Elementarna kraljestva ✔

Hvala, Koana

Xoan

"Stojte!"
Ne, pomislim, ko pogledam proti Saarju, v rokah mu žari magija, svetla, nenevarna.
Ne.

Prej ...

Saar

"Magijo," ponovim in stisnem pesti, Dona prikima. "Vzeli so nama magijo."
"Zakaj?"
Pogledam zemljinca, ki je spregovoril - Caga.
"Zakaj sta to dopustila?"
"Ni bilo izbire," reče Dona. "Nisva imela izbire."
"Vedno je izbira," reče Run, gleda naju skoraj, kot da je ... razočaran?
"Ne tokrat," zasikam in ga srepo pogledam. "Ne govori nečesa, o čemer nimaš pojma, Run. Če bi bila druga možnost, bi jo oba z Dono izbrala. Pa je ni bilo, zato utihni. Utihni."
Tišina.
Nisem vedel, da sem lahko tako nesramen. Vsaj do svojih prijateljev ne, do ljudi, ki so mi že neštetokrat rešili kožo.
Art.
Sorodne duše.
"O tem se bomo pogovorili kasneje," nenadoma reče Qain in nas resno prebode s svojim pogledom.
Umiri se.
"Cag, mar obstaja možnost, da pridemo v Duhovno kraljestvo?"
Ne obstaja. Nikdar nisem slišal, da bi. Duhovno kraljestvo je mrtvo, že dolgo je, ni ga več, od njega je ostal le pepel in nemirne duše mrtvih.
Vsaj tako so nam vedno pravili.
"Če bi uporabili temno magijo, vsekakor. Drugače le s pomočjo enega od Velikih."
"Bi nam Veliki pomagali?"
"Nisem prepričan," reče Cag in skomigne z rameni. "Pa tudi če bi, potrebovali bi čudež, da bi do enega od njih prišli pravočasno. Pravzaprav bi bilo nemogoče."
"Nikoli ne reci nemogoče."
Sunkovito dvignem glavo in srce se mi pospeši, ko vidim, kdo je prišel.
"Flame?"
Flame se nasmehne in prav tako se starka za njo.
"Vi ste ..." zajeclja Cag in s široko odprtimi očmi strmi v enega od velikih.
V jasnovidko.
V tisto, ki mi je odvzela magijo.
"Vse bom razložila," reče Flame in namrščim se.
"A mislim, da bi bilo najbolje, če vama, ubogima dušama, vrnem magijo," nadaljuje Velika in še preden se bi lahko zavedel, kaj to pomeni, začutim stisk v prsih. A je prijeten, prijazen, da mi občutek moči in celote.
Dona zavzdihne, ko se tla pod nami nenadoma obdajo v led.
"Tako drugače je ..." reče in vem. Vem, o čem govori. Res je drugače, in ko mi iz prsta bruhne ogenj, ki stopi komaj nastali led, je to ... no, prav. Počutim se, kot da bi bila magija nekaj normalnega, svetlega, nekaj, kar bi mi prineslo veselje.
"Kako?"
Odkimam z glavo, tudi jaz ne morem verjeti.
"Kako?" Ponovim za Qainom, globoko presunjen. Vsi čutimo razliko, ne le midva s Dono.
Flame se rahlo nasmehne.
"Vse bom razložila," reče in nenadoma se pred nami ustvarijo svetlo vijolična vrata.
Vrata v Duhovno kraljestvo.
"A najprej rešimo Saarjevo sorodno dušo, kaj pravite?"
"Saarjevo sorodno ..."
A ostanka Fininega vprašanja ne slišim več, saj že stopim čez vrata, presenečene vzklike ostalih pa pogoltne veter.

Art

"Saar," zašepetam veter zavije okoli naših glav.
"Spusti jo," reče in Xoana prebode s pogledom. Za njim opazim neko starko, ki je še nisem videla, a hkrati mi je znana, kot že davno pozabljene sanje ali izgubljen spomin.
"Katrina," reče Xoan, Saarja povsem ignorira. "Že dolgo se nisva videla."
"Moje sestre in brate si pokvaril," reče in njegove besede mi zazvenijo v glavi.
Bil sem tam, ko so oni postali zlobneži v tej zgodbi.
"Zaradi tebe so začeli hrepeneti po moči, postali so egoistični in mrzli, zaradi tebe ..."
"Mislim bi si, da bi ravno ti bolje vedela," reče in se hladno zaheheta.
"Tudi ti si bila takšna, mar se ne spomniš? Bila si še hujša in oba veva, da nisem bil jaz kriv. Nato pa te je njena družina" - zamahne proti meni, kot da bi bila le nepomembna mušica - "spomnila, kaj je ljubezen."
"Njena starša sta bila sorodni duši," reče in vidim jezo, ki vzplemti v njej, "le redki jo imajo. A tisti srečneži nikdar ne pozabijo te ljubezni, nikdar ne pozabijo -"
"Kakorkoli," reče in me povleče za lase, zaradi nečesa nimam moči, da bi se branila. V meni je, za trenutek, le nenavaden, brneč občutek, zaradi njega me zaboli glava in ko mi nož - znova - prisloni ob vrat, postane le še močnejši in nekaj podobnega drevesu, narejenega iz magije zraste v meni - visoko, drevo razpre svoje veje hkrati, kot breza pred menoj; prej hladna, mrtva, zdaj svetla in živa in topla zasveti v notranji svetlobi, začutim valove življenja, ki začnejo puhteti iz nje, močneje in močneje in močneje ...

Quin

Če nisi služabnik temne magije, ji moraš vsakič, ko jo uporabiš, nekaj žrtvovati.
Lahko bi rekli, da sem bil s Kaono prijatelj. A ona je pobegnila in ostali so pozabili nanjo. Pa še na napačnem mestu se je pojavila. Morda bi bila, če v tistem trenutku ne bi odhajala nazaj k ledenovcem, še živa.
Zdaj pa je magija v njej ugasnila. Kako lahko je ubiti človeka; rahel poteg ostrega rezila in iz rane na vratu jim bo začela mezeti kri, dokler ne bodo izkrvaveli.
Morda bi mi moralo biti žal. A moram v Duhovno kraljestvo.
Že davno nazaj sem se zaobljubil, da bom svojemu rešitelju vedno ob strani. Rekel mi je, naj zaščtinikom Vrat v Ledenem kraljestvu čim bolj zagrenim življenje. Fini sem ga, v tistem sem res užival.
In Art. Art mi mogel ubiti. Bil sem prešibak, zdaj lahko končno končam nedokončano.
Prestopim Koanino truplo in se zatrmim v Duhovna vrata, ki sem jih naredil.
Hvala, Koana. Hvala za tvojo majhno žrtev.

Novi del je tu, zdaj pa samo še vprašanje: želite krajše dele ali enega, daljšega, ki pa bo tudi zadnji? Pa lep dan!