Random zamisli za zgodbe

34.

Naslednje štiri celice so večje od ostalih - pa tudi bolj zastražene.
Pred vsako stojita dva do zob oborožena vojaka, ki mirno stojita na svojem mestu ter s očmi počasi sledita naši majhni gruči. Vsak ima v svoji roki nabito pištolo in njihove mišice so pripravljene na boj.
Ta del zapora je temnejši in bolj soparen od ostalih. S kamnitega stropa visi ena sama, mižekajoča lučka, ki se počasi vrti okoli svoje osi.
"V tej celici je najhujši od štirice; sebi pravi kar Ogenj," pove naš voditelj in mlačno pokaže na moškega, ki zveriženo sedi na mrzlih tleh. Izgleda žalosten in brez volje do življenja; prav tako pa mu ne bi pripisala več kot osemnajst let.
Pa vendar vsi vemo da je starejši; veliko, veliko starejši.
"V tej je Voda, ki je leta 243 povzročila potop majhnega mesta ob morju. Tam je Zemlja," glasneje reče in pokaže na dekle črnih las in temne polti približno mojih let.
"Leta 198 je ubila več kot petdeset ljudi v tem zaporu. In to je Veter," še dokonča in moški dvigne glavo ter me pogleda naravnost v oči.
"Vse skupaj je ubil več kot sto nedolžnih civilistov."
Njegove oči so neverjetno svetle, skoraj bele. Spominjajo me na grob, hiter veter, ki prevrača drevesa in ki jezno vrši med prestrašenimi ljudmi.
Moja skupina se počasi oddaljuje, a jaz se ne premaknem. Eden od stražarjev pred Zemljino celico se namršči in tiho, a odločno reče: "dekle, tvoja skupina je odšla naprej."
Ne premaknem se.
Voda, ženska, ki izgleda srednjih let, me postrani pogleda. Prav tako pa ujamem pozornost Ognja, ki se po nekaj dolgih sekundah zasmeje.
"Utihni!" Ukaže eden od vojakov ter se obrne k njemu.
Napaka.
Roko dam v žep in takoj, ko s prsti začutim majhen gumb, na njega pritisnem in iz daljave se zasliši silovit pok - nato pa kriki nemočnih ljudi, ki kričijo: "ogenj! Ogenj!"
Delam se prestrašeno, ko stražarji zaklejejo in stečejo proti zasilnemu izhodu, da bi se rešili, name pa ne pomislijo več.
Hitro izkoristim priložnost.
Trdno pograbim ključ, ki sem ga izmaknila dva dni nazaj, ko sem prvič prišla sem. Molim, da imam prav in da to, kar bom zdaj naredila, ne bo največja napaka mojega življenja.
Naprej stopim do Zemljine celice. Ošinem jo s pogledom, ravno dovolj, da vidim, kako presenečeno opazuje moje početje.
Hitro odklenem velika, težka vrata in moje ustnice se privihajo v kratek nasmeh, ko se njena celica odpre in ko je končno prosta.
Naslednji odprem Vodi; ona me ves čas prikrito opazuje in počutim se, kot da me morski valovi poskušajo spraviti na tla, me podreti in ukrasti sapo ali dve.
Nato stopim do Ognja. Takoj ko se vrata odprejo, začutim nenadno in soparno vročino, ki puhti iz njega.
Še eden.
Stopim do celice in neobstoječa sapica vetra me ne preseneti. A ko se njegova vrata ne želijo odpreti, postanem panična in srčni utrip se mi pospeši, ko poskušam znova in znova in znova, ko veter, ki ga je ustvaril on postane napadalnejši in ko se ognjeni plameni, ki sem jih ustvarila sama, počasi širijo proti meni.
"Prekleto!" Zakličem, ko mi dim napolni pljuča in ko nenadoma vse postane tako motno in vrteče, da moram počepniti.
"Odpri njegovo celico," reče skrhan glas in nekaj v meni pravi, da je glas Zemlje.
A ne morem se premakniti. Nimam moči. Vse je tako zamegljeno in težko ... tla me vlečejo k sebi, moje telo je težje in težje in težje ...
Neke roke iz mojih dlani povlečejo ključ in s kotičkom očesa opazim, kako roke poskušajo odpreti celico.
Zakašljam.
"Zemlja! Pomagaj!"
Nenadoma se tla začnejo tresti, močneje in močneje, dokler med mojimi prsti nenadoma ne nastane mjhna, skoraj nevidna razpoka; a nato postaja vse večja in začne se širiti proti vratom celice, dokler se vrata ne zatresejo in nenadoma prelomijo na pol.
"Veter! Gremo!"
Moški stopi skozi razpoko in me z višine pogleda.
Počasi, s muko dvignem pogled. Zrak je temen in poln dima, a zaradi nekega razloga to njim ne pride do živega.
Zapustili me bojo, se nenadoma zavem in poraženo zaprem oči.
Zapustili me bojo, čeprav sem jih poskušala rešiti.
"Veter! Kaj, za vraga počneš?!" Zakliče Voda. Vsaj mislim da je ona, tako ali tako je vse, kar je ostalo od življenja, gost dim, ki mi me pusti dihati.
Tople dlani se nenadoma ovijejo okoli mojega telesa in zrak v trenutku postane sladek, čist in prijetno mrzel, da globoko zajamem sapo.
Mar sem mrtva?
A ko odprem oči, sem še kar v zaporu, pred njihovimi celicami - in v Vetrovem naročju.
"Ti boš skrbel, da nam ne bo pobegnila," resno, pa tudi naveličano reče Ogenj in nato vse postane temno.