Elementarna kraljestva ✔

"Si prepričana, da bi rada odšla?"

Art

Flame nenadoma vstane in odide iz prostora. Ostali ji ne namenijo več kot bežen pogled, jaz pa ji sledim.
"Flame," začnem in sunkovito se obrne k meni, oči ima široko razprte - ni me slišala prihajati - a se kmalu zopet umiri.
"Oh, ti si. Potrebuješ kaj?" Obrne se nazaj h koritu in si kozarec napolni z vodo. Nato naredi požirek.
"Pravzaprav," začnem in opazujem, kako splahne kozarec ter ga postavi nazaj na polico, naponjeno s keramiko - s cvetlicami poslikani krožniki, skodelicami - in se obrne nazaj k meni.
Globoko zajamem sapo, nenadoma mi jo je zmanjkalo. Rdečelasa lepotica se namršči in zaskrbljeno me pogleda.
"Si poznala kogarkoli iz družine Lissan?"

Saar

Ko se usede zraven mene, se moram preklemano potruditi, da je ne objamem, da je ne primem za roko, da ne naredim česarokoli. Moram jo obvarovati - manj stikov, kot bova imela, lažje se bom izvlekel iz te zagate.
Oprosti, oče, a ne morem je ubiti. Nisem je mogel takrat in ne morem je zdaj.
Ne poslušam več nepomembnih pogovorov, ki se odvijajo med Fino, Quinom, Runo in občasno Qainom. A tu pa tam opazim, da Quin poželjivo s očmi zdrsi po Artinem telesu - ne vem,  kako mi uspe, da ne stopim do njega, da mu ne razbijem nosu, da mu ne izbrišem tega samovšečnega nasmeška dol z njegovega obraza...
Nihče se je ne bo dotaknil. Nihče. Tudi jaz ne, pa čeprav me boli. Moje telo kar kriči od potrebe po čutenju njenih ustnic na svojih, po čutenju nje.
Zakaj mora biti ravno moj oče eden od glavnih voditeljev Ledenega kraljestva?
Nenadoma Vilinka vstane in odide za Flame. Za kaj jo porebuje?
Še kar ji ne zaupam, tej plamenovki. Naj govori kar koli, oni so začeli vojno, ne mi. In zaradi njih še kar traja.
Če mene vprašaš, so pretiravali s uporabo svojih moči.
Mi od nje vsaj ne znorimo.

Mine nekaj dni.
Art še kar životari v svoji sobi.
Flame se od tistega pogovora čudno obnaša, še bolj sumljiva je kot prej. Kako me ne pogleda v oči, kako se vse pogosteje zapira v svojo spalnico.
Strah me je za Vilinko. Ponoči zaradi skrbi zanjo ne morem spati. Sredi noči se vstanem in prehodim tistih nekaj metrov od dnevne sobe, kjer nam je Flame postlala, pa do sobe za goste. Svoje uho prislonim na vrata in poslušam, dokler ne slišim njenega dihanja - da vem, da je dobro. Da je varna.
A včasih so zraven še kriki. Kriki in jok.
Takrat zaprem oči in se odpravim nazaj.
Kakšen strahopetec sem. Ne upam si stopiti do nje ter jo potolažiti - ker mi jo bo potem težje oddati sodniku, ki jo bo skoraj zagotovo obsodil na smrt.
Kaj je narobe z menoj?

Mine cel teden, jaz pa bi najraje vlomil v Artino sobo, jo prijel ter z njo pobegnil - stran. Kamorkoli, samo stran, stran od te peklenske hiše in stran od vseh. Stran od Qaina, ki redno prihaja in odhaja iz njene sobe - ko ga vidim, bi ga najraje ubil, in to počasi ter boleče.
Da bi bila lahko končno sama. Morda ji bom tako lahko končno razložil.
"Saar?" Pomežiknem in pogledam Dono. Ona in Run sta edina, ki vesta, kdo je Vilinka v resnici.
"Hm?"
"Tvoj oče je." Zopet? Mar me ne more pustiti pri miru?
Iz njenih rok vzamem majhno napravico, ki ima na vrhu anteno. Pritisnem na enega od treh gumbov in si jo prislonim k ušesu. Kmalu zaslišim mrzel, ne, leden glas, ki mi hrešči v ušesih, brezčuten in nestrpen.
"Saar. Kdaj se boš vrnil na svoje mesto ob Vratih?"
Prisiliti se moram, da ne zavzdihnem. Eno in isto vprašanje je ponovil še tolikokrat, da sem prenehal šteti. Kdaj se boš vrnil, novi stražarji niso zanesljivi, niso bili najboljši na Akademiji... niso moj sin.
"Ne vem, oče. Ne še. Opravek se lahko... razvleče."
Tudi v neskončnost, če je le ne dobi v roke.
"No, pa pohiti!" se razburi, njegov glas mi odmeva v glavi, znova in znova. "V Ledeno kraljestvo ne smejo vdreti nobeni vohuni! Jasno?! Rekel sem, JASNO?!"
Nenadoma mi prekipi. Vse, kar mu je pomembno, so vohuni! Vohuni ter ta prekleta vojna! Vojna, vojna, VOJNA! Nič, kako si, nič, kaj počneš! Samo VOJNA, neumni posredni napadi so pomembnejši od počutja lastnega sina!
"Veš, kaj? Dovolj mi je. Dovolj mi je! Kaj se je zgodilo s teboj, oče?! Kaj se je zgodilo s kako si, ti je všeč kakšna punca? Iz mene si že v otroštvu ustvaril vojaka! In meni ni bilo pomembno, ne, dokler si ti srečen. Zdaj pa je še huje, tvoj lastni sin je postal le še ena od mnogih številk. Vojak ob Vratih št. 3 je padel, bla, bla, bla! Misliš, da ne slišim?! Da ne slišim, kako me naslavljaš v prisotnosti ostalih?! Asterio. Ne sin, ne Saar, ampak Asterio! Po priimku! Kurac gleda dolžnost do tvojega ugleda! Za en dan pozabi na na to prekleto vojno in se mi posveti, kot bi se mi moral! Kajti, toliko da veš, tudi očetje imajo dolžnosti, ne le voditelji."
Trdno stisnem tipko za izklop in nenadoma se ne morem več obvladovati; stopim na napravico, in nato še enkrat, in enkrat, brcnem jo stran in s pestmi udarim po steni.
Nato se zgodi.
Najprej je le hlad. Nato se mi začne začne širiti po telesu, da mi otrdi, zaledeni, preide na roke in moji prsti postanejo beli; na steni se pojavijo luže ledu, vse večje in večje, dokler ni obdana v ledeno odejo.
Zatisnem oči.
To se mi bo še maščevalo.

