Random zamisli za zgodbe

Zgodba št. 5

Moti me način pisanja prejšnih zamisli, zato je ta malce drugačna...

Večina ljudi ve svoje ime, kajne? Ve, od kod prihaja. Ve, kdo je.
Jaz ne vem ničesar od tega. Ne svojega imena, ne svoje družine, ne, kdo sem.
Zakaj? Dobro vprašanje. Zakaj sem tako nevedna? Sem bolna? Na drogah? Izguba spomina?
Rada bi rekla, da je kar koli od tega res.
Pa ni. Čisto nič.
Zakaj torej?
Zato, ker nikdar nisem imela imena, nikdar nisem imela osebnosti, nikdar nisem bila človek. Le številka. Številka 3723.

Moji starši nikdar niso bili bogati, in takoj, ko je mama izvedela, da je noseča s mano, je zapadla v depresijo. Ni vedela, ali naj me obdrži, ali naj splavi, ničesar.
Čez osem mesecev sem le prišla na svet. A starša nista mogla poskrbeti zame, finančna stiska je bila prehuda. Zato sta me, še skorajda isto sekudo, kot sem se rodila, zapustila. 12. 3. 3277, ob 3. 12 zjutraj, sem pristala na ulici.
Našel me je človek, za katerega bi se dalo reči, da vodi sirotišnico.
A problem je bil, da sirotišnica ni bila to, za kaj se je izdajala.
Vsakemu otroku, ki ga je vzel, so na levo zapestje vžgali številko.
3723.
Moje življenje tam ni bilo rožnato. Različna opravila smo morali opravljati po 25 ur na dan, in ker je isti človek hkrati vodil še klub za moške, smo morale dekleta včasih pomagati tudi tam. V takem okolju seveda nikdar nisi mogel biti srečen.
Mislim, da vsak pozna astrološka znamenja: oven, bik, dvojčka, rak, lev, devica, tehtnica, škorpijon, strelec, kozorog, vodnar. In ribi.
Vsako znamenje je lahko tudi vodno, ognjeno, zemljino in in vetrovno.
Obstajala pa je... legenda. Morda bi bilo bolje, da bi rekla pravljica.
Celo jaz sem jo poznala. Stkana je bila iz razumevajočega razloga; bili smo namreč v vojni s, kako bi rekli, demoni. In ljudje so potrebovali upanje. Ta pravljica pa jim ga je zagotovo dajala.
Če rodilo se bo bitje, volkodlak, vampir, vilinec, angel, demon ali človek v zadnjem znamenju, v znamenju dveh rib, če rodilo se bo v magični noči, v noči, ko bo luna padla iz neba, s magičnimi številkami, vžganimi v kri, takrat mu bodo zvezde naklonjene. Usoda mu bo dala vse moči, moči vseh znamenj in moči njegove vrste, dovolj močne, da ustavilo bo dan, ko bo sonce izginilo za večno, dovolj močno, da bo zmogel preprečiti sencam, da naselijo svet.
Vsako bitje, ki je bilo zgoraj omenjeno - volkodlak, vampir, vilinec, angel, demon in seveda človek - naj bi posedovalo čarobne moči.
Seveda naj bi bilo teh pravljic več, vsaka skupina bitij je imela svojo, celo demoni.
Nekega dne pa mi je uspelo pobegniti in začela sem bežati, bežati pred preteklostjo, ki me je lovila. Zatočišča sem našla med mnogimi bitji, med njimi pa celo prijatelje. Spoznavala sem njihov način življenja in njihove zgodbe, legende.
Kmalu sem ugotovila, da med vsemi različnimi dvanajstimi bitji obstaja eden, ki je poseben. Čaroben.
To smo bili tisti iz legend.
In očitno so pravljice včasih tudi resnične, kajne?