Elementarna kraljestva ✔

Duhovno kraljestvo

Art

Spomnem se, kako mi je enkrat, že dolgo časa nazaj mama kazala slike naše babice, njene mame.
Je eden od redkih spominov, ki se jih spomnem v celoti. Sedele smo sredi dnevne sobe, zunaj je bil leden mraz, snežinke so trkale na okno in ogenj v kaminu je veselo plapolal.
"To je tvoja babica," mi je rekla in spominjam se, kako sem strmela v njene, celo na sliki stroge oči.
"Izgleda jezna," sem rekla in mama se je zasmejala.
"Ni jezna, le zaskrbljena."
"Zakaj pa?"
Ni mi odgovorila. Nekaj časa smo sedele v tišini - nato me je nagnala v posteljo.
Tisto noč nisem mogla spati, zato sem želela iti k staršema. A ko sem zaslišala, da se pogovarjata, sem se ustavila in prisluhnila.
"... Art je tista, tega ji ne bi smela prekrivati."
"Duh je nevarnejši, kot mislimo. Ne bi ga znala upravljati."
"Še kar je del nje."
Čutila sem, da pogovora ne bi smela slišati, zato sem odšla nazaj v posteljo in spomin zakopala globoko v svoje možgane.

"Art!"
"Xoan," rečem in se ugriznem v jezik, da ne bi bleknila česa neumnega. Bolečina me še kar preganja, kri, Beno, smrt ...
"Kako si?"
"V redu," se zlažem in veter nenadoma završi okoli naju.
"To me veseli. Tisto, kar si naredila prej, je neverjetno. Če ne bi vedel, da je nemogoče, bi mislil, da si uporabila duha."
"Zakaj pa je to nemogoče?" Vprašam in ga pogledam. Ne trzne.
"Duha je nemogoče upravljati. Preveč divji je in vse prehitro te zasvoji. In njegova uporaba ima hujše posledice kot uporaba katere koli druge magije."
Ne morem si drugače, nenadoma me začne zanimati.
"Kakšne pa so posledice?"
"Morda bi bilo še najlažje, če ti pokažem," reče in ostanem brez besed.
On je tisti, ki te je mučil, se opomnem, a nek drugi glas tega, logičnega, preglasi.
Glas ni moj, zveni bolj kot Xoanov,  je meden in privlačen, priplazi se v moje misli kot majhna, tanka in nepomembna kača, polna strupa, pripravljena, da svoje zobe zarije v moje srce.
Strmi v moje oči in jaz strmim nazaj. Ne morem drugače, njegov pogled je kot urok, ki se mu ne moreš upreti. Odmaknjeno opazim, da se barva njegovih oči spremeni - zdaj je globoka, temna in neverjetno črna.
"Pokažeš?"
"Odpeljal bi te v ruševine Duhovnega kraljestva, če si za," reče in nek del mene bi rad rekel ne, ne, ne zaupam ti, to ni dobro, stran od mene, a drugi ga je že prehitel.
"Ne vidim, zakaj ne."
V tistem trenutku se nekaj v meni zlomi, kot se zlomi steklo, naenkrat in boleče. Njegove oči so nenadoma vse, kar je pomembno, črna, črna in ... črna.

