Elementarna kraljestva ✔

Ledeno kraljestvo

Mrzle, prazne Isline oči strmijo vame. Njen vrat je prerezan, še topla kri mezi iz njega.
"Isla. Isla, oprosti..."
Njeni zlati lasje so sprijeni od škrlatne krvi, kamor koli stopi, za njo ostane rdeča sled.
"Ne..." zašepetam a nenadoma me njene mrzle roke davijo. Poskušam ji pobegniti, a zaradi njene nadčloveške moči lahko le grebem po zraku.
"Isla, prosim," zašepetam, hočem, da neha. Da pride nazaj. Da moja Isla pride nazaj.
"Žal mi je," še uspem izustiti.
Nato me zagrne tema.

"Art! Glej to!"
Zasmejem se in obrnem. Za mano je Cian, star okoli dvanajst let. V roki drži sivega mucka. Nikdar ga še nisem videla, ampak tako je luštkan!
"Oooooo!" Primem ga v roke. Kako je mehak! Kot kepica dlake!
"Art! Cian! Kosilo!" Zasmejem se in Cian mi iz rok vzame mačka ter ga odnese pokazat mami. V trebuhu mi zakruli, a kljub temu še enkrat pogledam gozd, ki obroža dedkovo hišo. Nato vstopim v naše leseno stanovanje in vonj me pripelje v jedilnico. Veselo se usedem in dedek se mi nasmehne.
"Oči, boš še krompirja?" Dedek odkima mami in nato vstopi oči, skupaj s Saro.
"Roz," pozdravi dedka.

"Jutri gremo na izlet."
"Kam?" Vprašam mamo in žalostno se mi nasmehne.
"Domov."

"Mami? Mami! Oči! Kaj - kaj se dogaja?!"
"Cian," zašepeta mami, po licu ji spolzi solza, ki se spremeni v led.
"Pazi na sestrici."
"Ka - kaj..."
Oči stopi do mene in me poljubi na čelo, isto naredi mama. Ta majhna gesta umiri moje podivjano srce. Nič več me ni strah.
"Vse bo dobro, kajne?" Rečem mirno, in starša mi prikimata. Odločim se ignorirati vse močnejše prizadevanje vlomilcev, ki poskušajo odpreti vhodna vrata.
Ko se obrnem prosti skrivni sobi, v Cianovih očeh ne vidim ničesar. Le odločnost.
Stopim v smrdljivo sobo in vrata se za mano zaprejo.
Zamižim, saj dobro vem, da ne bo dobro.

