Elementarna kraljestva ✔

Nova celota ali koščki?

Art

Nikdar nisem imela srečnega življenja.
V šoli so me sovražili, nikdar nisem bila odličnjakinja - za to sem bila preveč sanjava - vedela nisem prav ničesar o svoji preteklosti in čeprav staršev nisem pogrešala, je bilo kljub temu težko živeti brez njih.
A vedela sem, kdo sem bila. Art Lissan, navadna petnajstletnica s najboljšo prijateljico, bratom in sestro.
A zdaj ne vem več. Ostala sem brez Isle, izgubila sem svojo družino.
In celo človek nisem več.

Nikdar nisem zares verjela v Boga. A kljub temu se mi je od nekdaj zdelo prav, da ljudje v nekaj verujemo. To nam daje upanje.
Isla mi je nekega večera zamišljeno rekla besede, ki jih nikdar ne bom pozabila. Vžgale so se mi v dušo in še zdaj tlijo v meni.
"Veš, najprej mi je bilo težko, ko sem izgubila starša. Mislila sem, da je mojega življenja konec. Seveda bolečina še kar traja, a... z vsako minuto je bolj znosna.
In veš, kaj mi je pomagalo? Morda najbolj od vsega?
Nikdar nisem bila verna, a zdaj, ko sem, mi je lažje ob misli, da moji starši nekje še živijo. V posmrtnem življenju imajo morda, nekje, novo družino."
Upanje nas drži pokonci, upanje drži naš hrbet zravnan. Dviguje nam moralo in je glavni razlog, da ne obupamo.
In prej sem še imela upanje.
Upanje, da bo nekega dne vse dobro. Da se mi bodo sošolci opravičili za bolečine, ki sem jih pretrpela zaradi njih. Da bom spoznala pametnega, privlačnega fanta, s katerim se bom poročila in imela otroke.
A kako lahko zdaj še upam, če niti ista oseba nisem več?
In nikdar več ne bom, spremenila sem se. Četudi bom našla svojo družino in bom Saara, Dono, Runa pustila za sabo, ne bom nikdar več enaka.
V meni bo vedno živela resnica. Morda jo bom poskušala pozabiti, morda jo bom ignorirala, a vedno bo ostala zapisana v mojem srcu.
Nikdar več ne bom objela Isle. Nikdar več ne bom mirno spala med uro zgodovine. Nikdar več ne bom sanjarila o svojem popolnem princu, nikdar več ne bom... jaz.
Sanjava, naivna in malce trapasta Art je izginila še isto sekundo, ko je videla umreti staro profesorico.
In sprememb sem se vedno bala. Bile so nekaj neznanega, neodkritega.
Tako kot sem se vedno bala gozdov ponoči. Podnevi so se mi zdeli magični in prelepi, ko pa je sonce izginilo za obzorjem in se je spustil mrak, takrat je postal strašljiv, poln nevarnosti in neprivlačen.
Mislila sem, da se morda globoko v sebi bojim teme. To bi bilo logično, kajne?
Nato pa sem se o tem pogovarjala s Cianom in njegove misli so mi spremenile pogled na mnogo stvari.
"Ne bojiš se teme. Bojiš se neznanega. V sencah bi se zlahka skrile pošasti ali  nori morilci, ko pa sije sonce njegovi žarki osvetlijo prostor, kjer so bile prej in nevarnosti ni več."
Ljudje se bojimo neznanega, nevednosti in novih stvari. Predstavlja nam toliko nevarnosti, v nas instiktivno zraste strah.
In z mano je bilo enako, še kar je.
Strah me je osebe, v katero se spreminjam. Kajti če je izginila stara jaz, potem nastaja nova.
In zato se bojim same sebe.
Tako kot me je strah sanj, v katerih se redno izgubljam; čustev, ki jih začenjam čutiti. Jeze, previdnosti, strahu. Ljubezni.
Strah me je ljudi, ki me obdajajo; okolja, v katerem sem se znašla; in nenazadnje možnosti neuspeha.
Še predobro se zavedam, kako velika verjetnost je, da mi ne uspe najti še zadnjih koščkov svojega starega življenja. Ali pa da te koščke najdem uničene v prah.
Le kaj se bo potem zgodilo? V kaj se bom spremenila, če izgubim svojo družino?
Me bo to utrdilo in izboljšalo? Ali uničilo, da se bom razletela na koščke, tako majhne, da jih bo nemogoče znova sestaviti skupaj?
                 

Isla je spoznala boga 😆
Malce drugačen del, namenjen izključno Artinim mislim.
V komentarje lahko napišete, če se vam to poglavje dopade; potem bo vmes še kakšno. Mislim sicer, da je prej že bilo eno a če vam ni všeč, bom čustva opisovala med zgodbo.
No, lahko pa ne napišete ničesar, a so mnenja vedno dobrodošla. Iz kritik in mnenj se učimo in (vsaj meni) to pomaga izboljšati zgodbo.