Elementarna kraljestva ✔

Plameni

Art

Prej

Ne potrebujem dolgo, da bodalo prislonim ob njen vrat.
Velika ne trzne. Počasi pomežikne in se nasmehne. Prekleto.
"Art," me ležerno pozdravi. Bes v meni vzklije naenkrat in močno.
"Daj mi en razlog," zašepetam, "da te ne ubijem. En razlog."
"Vem, kaj si želiš največ na svetu," zašepeta. "Vem, po čem hrepeni tvoje srce."
Visoko dvignem glavo. S kotičkom očesa še kar opazujem ostale Velike. Niso se še premaknili, kapuce imajo potisnjene globoko pod očmi.
Nekaj smrdi.
"Po čem?" vprašam. Moj glas je tresoč. "Kaj si želim?"
Vonj je grozen. Močan.
Veliki se še kar ne premaknejo.
"Hrepeniš po miru," reče mirno. "Po miru. In po moči."
Zvije mojo roko, da mi zapestje poči in bodalo pade na tla. Zakričim.
Katarina me potisne na tla, a preden bi me zabodla z lastnim bodalom, se ji izmaknem in plašč potegnem iz enega od Velikih.
Vonj je nenadoma še močnejši.
Je oster in smrdi po gnilih jajcih. In nečem trohnečem.
Po trohnečem mesu.
Želodec se mi obrne navzven.
Truplo Velikega - če temu sploh še lahko rečeš truplo - stoji pokonci zaradi dolgih palic, na katera so privezane roke, noge in trup. Koža visi s črnega mesa, polnega muh, lasje mrtvo padajo na upadla lica. Na enem delu roke se že vidi bela kost. Bela kot sneg.
Katarina strmi vame. Flame bruha.
Vstanem se in nekaj v meni se zbudi.
Katarina se zažene vame in me potisne v truplo Velikega, moji prsti se oprimejo mehkega, trohnečega mesa in želodec se mi zopet obrne.
Dvigne bodalo.
Svetloba se odbije od njegovega rezila.
Truplo se premakne.
Kup kosti in mesa se zbudi; premakne se, vrže me na tla in pade na Katarino, saj nenadoma izgubim vso moč nad truplom; očitno moja moč ni brezmejna. Ona pod njim zakriči.
Imam le trenutek, morda niti to ne. Primem bodalo in ga zapičim v njeno srce.
Toda ona ne umre. Zato jo zabodem znova. In znova. In znova.
Padem na kolena, kost štrli iz kože mojega zapestja.
Najprej Quin, zdaj ona. Morilka sem.
"Flame,"rečem in objame me.
Voda v jezeru vzvalovi.
Presenečeno se obrnem.
Nekdo se dvigne izpod gladine vode.
Fina je presenečena.
"Še kar ne morem verjeti, česa vsega sem zares zmožna," reče in se mi nasmehne. "Potopila sem se v jezero v Ledem Kraljestvu in voda me je pripeljala sem. Še kar ne morem verjeti," odkima in stopi korak bližje k meni.
"Art," nenadoma resno reče in pogleda Flame. Le-ta izgleda skoraj žalostno.
Nenadoma mi je jasno.
"Ti si obvestila Fino, kje sma?" vprašam, moj glas je tresoč. "Ampak zakaj? Zakaj si to naredila?"
"Povedala sem ti, da ne smela biti tukaj," reče. "Domov moraš."
Visoko dvignem brado, a moj glas se še kar zatrese. "Zakaj?" jo vprašam znova. "Zakaj si to naredila?"
"Za tvojo varnost gre."
"Pridi, Art," reče Fina in iztegne svoji dlan. "Odpeljala te bom domov, kjer boš zopet varna."
Strmim v njene prste, ki so le nekaj centimetrov oddaljene od moje roke. Počasi jo dvignem.
Kjer boš zopet varna. Do mene se vsi obnašajo, kot da se nisem sposobna braniti. Kot da nisem nevarna. Zakaj me morejo vsi zavarovati?
Nočem iti z njo. Nočem domov.
Želim ... želim si le, da bi lahko pobegnila. Da bi imela mir - in moč.
Katarina je imela prav. Po tem hrepeni moje srce; v tem svetu ne bom imela miru, a doma ne bom imela moči.
"Jaz ..." rečem in spustim roko.
Nato stečem in se potopim v vodo.
Zaprem oči. Jezero napolni moja ušesa in nosnice, voda mi steče po grlu. Odpelji me stran, zašepetam in valovi nežno objamejo mojo telo. Odpelji me stran.
V odgovor dobim le lahek smeh.
A je dovolj.
Ne diham nekaj dolgih sekund. Toda nato me voda vrže na zemljo in ne morem nehati kašljati.
Ko se končno zavem, kje sem, me spreleti bolečina in zastokam.
Mislim, da v tem trenutku ugotovim, da zame ni pobega.

