Elementarna kraljestva ✔

Zeleni gozd

Hodil je tiho in samozavestno, čeprav je vedel, da ga ne bodo odkrili. Ob vsakem koraku se je za trenutek ustavil in zaprl oči.
Nato je nadaljeval svojo pot.
Končno je našel, kar je iskal; vsa štiri Vrata.
Vedel je, da so ponavadi na enem mestu le dvoja, morda troja, a tukaj so bila vsa štiri.
Za Vetrovno kraljestvo so bila majhna in popolnoma bela, da so ga kar bolele oči, za Zemljino pa tako temno rjava, da so vlekla na črno.
Še zadnjič se je ozrl okoli sebe. Ne, sam je, slišal je le tiho čivkanje zadnjih ptic - sovražil je ptice - in zavijanje vetra, ko je upogibal drevesne krošnje.
Dvignil je pogled. Včeraj je prvič padlo nekaj snega, a se je takoj stopil. To ga ni motilo, vsaj svojih stopinj ni potreboval zabrisati.
Roka mu je šinila h kljuki Vetrovnega kraljestva, ko ga je nekdo potegnil nazaj, mu na vrat prislonil nož - a on se je sklonil in njegov plašč je napadalca udaril v obraz.
Nato ga ni bilo več.

Art

"Drugič pa pojdi pravočasno od doma, dekle! Do kod greš?"
Vozniku avtobusa zamomljam opravičilo za skorajšno zamudo in povem svoj cilj.
"En evro petdeset."
Iz žepov izbrskam drobiž ter mu ga podam, nato pa se hitro usedem na enega od sedežev ter iz nahrbtnika povlečem svojo sled.
Prsti se mi za trenutek ustavijo na pismih, ki jih je moj dedek pošiljal drugemu mojemu dedku. Nisem jih mogla pustiti tam, nisem mogla dopustiti, da bi zgorela skupaj s hišo.
Stisnem pest. Morala sem jo zažgati, res sem jo morala ... Roz sam je tako rekel.
Ujamem radoveden pogled starke in hitro z roko skrijem zažgan rokav.
"Dober dan," pozdravim prijazno in prijetno, prikima mi in pogleda stran.
Izdihnem sapo.
Dobro. Ožganina se ji ni zdela pomembna. Me zanima, če bi enako naredila ob pogledu na mojo opeklino.
Kaj pa nisem bila dovolj previdna.
Dobro, sled ... jasno, sled.

... , zato mislim, da bo poskušal napasti enega od najinih vnukov ... če bo, skrij prvi del pisma, tega pa daj napadenemu.
Dragi vnuk / vnukinja!
Mislim, da vem, kam bo tvoj napadalec poskušal pobegniti. Upaj, da ni prepozno, pojdi v samo osrčje Zelenega gozda* in se skrij. Tako ga boš lahko prestregel in kaj boš naredil pozneje, je tvoja odločitev ...

Prvega in zadnjega dela pisma nisem našla, kljub kaosu, ki sem ga povzročila v hiši. Upam, da ni zgorel in da na njem ni bilo nič pomembnega.
Zavzdihnem in glavo naslonim na mrzlo steklo.
Tako sem utrujena.

Prebudi me hupanje, dobesedno skočim pokonci in stečem ven, vozniku samo pomaham v pozdrav. Šele nekaj metrov stran, ko avtobus že spelje, se ustavim in zadiham.
Nahrbtnik - imam. Nekaj oblek - imam. Pisma - seveda.
In slika. Nanjo ne smem pozabiti. In denar ...
Denar! Kje je denar?!
O, ne. O, ne, ne.
Ni v nahrbtniku. Ne v plašču.
Nekdo me je okradel.
"Ne, no ..."
Kot kupček nesreče se sesedem kar na pločnik. Ljudje me šokirano in zmedeno pogledujejo.
Kar naj me.
"Dekle? Si v redu?"
Seveda, delajmo se, da ravnokar ne korakam svoji pogubi naproti, da nisem zažgala hiše, ki sem jo v otroštvu poimenovala dom in da ne postajam rahlo nora.
Saar.
Pa kaj imam zdaj čas razmišljati še o njem!
"Ja. Hvala za skrb."
Vstanem se in pohitim stran. Dobro, znašla sem se zagati, ampak saj to ni nekaj novega. Znašla se pa ja bom, samo najti moram tistega morilca - ki je ubil Islo - iz njega bom izvlekla vse odgovore, ki jih iščem in nato ...
No, ne vem. Ne bom ga ubila - ne morem ga ubiti - a kar pustiti ga tudi ne bom mogla ...
Dobro, s tem se bom ukvarjala pozneje.
En problem naenkrat.
Zavzdihnem in se odpravim h golim, neskončnim krošnjam drevesa, med katerimi bom morda srečala smrt osebno.
Pa da vidimo, kaj se bo iz tega izcimilo.

* Zeleni gozd je plod moje domišljije, je največji gozd v Sloveniji in tudi najbolj nevaren - v njem imajo svoj dom mnogi medvedi in nevarni volkovi