Elementarna kraljestva ✔

Nazaj si

Art

 Sunkovito planem pokonci.
Še kar je noč. Koliko časa sem spala? Ni moralo miniti dolgo, morda kakšna ura.
Stresem z glavo.
Krik mojih staršev.
Kri.
Moj stric in dedek, ki sta pobegnila, strahopetca!
Zaškrtam z zobmi.
Če bi ostala – če bi ostala, bi bila starša še živa ...
Ne. ne smem zdaj razmišljati o tem. Je, kar je.
Runa, Fina in ta zemljivec – Xoan – še kare mirno spijo. Nihče ni videl tistega, kar sem videla jaz.
Nihče ni doživel tega, kar sem doživela jaz.
Tako sem zmedena.
Ne vem, kaj naj naredim. Kakšen naj bo moj naslednji korak.
Vso to pot sem prehodila zaradi svoje družine. Ker sem jih želela najti, ker sem jih morala najti.
Cian. Sara. Roz.
ampak ugotovila sem stvari, ki jih ne bi želela. Nisem jaz prosila za to. Nisem jaz prosila za vso to moč.
Nisem prosila za ljubezen.
Saar.
»Saar,« zašepetam, njegovo ime mi odmeva v ušesih.
»Saar,« zopet zašepetam in v srcu me zaboli. Ampak bolečina ne preneha, namesto tega se le še stopnjuje, stopnjuje, stopnjuje, tako ga pogrešam ...
»Art!«
Veter zavije okoli mene, ko sunkovito planem pokonci in nato me zapusti vsa moč.
Padem naravnost v Saarjeve tople roke. Objame me, stisne me k sebi, zajame me sreča, najraje bi pela in se smejala in ga samo držala. Držala in ga nikdar več spustila.
Nosnice mi napolni njegov vonj po vaniliji.
Saar.
Tu je.
Prišel je nazaj.
Vrnil se je nazaj k meni.
»Vilinka,« reče in na licu začutim nekaj toplega.
Solze.
Zahlipam in ga še tesneje stisnem k sebi. Najine ustnice se združijo v kratkem trenutku popolne sreče. Za trenutek pozabim na stvari, ki me obremenjuje. Ostane le še on.
Nato se zgodi več stvari hkrati.
Fina presenečeno krikne »Saar?!«, zrak vzvalovi in pred nami se pojavi najprej Dona, nato pa še Quin.
Presenečeno se odtegneva drug od drugega. Vsi ga potegnejo v kratek objem, celo Run in Quin ga malce dlje zadržita v svojih rokah.
Jaz obstanem malce stran od njih, odrezana iz njihovega srečnega trenutka.
Xoan me opazuje.
Grdo ga pogledam in on se mi le sladko nasmehne. Ni mi všeč. In kaj ...
... zakaj so mi te oči poznane ...

... »To ne bo bolelo, dragica.«
Pa bo. On ve, jaz to vem. Ampak je v redu. Tako ali tako ne mine dan brez bolečine.
Postava se mi približa. Samo on je človek, samo on, vse ostalo so pošasti, le prikazni, temni duhovi.
Ampak on je človek. Vem, vidim njegove oči, lepe so, velike, svetlo rjave.
A tako brezčutne.
In ravno on najbolj uživa v tem, da na meni izvaja poskuse.
Ali karkoli pač že počnejo z mano.
Zanimivo, da sploh že zmorem normalno razmišljati.
Saar.
Boli.
Tako boli.
Ampak vse bo v redu. Vse bo v redu, Art. Vse bo v redu.

»Art! Art, kaj je narobe?!«
Zakaj se jočem? Zdaj je v redu, zdaj sem pobegnila, varna sem, kajne?
»Vse je v redu,« zašepetam. Laž. Ni v redu, nikdar ne bo v redu. Mučili so me, prekleto! Toliko se dogaja, vmes pozabim, ampak te bolečine, vsega tega ne bom prebolela.
Ne vem, če bom lahko.
»Vse je v redu, Fina.«
Samo ona je ugotovila, da je nekaj narobe. Saar in Xoan se zdaj nekaj pogovarjata, ne vem in me ne zanima. Dona, Quin in Run se nekaj smejijo, kaj jaz vem kaj.
Saar.
Tako sem ga pogrešala. Res sem ga. Hočem se ga zopet dotakniti, hočem ga čutiti ob sebi, hočem, da me prepriča, da se bo vse spravilo v red.
» ... a me ti sploh poslušaš?«
Zaprem oči.
»Oprosti,« izdihnem in stečem k njemu. Rahlo se dotaknem njegove rame.
Naj me objame. Naj me poljubi. Naj me drži in nikdar ne izpusti.
»Saar ...«
»Art? Je vse v redu?«
Ne.
»Ja, samo ... kaj ... kje si sploh bil?«
»Saj sem povedal,« reče z mirnim glasom in se mi nasmehne. Takoj se stopim. Njegovi bledi lasje so v takšnem nasprotju z temo, ki nas objema, da skoraj žarijo iz nje.
»Nisem prepričan, kje točno v Ognjenem kraljestvu sem pristal, zato sem potreboval nekaj časa, da sem našel pot sem. Ampak zdaj sem tukaj, kajne?«
»Ja,« rečem in ga objamem.
»Zdaj si tukaj.«

Vem, malce shitty del, žal mi je! Se bom za neslednjega potrudila da bo boljši in daljši.
Lep dan!