Elementarna kraljestva ✔

Našel te bom

Art

Stran od tu moram.
Že vsaj stotič v tej uri si ogledam celico, ki je postala moj dom za zadnjih deset dni.
Ni velika, pravzaprav je zelo majhna. V njej ni pohištva, le troje verig, vse okrvavljene in zarjavele. Pri drugih se je kri že strdila. Pri meni je še sveža.
Stene so kamna, prav tako umazana tla in okno je le eno. A še to je skoraj na stropu, zabito s lesenimi deskami in neverjetno majhno, morda le kakšnih dvajset centimetrov v višino in petnajst v dolžino.
Koga pa vlečem za nos? Za vedno bom ostala v tej zatohli mučilnici, dokler me moje telo ne bo izdalo in bom umrla.

Saar

"Saar?" Obrnem se v smeri glasu in nenadoma jo zagledam.
"Art," zašepetam. Oziroma vsaj poskusim, glas me namreč zapusti. Zato se zadovoljim s dejanji.
Stečem proti njej, njeni lasje vihrajo v vetru in tako blizu sem, tako blizu... ko se zaletim v nevidno pregrado.
"Art!" zakličem, a me ne sliši.
"Kje si?" Nobenega odgovora.
O, prekleto. Zakaj imam te sanje -  dobro vem, da so sanje - ko pa v njih nikdar ne dobim namiga, kje je? Če je sploh še živa?
Padem na tla in in zajočem ob njenem spominu. Ob občutku njenih mehkih las pod mojimi rokami, ob občutku njenih suhcenih rok, ki se mi ovijejo okoli vratu. Kako je bila lahka in krhka.
Kako sem objel njen obraz, da sem strmel v njene velike, tople oči.
In nato, kako sem jo poljubil. In kako me je poljubila nazaj, zares poljubila. Njene tople ustnice so se prilepile na moje in nisem je imel namena izpustiti. Nikdar.
Začutim toploto v bližini srca. In začne širiti, kot se širi ogenj, ko ga poliješ z bencinom. Moralo bi me boleti, a ne. Vse, kar čutim, je odločnost, da jo najdem, da jo pripeljem nazaj k meni. Da bo teh poljubov še več.
Da bom imel še eno priložnost. Jo objeti, jo stisniti k sebi. In jo čutiti.
Čutiti njeno srce, kako bo bilo v njenih prsih, čutiti moje srce, ki se bo uskladilo s njenim in postalo eno.
"Art." 
Moj svet se zatrese in postane svetel, ko me pogleda, ko me vidi, takrat v mojih prsih zasije sonce.

Art

"O bog," zašepetam. To je on. To mora biti on.
"Saar." Prikima, sliši me, prav zares me sliši.
"Spravi me od tu," prosim, in nato še enkrat, vseeno mi je, če sem slišati šibka. Vseeno mi je, samo hočem stran, hočem k njemu, hočem se priviti k njegovemu telesu, ga objeti, ga poljubiti, se počutiti varno.
"Prosim!" zakličem, po licu mi spolzijo vroče, slane solze, začnem tolči po nevidni pregradi, nato pa me noge ne zdržijo več in sesedem se na tla.
"Prosim," zašepetam. Približa se mi, steče k meni. Nato poklekne in pogledam ga, v njegovih očeh opazim zaskrbljenost, žalost, jezo. In odločnost.
"Kje si?" Odkimam, ne vem, samo hočem od tu, hočem stran!
"Art! Poslušaj me. Opiši vse, kar si videla. Našel te bom, prav? Ampak mi moraš opisati vsako podrobnost."
Našel me bo. Našel me bo, spravil iz tega pekla...
"Sem v nekakšni celici," tiho rečem in posmrknem.
"Majhna je, in vsa k - k - krvava."
"Je tam kakšno okno?" V njegovem glasu ni slišati ničesar, prav ničesar. A v njegovih očeh še kar lahko vidim ostanke prejšnih čustev, ki me opogumijo in nadaljujem.
"Ja. A je majhno in zaprto." Nekaj časa razmišlja. Tako rada bi ga objela, se ga dotaknila. Pa čeprav le za sekundo.
Ti prekleta nesnovna prepreka.
Sovražim te.
"Qain je rekel, da si ena od nas." Namrščim se. Kaj ima pa to zdaj opraviti s to situacijo?
"Ja. Saar, kaj..."
"Poslušaj me." Utihnem, njegov glas je nenavadno resnoben.
"To ti bo pomagalo pobegniti. A tega ne smeš uporabljati prepogosto, ja?"
Kaj... o čem govori?
Obrne dlan v obliko skodelice, nato pa se nenadoma, iz nič, v njej prikaže ledena kocka.

