Elementarna kraljestva ✔

Ravnovesje

Art

Moralo bi mi biti jasno.
Nekaj. Karkoli.
Pa mi ni.
Ne, zakaj sem izbrala ta Vrata. Ne, zakaj nisem vesela, da vidim Fino in Runa. Ne, zakaj ne zaupam temu zemljivcu.
In ne, zakaj imam občutek, da je veter nenadoma moj edini prijatelj.
Dviguje mi lase in dviguje mene. Tako vesel in igriv je, kot majhen otrok, naiven in neveden.
Včasih je bolje biti neveden.
Kajne? Da nimaš pojma od pojmov. O življenju. Zakompliciranosti življenja, bolečini, ki se skriva za zaprtimi vrati in lažnimi nasmehi. Včasih je res bolje biti neveden.
Ubila sem nekoga. Ubila sem nekoga. In ja, šele zdaj se tega zavedam - mislim, saj sem se tudi prej, ampak prej je bilo, kot bi nekaj gledala skozi nemirno vodno gladino. Vedela sem, kaj opazujem, a tega nisem zares videla. Zdaj pa me je zadel val, ki se je približeval in voda se je umirila.
Tako se počutim ta trenutek. Kot da bi me ravnokar zadel močan val, ki je s seboj prinesel vse, pred čimer sem si zatiskala oči ali kar nisem zares sprejela.
Zmožna sem ubiti nekoga. Morilka sem.
Imam moči, o katerih se mi ni niti sanjalo.
In raje vidim, da bi zdaj padla Saarju v naročje, kot pa da bi našla Ciana. Ali Saro. Ali Roza.
Sebična sem. Sebična sem, res sem.

"Art?" vpraša tudi Fina, zberem se - razmišljanje o nepravičnosti življenja pa res zna najti čas in kraj - in prikimam.
"Ja?"
"Kaj-kaj počneš tukaj?"
Kaj počnem? Ženska, pobegnila sem stražarjem, ki so me želeli ubiti! Kaj torej delam tukaj? Pojem Na planincah sončece sije?
Saj sploh nismo na planincah! Pa še sonce ne sije.
Dobro, zbrati se moram.
"No, dolga zgodba je."
Ja, res dolga. Vleče se lahko v neskončnost in še dlje, če bi rada slišala vsako podrobnost mojih občutkov in misli, ki so se mi porajali ob dogodkih.
O bog. Očitno sem res sarkastično razpoložena.
Umirim se.
"Ampak ... najprej. Kdo so ti, če smem vprašati?"
Zemljivec - nekako vem, čutim, da ni vetrovec - me presenečeno pogleda, nato pa se zbere.
"No, sem ..."
"Ja," ga nenadoma prekine Run in ga vprašujoče pogleda. "Kdo si?"
S peto nestrpno potapka po tleh, jaz pa si za uho popravim lase, ki mi jih je razmršil veter.
"No, ravno sem želel povedati. Sem Xoan, prebivalec Zemljinega kraljestva, ampak od svojega dvanajstega leta živim tukaj."
"Zakaj?" Vpraša Fina radovedno in nejeverno. Meni to ni čisto jasno. Mar je res tako čudno, če on živi kje drugje? Mislim, razumem za plamenovce in ledenovce, ampak če Vetrovno ter Zemljino kraljestvo nista v vojni - zakaj temu ne moreta enostavno verjeti?
"Zakaj? S starši smo se preselili sem."
"Nemogoče."
Z očmi begam od Fine, Runa in Xoana, sama držim jezik za zobmi.
"Pa je. Naši kraljestvi sta v miru, ledenovka. Pred kratkim se je tu odprla nova tovarna, potrebovali so delavce in zaposlovali so tudi ljudi iz drugih kraljestev."
Tovarna? Mar imajo tukaj tovarne? Tega nisem vedela. Čeprav jih verjetno morajo imeti, od kje bi vendar dobili oblačila in vse ostale stvari? Ampak ali imajo res tovarne ...
Vau. Nekam čudno temu nočem verjeti.
Fina in Xoan se še kar prepirata - potiho skupaj s Runom navijam za Fino - ko me veter povleče stran.
"Au," zamomlaj in se odločim ignorirati ponovem poteg za moje lase. In še enega. In enega.
"Tečen si," rečem in veter zavije v mojih ušesih, kot da bi se mi smejal. Ampak ne nesramno. Se mi zdi.
Zavzdihnem in obrnem hrbet svojim prijateljem ter dopustim, da me veter odnese malce stran.
Še kar jih lahko vidim, ko me ustavi. Trdo za nekaj časa stojim na nogah - dobro, mislim, da me ne bo več dvignil - in nato ostrmim.
Pred mano je reka, deroča in hitra, če bi stopila vanjo, bi me verjetno potegnila s seboj. Prepričana sem, da bi se od sončnih žarkov bleščala, če bi bilo primerno vreme in izgledala bi prijaznejša ter mirnejša. A namesto tega izgleda skorajda besna, ko s svojim tekom brusi skale v svoji notranjosti.
Usedem se na breg, prepirljivi glasovi so še kar dovolj glasni.
Nekaj me prisili, da v pest zajamem malo zemlje. Veter zavije okrog mene, da se znajdem sredi majhnega vrtinca. A v notranjosti je mirno in prijetno, ko se sezujem in kar gola stopala pomočim v hladno reko. A zdaj ni več hladna, pravzaprav je prijetno topla, ko njena gladina vzvalovi in mi pršec kapljic omoči obraz.
Znova jo začutim. Harmonijo, zapoljnenost, mirnost. Magijo.
Prosto roko dvignem in prsti mi izbruhnejo v plamene, vroče in modre, ležerno mi zaobjamejo celo dlan.
Vsak element je živ, res je, ima svoj karakter. Zemlja, ki mi zavribrira pod nogami, je mirna ter trdna. Veter je igriv in poskočen, ogenj topel ter vzkljipiv, voda pa vesela ter zabavna.
Led, voda. Voda, led. Mar ni to eno in isto? Morda je slednje res mrzlo in odmaknjeno, a v notranjosti se elementa ne razlikujeta.
Glasovi utihnejo, a me ne gane. Pravzaprav se tega niti ne zavem, ne zares, preveč sem zamišljena in magija me je preveč umirila.
Strmim v plamen na prstu in z njim zaokrožim - ko iskrica pade naravnost na kapljico vode, ki je malce prej padla na tla in je zemlja še ni vpila.
Zadržim dih, ko se združita in zasijeta, ne izničita druge druge temveč ... postaneta nova celota.
Mislim, da naslednje besede rečem na glas. Pa saj je vseeno, tudi če jih. Važen je njihov pomen.
"Ogenj in led, voda in ogenj, nasprotji, ki pa skupaj tvorita ravnovesje, jing in jang, belo in črno. Zato je bilo prej vse narobe," zašepetam in nenadoma vem. Vem.