Random zamisli za zgodbe

Zgodba št. 7

Spet prva oseba

Vsak je že izkusil ljubezen.
Od svoje družine. Prijateljev. Dragih.
Kaj pa, če jaz nisem?
Kaj pa, če jaz nikdar nisem imela prijateljev, fanta, družine?
Oziroma družine, ki bi me marala.
Kajti že od malega me je moj stric sovražil. Ne vem zakaj, a me je, pretepal me je, stradal, celo posiljeval.
V šoli so me vsi sovražili, bila sem tista čudna, neumna piflarka.
Nato pa sva se s stricem preselila in vse se je spremenilo.
Šla sem v novo šolo, kjer sem dobila prve prijatelje in celo simpatijo, fanta, v katerega sem se kmalu zaljubila.
Pa čeprav sem še kako dobro vedela, da ljubiti pomeni pogubiti.
Strica sem imela rada. Pa sem v zameno dobila le bolečino
Starše sem imela rada, pa so me zapustili.
A nato sem dobila novo priložnost.
Kmalu pa sem ugotovila, da je s tistim mestom nekaj narobe. No, z ljudmi v njem.
Ugotovila sem, da so čarovniki.
Tisto mesto je bilo prekleto, vsak se je rodil s darom, čarovnijo. A jaz nisem bila od tam. Oziroma tako sem vsaj mislila.
Kmalu sem dobila fanta, ki me je obvaroval pred stricem, a ni me mogel pred resnico.
V tistem mestu sem se rodila, starša pa sta me v njem tudi zapustila. Zakaj? Ker je bila moja magija malce drugačna od ostale. Bila je smrtonosnejša - tako za njih, kot tudi zame.
Nekega dne so me napadli, bil je le navaden posiljevalec. A v preteklosti sem bila že zlorabljena, nisem želela biti še enkrat, zato sem ga ubila.
A pri tem sem skoraj ubila tudi samo sebe, komaj so me rešili.
Odločila sem se, da bom odšla stran od vsega tega, od strica, magije, samo stran.
A na to potovanje nisem želela sama. S seboj sem želela imeti prijatelje, edine ljudi, ki sem jim rekla, rada te imam.
Sem se pravilno odločila, da sem jim zaupala ali so me tudi tokrat zapustili samo?