Elementarna kraljestva ✔

Kaj od tega je resnično?

Qain

Strop se usuje name, roke me potegnejo v neslišen helikopter, ki je nenadoma pred menoj, nato sem znotraj in strmim v zapirajoča vrata zraven Done.
"Qain," pozdravi Dona, jaz pa le zmedeno pomežiknem.
Kaj se je ravnokar zgodilo?

"Kaj?"
"Mislim, da Vrata niso v tej smeri."
Pogledam ven, helikopter se trese in je pravzaprav zelo neudoben. Zanima me, kako to, da ne oddaja zvoka.
"Ne vem, no. Meni se zdi, da gremo v pravo smer."
Dona me z dvignjeno obrvjo pogleda in zavzdihnem.
"Prav. Torej misliš, da naju bodo ugrabili?"
"Pravzaprav ja. Le kako si vedel?"
Zavijem z očmi, ko nenadoma stopi do pilota - je moški srednjih let, plamemovec - in ga z močnim udarcem spravi v nezavest.
"A si nora, ali kaj?!" kriknem.
Udari še žensko in zdaj, ko sta oba na tleh - zakaj je to naredila?! - ona začne upravljati helikopter. Prebledim.
"To mi ni všeč," rečem. Pa saj naju bo še ubila, norka!
"Ne skrbi," reče nenavadno mirno in se rahlo namehne. "Saj naju ne bom ubila."
Recimo, da ji verjamem.

Helikopter se začne še bolj tresti, bolj in bolj, ko Dona poskuša pristati.
"Dona!" kriknem, ko se vozilo zasuče; oba zakričiva, jaz od strahu, ona od užitka.
"Juhuuuuu!" kriči, ko z udarcem pristaneva na tleh. Jaz še kar težko diham, slabo mi je in vrti se mi, ko stopim iz njega, večkrat padem.
"No, to pa je bilo poživljajoče!"
"Nora si," se mi zdi da zašepetam. "Nora si."
Ali sem v resnici molčal ali pa me ignorira, v vsakem primeru se samo obrne in se razgleda.
Ognjeno kraljestvo nima gozda, vsaj ne takšnega kot na Zemlji. Počrnela, gola drevesa groteksno stegujejo svoje veje proti nebu; tanke in grozljive.
"To mi ni všeč," reče in samo prikimam. Z njo se strinjam bolj, kot bi lahko povedal.
Ne vem, kje naj bi bila Vrata, zato je najina edina rešitev Dona. Zmedeno pogleda okrog sebe, zdi se, da razmišlja, ko se obrne in odpravi v drugo smer.
Sledim ji, nevedoč, kam grem. Pa saj tako ali tako nimam izbire.

Dona

Ko hodiva po zbiti, z mahom porasli zemlji, ki se razteza v neskončnost, molčiva. A kmalu tišina postane oglušajoča in neprijetna, zaradi vedno enake in nespreminjajoče pokrajine ne vem, ali naju vodim v pravo smer. In tako je vroče, vročina pritiska na naju in otežuje dihanje. Kako lahko ljudje živijo tukaj?
"Dona?"
"Kaj?"
Zakaj sem morala pristati ravno z njim? In kaj se je zgodilo s Fino, Saarjem, Runom? Art?
"No, hm ... veš, kam greva, kajne?"
Zavzdihnem in se odsekano ustavim, zavijem očmi in ga svareče pogledam.
"Prisežem, še enkrat podvomi v moje sposobnosti in pustila te bom tukaj."
"Oprosti, no," hitro reče in neprijetno opazuje vse, samo mene ne. Ravno se obrnem, da lahko končno nadaljujeva pot, ko zopet nekaj reče. Nekaj, kar me res ujame nepripravljeno.
"Verjetno si želiš, da bi bila skupaj s Fino, kaj?"
Vse kocine se mi postavijo pokonci. Pa ne zaradi besed samih, ampak zaradi načina, kako so izrečene ... mar ... ve?
Dona, umiri se. Verjetno ni nič.
"Kako to misliš?" vprašam čim bolj z normalnim in obvladanim glasom, čeprav je - resno? - preveč visok in tresoč.
"Če misliš, da ne bi raje iskala Vrat v tej peklenski, prazni pokrajini s kom, ki ni tako tečen in nestrpen, potem ja, prav imaš."
"Nisem mislil tako," reče v svojo obrambo in stisnem pesti. Če bo rekel, kar mislim, da bo, potem ...
"Mislil sem na romantičen način. Mislim, jasno je, da ti je Fina všeč ..."
"Še enkrat reci kaj takšnega in ubila te bom." Nihče ne sme izvedeti, da sem zaljubljena v dekle. Nihče.
"Ah, daj no," reče in me resno pogleda. Tako lahko bi mu bilo prerezati vrat, nihče ne bo izvedel ...
"Pač padaš na punce, kaj je to kaj takšnega? Dona, zakaj se tega sramuješ?"
A zdaj se pa že sramujem tega? Ne gre za to, ampak za neodobravanje družine, če bi to izvedeli, in šepetov, ko bi šla mimo njih ...
"Ne sramujem se. Samo ..."
"Samo kaj?" Izziva me. Ne vem, kaj poskuša doseči, ampak me izziva, da naj ga ubijem, da naj končam njegovo življenje ... kakor želi.
"Prekleto!" Predvidel je mojo potezo! Zbil mi je nož iz roke! In zdaj me drži na tleh!
Oh, to pa ne bo šlo tako hitro!
Udarim ga v mednožje, da krikne, ga zakotalim, da leži pod mano, a on me že odrine, da padem nekaj metrov stran, pribije me ob tla, pa naredim isto z njim. Poskuša me spotakniti, ne bo šlo tako hitro. Spotaknem ga prva, znova grozim z nožem, drugim, skrivala sem ga v škornju.
"Zakaj si to naredil?" vprašam zadihano, oba sunkovito zajemava zrak. Skomigne z rameni, po obrazu je potolčen. Tudi mene boli.
Eh, pa saj je vseeno.
"Zato," reče, še enkrat goloboko vdihne zrak. Nato se počasi umiri, le moje prsi se še pospešeno dvigajo in spuščajo, dvigajo in spuščajo ...
"Najprej sem želel vedeti, da nisem samo jaz nesrečno zaljubljen. Potem pa sem se hotel samo malo stepsti."
Samo malo stepsti. Prevod: želel je pozabiti na bolečino ob strtem srcu, ko prav čutiš krvavenje v svojih prsih.
"Kdo je izbranka?"
Ne bi mi bilo treba vprašati, saj že vem odgovor. Kajti ona je očitno vedno v središču pozornosti, pa če se tega zaveda ali ne.
"Art."

Art

"Art! Si v redu?"
Prisiljeno se nasmehnem, ko stopim nazaj do Runa in Fine. Le kaj mislita? Ravnokar sem ugotovila, zakaj ima uporaba magije takšne posledice. Čeprav ni logično, mar ni razlog to, da smo si poslušali podrediti enega od elementov, čeprav je živ in se nam je tako maščeval? Vse je zmedeno, nejasno, kot umazano okno. Tako da ne, nisem v redu. Kaj od tega je resnično?
"Sem."