"Cian," mrmram, medtem ko premražena hodim do doma. Moji prsti so odreveneli, blato je zlepilo moje lase in moje ustnice so mrzle.
"Cian."
Ne želim domov.
A mi tako ali tako nič drugega ne preostane več.
Konec je.
Potrkam na vrata.
Kako močno si želim, da bi bila dovolj močna za pobeg. Da bi bila pogumnejša. Da ne bi tako hitro odmehala.
Padem v Cianovo naročje.

Saar

Moram jo še enkrat videti.
Fina strmi vame. Mislim, da ve, o čem razmišljam.
Povedala mi je, kako je prišla do nje. Če zmore to ona, zmorem tudi jaz, kajne?
"Saar," reče odločno in me ustavi, tik preden bi odprl vrata. Cian je ravno na poti domov. Ko jo bo enkrat dosegel, je nikdar več ne bom videl. Tega ne smem dopustiti.
"Spusti me," jezno rečem. Šokirano strmi vame.
Moralo bi mi biti žal. A mi ni.
Toda ona me ne uboga. Tudi Qain zdaj pride do naju in nemo odkima z glavo. Dona in Run me gledata z obžalovanjem.
Zaprem oči.
Vem, da se je Art pogovarjala z elementi. Vedno je govorila, kako so živi, kako razmišljajo.
Prosim, zato zašepetam nikomur posebej.
Prosim.
Preseneti me, ko se veter zgane. Ovije se okoli mene.
In izginem.
Šokirani pogledi mojih prijateljev je zadnje, kar vidim.

Ko pristanem na trdni zemlji, skoraj padem.
Pomežiknem in se ozrem. Sem sredi mirne, skoraj povsem prazne ulice. Nekaj dreves se žalostno, ležerno premika.
Hiša pred menoj je visoka in kremne barve.
Čez okno vidim Art.
Sunkovito zajamem zrak. Takšna je, kot se jo spominjam; lepa in krhka. Bere; ne ve, kaj se ji bo zgodilo.
Potrkam po steklu.
Dvigne pogled in na široko razpre oči.
"Kaj..." reče in mi odpre okno. Neelegantno splezam skozenj - verjetno izgledam kot velik konj - in jo objamem.
Tu je. Držim jo.
Znova sem z njo.
"Art," zašepetam in jo poljubim, znova in znova, nikdar ni dovolj.
"Art. Art. Art."
Na tla padajo solze, nisem prepričan, če so njene ali moje. Kmalu ugotovim, da so od obeh.
"Pobegniva," nenadoma reče in zmrznem. Sploh ne ve, da ji Cian znova namerava izbrisati spomin.
"Kaj?"
"Pobegniva, Saar. Ne želim takšnega življenja. Želim biti s teboj," reče, njene oči se iskrijo, "želim biti s teboj."
"Ampak," rečem in odkimam, "ampak, kaj pa tvoja družina? Kaj pa najina življenja?"
Njeni prsti se oklenejo moje roke. Zaboli me; ni mi pomembno.
"Če nisem s teboj, ne živim. Prosim, Saar. Pobegniva. Odidiva. In odidiva ponosno."
Zastrmim se v njene oči. Tako močno jo ljubim. Ne obstaja dovolj besed, ki bi to dokazalo. Zanjo bi naredil vse.
Pa sem pripravljen zapustiti vse, kar poznam? Sem pripravljen začeti novo življenje, kot sta ga začela njena starša?
A njuna zgodba se ni dobro končala.
Toda zdaj je drugače, se zavem. Midva sva drugačna.
Mislim, da kimam.
Ni pomembno.
Vstaneva se z roko v roki. Pogleda me; jaz pogledam njo.
"Odidiva v plamenih," rečem.
"Odidiva v plamenih, da bodo vsi vedeli, kdo sva."

A/N: Kot prvo: zelo mi je žal, da sem se k tej zgodbi vrnila tako pozno. Potrebovala sem kar dolgo, da sem znova našla motivacijo. Sem pa medtem, ko sem bila odsotna napisala knjigo pesmi. Kar kul, ali? In jo še publishala!! Indie publishing pa to. Naslov je Bleeding Skies od Nadje Bajde in je na Amazonu, Barnes and Noble in Book Depositoryu. Pa še kje.
Lep dan. Pa check it out (če želite, seveda). :)