Elementarna kraljestva ✔

Zlomljen nos in poljub

Saar

"Flame, kaj? Povej, kdo si v resnici, plamenovka. Zakaj si pod svojo streho vzela nepoznano dekle? Kaj hočeš?"
"Nič," mi zatrdi že vsaj desetič, a le prhnem.
"Flame, ali kdorkoli si že; v vojni smo. Vsi ubijamo drug drugega. Če ne zadaš smrtnega udarca, ga prejmeš. In ti si jo kar rešila? Pa kaj še."
Še močneje jo potisnem ob steno. Izgleda mirna, celo preveč, ko strmi v moje oči, tople v hladne.
V vojni smo. Če ledenovci najdemo plamenovca, ga ubijemo, brez vprašanj. Če plamenovec najde ledenovca, ga ubijejo, brez besed. In niti slučajno ga ne rešimo. Ne mi njih. Ne oni nas.
"Vojna bi se tako ali tako morala že končati," zaprede, kot zaprede mačka. Zato jaz zarenčim, kot bi zarenčal pes ali volk.
"Naj vas spomnim," izustim ter nadaljujem, "da ste jo vi začeli, pa čeprav naj bi bili miroljubni in prijazni, čeprav nagle jeze."
"Ena od naših premnogih napak," prizna. "A zdaj nam je žal."
"Seveda vam je. In kmalu ti bo žal tudi, da si vstopila v moje življenje."
Namršči se, moje besede ji niso jasne.
"Saj nisem sama rinila v tvojo družbo," odgovori in zdaj v njenih očeh prvič opazim strah. Kar naj bo tam. Zaradi mene si lahko strah v njej postavi domček in se tam postara.
"Če spoznaš Art," zašepetam, "spoznaš mene. Si njen prijatelj, si moj prijatelj. Si njen sovražnik," sklonim se bližje ter s namerno zlobnim nasmeškom zašepetam v njeno uho: "si moj sovražnik. In tega nočeš, verjemi mi."

"Samo malo," med smehom Fina vpraša Flame, "čisto res je to naredil? Čisto zares?"
"Prisežem," veselo prikima plamenovka in se tečno zahihita, da se namrščim.
"Tako je pogledal, ko sem mu povedala, da grem za nekaj časa v Ledeno kraljestvo. Bil je kot nekakšna žaba." Obe se zasmejeta in zavijem z očmi. Pogovoru se nato pridruži še Quin in skupaj se zarežijo.
Ne mine dolgo, ko se skupaj pogovarjajo že vsi, tudi Qain, ki je vedno nekam namrščen in težko zaupa ljudem, ter Run in Dona, ki mi skoraj povsod sledita.
Mar ne vidijo grožnje, ki bi jo lahko prestavljala?
Naj reče kar koli: plamenovci niso tako miroljubni, kot se govori. V sebi so agresivni in eksplozivni, njihova moč je ogenj. Že to pove dovolj. Topli, prijazni, a te stvari se lahko v delčku sekunde spremenijo v neuničljivo silo, ki upepeli vse pred seboj.
In, seveda, v sebi imajo še nekaj...
Led. Mrzel, odmaknjen led, ki te lahko spremeni v hodečo smrt, če jo le spustiš vase.
Zavzdihnem. Teoretično jih ne moram ustaviti pred zaupanjem vanjo.
Odpravim se do vrat, ki ločujejo Vilinko in mene. Moram poskusiti še enkrat.
Pa čeprav me bo verjetno ignorirala, kot me je ignorirala do zdaj.
Zakaj je to sploh naredila? Sem jaz kriv? Sem jo prizadel? Mislim, če odmisliš ženske, ki sem jih gostil. A za njih ne potrebuje vedeti.
Ravno dvignem roko, da bi potrkal, ko se vrata odprejo navzven in me udarijo v nos.
Zastokam in Art krikne.
"Saar, si v redu?!"

Art

Tako. Odprla sem vrata in Saarju povzročila krvavenje.
"Saar, si v redu," rečem še enkrat in s grozo opazujem škrlatno kri, ki mu kaplja na pulover. Enaka je kot Benova, povsem enaka...
Ne. Ne smem zdaj razmišljati o tem.
"Am, ja," s potlačenim glasom odgovori. "Saj se mi bo kmalu zacelilo."
"Ampak kri..." Še preden bi se lahko delal mačota s besedami, da ga ne boli, ga povlečem v kuhinjo. Odprem enega od predalov in ven vzamem obveze ter razkužilo.
Zaradi nekega čudnega razloga Flame protibolečinske tablete in druge medicinske pripomočke hrani v kuhinji.
Žre me krivda, ko mu očistim boleč nos.
"Oprosti," zašepetam. "Nisem pazila."
Odkima z glavo in nenadoma se zavem, kako blizu sta najina obraza. Prešetejem mu lahko vsako majhno pegico, ki je sprva nisem opazila.
"Saj je v redu," samo reče in slišim lahko, kako se pospeši njegovo dihanje, ko me že drugič potegne k sebi in poljubi.
Tokrat se ne izvijem iz njegovih toplih rok, ko se ga oklenem in poljubim nazaj, da se začnem topiti in imam občutek, da sem... cela.