Fina

"Kam gre Art?"
"Kaj?"
Sunkovito se obrnem in nenadoma vidim, na kaj je Run mislil.
Art hodi s Xoanom, strmi v njega kot da je začarana, pomikata se proti gozdu, kaj se dogaja?
"Misliš, da bi mogla povedati Saarju?"
"Ne vem," povem po pravici in ga ošinem. Minila je ura, odkar so zemljinci pripeljali bolno Saro in Ciana. Bila sta izgubljena, v nobenem kraljestvu, lebdela sta v ničelnosti. To se včasih zgodi, ko vstopiš skozi Vrata, čeprav je redko. Lahko bi ju ubilo, a sta nekako preživela.
Nato ju je vrglo v Zemljino kraljestvo. Sara je bila komaj živa, Cian pa prestrašen in bolehen. Niso vedeli, kaj naj naredijo - nato pa je do njih prišla govorica, da je njuna sestra skupaj s Saarjem, in ker vsi vedo, kdo je Saar, so ga šli poiskat.
Nas pa ni bilo tam.
Zato so preiskali vsako kraljestvo posebej, dokler nas niso našli tukaj.
Cag in Saar se zdaj resno nekaj pogovarjata. Spremenil se je od takrat, ko je spoznal Art. Zdaj je nežnejši in, no, bolj ... prijazen, se mi zdi.
"Fina," me opomne Run in stresem z glavo. Ne razmišljam več.
"Saar!" Zakličem in stečem k njemu, namrščeno dvigne glavo in me pogleda s dvignjeno obrvjo.
"Ja?"
"Nekaj je narobe s Art," rečem in zamahnem v smer, kamor sta izginila s Xoanom. Najprej se namršči, nato njegov zmedeni obraz zamenja izraz strahu.
Kdaj je bil nazadnje prestrašen?
"S kom je?" Reče in njegove oči se razširijo iz strahu. "Fina, moram vedeti. S kom je?"
"Xoanom," izdihnem in on steče.
"Kaj ..." reče Cag, ne odgovorim mu. Vidim Artinega brata in sestro, ki me presenečeno pogledata, Qaina, Dono in Runa, a ne oziram se na nobenega od njih. Namesto tega stečem za Saarjem, Art sem namreč vzljubila, rada jo imam, bolj, kot pa sem imela rada kogarkoli od smrti Cedara. To je bilo pred enim letom, med tem spoznala toliko ljudi, ki bi jih lahko imela rada, ki bi jih lahko ljubila.
A nisem mogla.
Nato pa je prišla ona in vem, da nisem edina, ki je ob njej začutila nekaj ... novega. Nekaj, česar že dolgo nisem.
Ljubezni.
"Fina!"
Stečem med drevesne krošnje, Saar je le malo pred menoj. Nenadoma opazim, kako jo Xoan prime za roko. Pred njima je temen portal in obide me zla slutnja.
"Art!"
Ne pogleda naju. Vidim, kako Saar še bolj pospeši. A je prepozno.
Portal ju pogoltne in padem na tla.

Art

Vse je tako ... megleno.
Nisem prepričana, kaj točno se je zgodilo. Spomnim se Xoanovega medenega glasu in njegove roke ter piša vetra.
In zdaj sem tukaj.
Prostor mi je znan, čeprav sem prepričana, da tukaj še nikdar nisem bila. Nekaj v meni vzklikne in bridko zajoče, nekaj podobnega davno pozabljenemu spominu. V srcu me zaboli, čeprav zato nimam razloga.
Zarad nekega razloga stopim naprej. Zrak valovi in temna, shirana zemlja pod menoj me komaj drži. Pred mano so neštete ruševine, majhni, pozabljeni ostanki prejšne sreče in veselja, prešnjega miru in zaupnosti.
Strehe so uničene in okna razbita, zrak je poln pepela, čeprav čutim, da je bilo življenje tukaj že zdavnaj iztrebljeno.
A nekako čutim magijo, skrito, morda v središču zemlje ali nad oblaki. Nek del mene zapleše, čeprav je žalosten, del, ki ga do zdaj nisem poznala. Nenadoma se počutim ... doma.
Čutim šepet v zraku, visoki in nizki toni bolečine in zapuščenosti, najraje bi zajokala in objela cel ta kraj.
Nekaj dreves, zdaj golih in že davno mrtvih objemajo to vasico, njihove veje plapolajo v vetru. Nebo je temno in sivo in mrtvo.
"Kje sva?" Vprašam in stisnem pesti, kajti dobro vem, kakšen bo odgovor.
"Dobrodošla v Duhovnem kraljestvu," reče in zavzdihnem, ko me sunek grobe, temne moči potisne na tla.
"Čas je, da umreš."