
Dekleta presenečeno pogledajo, ko pohiti mimo njih, brez da bi jim namenil več kot bežen oplaz z očmi. Pogled še bolj spustim in zdaj že skoraj tečem, ko slišim njegove korake, zdaj že nevarno blizu mene.
"Lepotička! Počakaj me no!"
Zaradi nečesa upočasnim korak. Nobene možnosti ni, da bi govoril meni. Zdaj zdaj bo pohitel stran, niti ošvrknil me ne bo, saj sem vendar le nepomembno, tiho dekle s kapuco.
A kljub temu se ustavim, saj nenadoma začutim njegovo sapo na mojem tilniku.
A ne pohiti naprej.
Ne, namesto tega me prime za ramo in njegovi prsti se oklenejo mojega sivega puloverja, ki ga nosim vsak dan in ki je zdaj postal že del mene.
Zadihan je, hitro vdihuje in izdihuje zrak, napoljen s dimom mnogih cigaret, čeprav se pri šoli ne bi smelo kaditi. Slišim lahko njegov srčni utrip in kri, ki se pretaka po njegovem telesu in čutim lahko toploto njegovega telesa, ki tudi preko oblačil prihaja do mene.
"Zakaj me nisi počakala, lepotička?" Vpraša in šele zdaj dvignem glavo.
"Zmotili ste se," zašepetam. Moj glas je krhek in šibak, pravo nasprotje njegovega, globokega in močnega.
Vse glave so obrnjene k nama; prav slišim lahko misli več kot polovice najstnikov.
Zakaj se pogovarja s njo?
"Nisem se. Mar se me ne spomniš?"
Hitro odkimam in se iztrgam njegovemu prijemu.
Že hočem odhiteti naprej, ko me nekaj ustavi.
Ne morem se premakniti. Moje telo je tako težko, vleče me k tlom, padla bom, a niti takrat se ne bom ustavila, padala bom in padala, čeprav bom že zdavnaj na dnu ...
"Pusti jo pri miru. Naša je."
Groba roka me potisne naprej in nenadoma lahko zopet diham.
Sunkovito zajamem zrak in padec komaj ublažim s rokami, ki sem jih še pravočasno postavila predse.
Nato se obrnem in prvič pogledam ljudi za menoj.
Moški, ki me je prej klic lepotička, je visok in, no, temen. Temna koža, lasje in oči. Temna obleka in temno orožje.
Čakaj - orožje?!
S bogatimi, temnimi poslikavami porisan meč, njegovo ostro rezilo je le nekaj milimetrov stran od mojega nosu.
Zakričim. Kaj, za vraga?!
Skočim pokonci in se obrnem, a še preden bi stekla, me ustavi drug par rok in znova padem po tleh.
Tako kot je bil prejšni moški temen, tako je ta svetel. Bleda koža, svetli lasje in neverjetne svetle oči. In če je bil on topel, je ta mrzel; čeprav sem na tleh in čeprav je njegovo telo par centimetrov stran, lahko čutim mraz, ki bi mi lahko zmrznil kri v mojem telesu.
Tudi on ima v roki orožje. Dolga, svetla palica, v katero ne morem strmeti predolgo, drugače me bolijo oči.
"Naša je," ponovi svetel in temen se zasmeje.
"Ni vaša. In to dobro veš. Nikdar ni bila."
Nekaj moških za njim, vsi so temni in vsi oddajajo nekakšno toploto, se zasmeje in nato ostro pogledajo svetlega.
Tudi on ni sam. Za njim je pet bojevnikov, svetlih, mrzlih in krutih.
Nihče od njih mi ni všeč. Vse v meni kriči teci, teci, teci.
A kako lahko pobegnem, brez da bi me kdo videl?
Zaprem oči in poskušam odmisliti nesramne besede, ki si jih namenita svetel in temen.
Še malo.
S prsti zagrebem umazano zemljo in se pripravim.
Še malo ...
"... vam je pobegnila, od vas je odšla. Tako je jasno, da vas ni želela," nenadoma povzdigne glas temen in zavihti meč, da široko razprem oči.
Le še malo ...
Čutim srce povsod, le tam, kjer naj bi bilo ne. Vsa kri mi je šla v glavo in mišice so pripravljene na pobeg.
Zdaj.
Poženem se naprej, hitrejša sem, kot sem bila kadarkoli. Slišim ogorčene in jezne vzklike za menoj, ko se izgubim v množici in ko je vse, kar lahko razmišljam, teci.
Teci.
Teci.
Teci.
Teci.

Random zamisli za zgodbeDove le storie prendono vita. Scoprilo ora