Sonce sveti naravnost na moje zaprte oči.
Telo me boli, kot da bi pretekla maraton. V nogi mi kljuva in v celem telesu imam žgečkljiv občutek. A vsaj zebe me ne, pokriva me več toplih odej.
Počasi odprem oči. Skozi majhno okno sije sonce, ki pa ne ogrejejo prostora. Čeprav se ne vstanem, zunaj vidim odejo svetlikajočega snega.
Rahlo premaknem glavo, da si lahko ogledam prostor.
Ležim na dokaj veliki, mehki postelji. Razen nje je v sobi le še bela omara in pisalna miza s stolom.
Nenadoma se spomnim, kaj se je zgodilo.
Čarobna vrata, mraz, čudni, strašljivi ljudje.
O moj bog. Pa saj me ne nameravajo ubiti, kaj?
"Verjetno," zamomljam sama zase, da bi se umirila, "bi to do zdaj že storili."
Globoko vdihnem ko se nenadoma odprejo vrata.
Kriknem ter poskočim in postava pri vratih se zasmeje. Namrščim se in malo manjka, da vanj ne vržem blazine.
Moški, fant, kakorkoli pred mano je star okoli sedemnajst let. In je eden od tistih magnetov za dekleta.
Res, res je luštkan. Ima goste, svetle lase, njegov obraz ima ostre poteze in njegove oči so svetlo modre.
"Sem te prestrašil?" Vpraša in takoj vem, da je to tisti, ki mi je rekel slepovka. Slepovka. Pfft.
"Malo," priznam in se tesneje zavijem v odejo. Namrščim se in presenečeno opazim, da izgleda skoraj, kot da ga skrbi zame.
"Te zebe?" Odkimam z glavo. Ne, ne zebe me. Samo strah me je, to čustvo je prišlo nepričakovano in nenadoma. Še malo prej sem bila v redu, zdaj pa...
"Kako ti je ime?" Zopet se namršči. Mislim, mar ne bi smela vedeti imena svojega ugrabitelja?
"Saar," končno odgovori in doda: "Kako pa tebi?"
"Art."
"Art," ponovi in moje ime iz njegovih ust zveni nenavadno intimno. Začutim, da zardim.
"Ja. Zdaj pa, hm, bi te rada nekaj vprašala..."
"Mhm," zagode in se mi približa, jaz pa se umaknem bolj stran. A ne zato, ker bi me bilo strah, pravzaprav ravno obratno. Zaradi nečesa sem se pomirila, nehala sem se počutiti ogroženo. Pravzaprav se počutim skoraj... varno.
"Ali so pred kratkim slučajno sem prišli trije ljudje?"
"Misliš slepovke, kot si ti?" Nelagodno se presedem.
"Ja."
Izgleda, kot da razmišlja, a zaradi hudomušnega pogleda v njegovih očeh vidim, da se le zabava ob moji vse večji nelagodnosti.
"Ne," na koncu odgovori, jaz pa se skoraj zadušim.
"Ne? Kako to misliš ne?"
"Kot sem rekel. Ti si edina, ki je našla Vrata v zadnjih... dveh mesecih, morda treh."
Glasno pogoltnem slino. V zadnjih dveh, treh mesecih... kje potem so? Kaj se je zgodilo z njimi?
"Počakaj," se nenadoma spomnim in v prsih se mi prižge upanje.
"Tam je bilo dvoje vrat. Morda so šli skozi druga..."
"Morda," skomigne.
Kakšna so že bila? Rdeče rjava... me zanima, kam vodijo. Čakaj - kam se pravzaprav jaz prišla?!
"Kje sploh sem?"

Saar

"Kje sploh si?" Vau, bravo jaz. Povem ji vse, le najpomebnejšega ne.
"V Ledenem kraljestvu."
Opazujem, kako se najprej namršči, nato me čudno pogleda in se nato zasmeje.
Všeč mi je njen smeh. Če se le ne bi smejala zato, ker misli, da lažem.
"Res," rečem in v trenutku se zresni. Zmedeno me pogleda.
"Ampak... kje sploh je to?"
"Ah, dobro vprašanje," zamišljeno rečem ter se usedem na posteljo.
"Res, vredno neskončnih razprav. Kje sploh smo? No, dragica, smo v drugi dimenziji kot tvoj svet. Ampak kje sploh je ta dimenzija? Mislim, je sploh še v istem vesolju?"
Jezno se namršči in ob njenem pogledu se zasmejem.
Še grše me pogleda.
"Resna sem," zašepeta in prisilim se, da se umirim.
Zasluži si odgovore. Konec koncev bo tu še kar nekaj časa.
"V drugi dimenziji smo, kot sem že povedal."
"In... je v tej dimenziji kaj drugače?"
Poskuša mi verjeti, a ji to ne gre zlahka. V enem dnevu ovreči vse, v kar si verjel - to ne more biti lahko.
"Ja, je. Kot sem že rekel, je svet razdeljen na kraljestva - a brez kraljev in kraljic. Vsako kraljestvo ima posebno... moč ali zmožnost."
"Prav," zamišljeno reče.
"In kakšna je tvoja?"
Nemirno se presedem.
"Nočeš vedeti," zamomljam. Ne dreza vame.
"Je povsod tako?"
"Kako?" Pokaže na sneg.
"Samo tukaj."
Prikima, nato pa nenadoma, s smrtno resnim glasom, vdanim v usodo, vpraša:
"Ne boste me spustili od tu, kajne?"
Obotavljam se. A na koncu le prikimam.