Art

"Joj, Saar."
Dona? Kaj pa se je zgodilo?
Ne oklevam, stopim do kuhinje, a vanjo ne vstopim. Nekaj mi govori, naj se potuhnem.
Skrijem se za vrati in poškilim v notranjost.
Prizor, ki ga vidim, mi srce raztrešči na milijone konščkov. Moja notranjost izbruhne plamene in ostane le še suha, brezimna puščava, kjer ni ničesar.
Prazna je. Kot sem nenadoma prazna tudi jaz.
Saar - moj Saar, jaz sem ga poljubila, moj je bil - sedi na stolu, Dona, ta prasica prekleta pa kleči pred njim in z roko potuje po njegovem obrazu.
V očeh bi me moralo zaščemeti. A me ne.
Izogibal se me je. Logično, da me ne ljubi več. Če me sploh kdaj je. Ne vem več.
Morda pa je celo moja krivda. Če se ne bi zaprla v sobo, če si ne bi dovolila nekaj dni tihega žalovanja in prebolevanja, pri katerih sem včasih Qainu le dovolila, da me je spravil v smeh, potem bi bilo mogoče vse drugače.
A ravno, ko pomislim, da bo vse dobro, da sem v redu - bum. Na že tako uničeno zemljo, ki so je končno malce opomogla, pade še ena bomba.
Bum.
In bum bom zdaj odšla.
Kaj me še drži nazaj?
Tiho se odmaknem, pustim Doni in Saarju, da nemoteno nadaljujeta, kar sta pač počela - briga me.
Obrnem jima hrbet.
Koga pa slepim? Briga me, seveda me briga.
A morda, če bom odšla in ju pustila za sabo, bo bolečina izzvenela. Kot počasi izzveneva tista od prej.
Stečem do Flame. Včeraj mi je povedala, da je pripravljena. In zdaj sem tudi jaz.
"Flame," rečem in obrne se.
"Iti hočem. Zdaj."
Zmedeno pomežikne. Na njenem obrazu se izriše nejevera, ne verjame mi.
"Zdaj?"
"Ja."
Hoče me še nekaj vprašati, a še pravočasno zapre usta. Pametno. Ne bi dobila odgovora.
"Saar je pripravljen?"
"On ne gre s nama." Ne pokažem, kako me je besedica Saar prizadela. Ne sme izvedeti.
Nenadoma dobim idejo. Stečem in Qaina najdem v kopalnici, kjer se je ravno počesal. Njegovi gosti lasje se rahlo svetlikajo.
Pravzaprav je dokaj privlačen. Že res, da je tih in ponavadi plašen, torej pravo nasprotje njega, a ni grd ali slab.
Qain se odkašlja in zberem se. Nasmehnem se mu ter izstrelim vprašanje: "greš skupaj s Flame in mano poiskati mojo družino?"
Zmedeno pomežikne.

"Toliko da veš," zamomlja, ko Flame na pultu v kuhinji pusti pismo, "zraven grem samo zato, ker me je strah zate."
Tako je prijazen. Res ni napačen, še zdaleč ne.
"Seveda."
"Dobro, gremo," reče Flame in slediva ji. Poda nam plašče in dobro se ogrnem s njimi.
"Si prepričana, da bi rada odšla?" Prikimam. Prepričana.
Vrata se odprejo, Qain me vzame v naročje in že jadramo skupaj s vetrom, ki pomaga nežnim snežinkam pri poti do tal.
Tudi mi bomo zdaj potrebovali vso pomoč, ki jo bomo lahko dobili.