Saar

Morda mi bo nekega dne žal, da sem ji pokazal to moč. A zdaj je edina možnost, da jo rešim.
Moram jo dobiti nazaj.
Drugače ne vem, kaj bom naredil.

Art

Ne vem, kaj naj si mislim. To torej zmorejo.
In s tem si res lahko pomagam pobegniti...
Nenadoma se vse zatrese. Ne, nisem še pripravljena! Ne morem ga še zapustiti...
Toliko stvari bi mu rada povedala. Kaj, če mi spodleti? Kaj, če ga nikdar več ne vidim?
Preden vse izgine, ravno vidim odločen in spodbujajoč pogled v njegovih očeh, pogled, prežet z ljubeznijo.
Uspelo mi bo. Mora mi.
Vse izgine, jaz pa padam, padam v povsod a nikjer...

Zbudim se v bolečinah in krvava.
A zdaj vem, kaj moram narediti.
Pogledam svečo, ki gori nedaleč od mene. Nimam več veliko časa.
Dobro. Kako je to naredil? Morda je dovolj, če si to le predstavljam?
Globoko vdihnem in si v glavi naslikam podobo: led, ki se širi iz mojih dlani, objame verige in jih uniči.
Nič se ne zgodi.
Morda moram le še enkrat poskusiti?
In še enkrat? In še enkrat? In še enkrat?
Žarek upanja po desetih poskusih v meni le ugasne.
Ne. Ne, moram poskusiti še enkrat. Zanj.
Tokrat začnem drugače. Najprej si predstavljam hlad v meni, tako živo, da postane resničnost. Nato se ta hlad v moji glavi spremeni v led; razširi se na konice prstov in nato na verige.
Brez, da bi odprla oči, povlečem za verige.
Zaslišim pokanje ledu in vdajo se.
O moj bog. Uspelo mi je.
Vstanem, a to takoj obžalujem. Zavrti se mi in nogo mi prestreli bolečina, na stotine zbodljajov z bucikami.
Ignoriram bolečino. Ne bom se vdala, ne zdaj, ko sem tako blizu.
Nekako mi uspe, da stopim do stene s oknom. Tam stopim na lužo.
Ne. Ne lužo. Na kri.
Stresem se. Zdaj ne smem pokazati šibkosti, zdaj moram biti močna.
Malce pomislim in nato dlani obrnem v smeri tal. Predstavljam si hlad, ki se začne širiti, kako se spremeni v led in led v stopnice...
Odprem oči in ne preseneti me, ko so pred mano.
Počasi se začnem vzpenjati po njih, počasi, da mi ne zdrsne. Nato dlan položim na les; kmalu se spremeni v led in ta se s enim udarcem spremeni v ledene kapljice, ki se usujejo name.
Mrzla sapica me poboža, ko zaledenim še nekaj stene ter udarim vanjo, da se uniči. Nato se usedem nanjo, kot da bi bila okenska polica, globoko vdihnem ter se odrinem.
Padam dolgo a hkrati sem na snegu v sekundi.
Ne oklevam. Vstanem se ter stečem.