Elementarna kraljestva ✔

Zemlja, ki je zaživela

Saar
Nekaj ur nazaj ...

Po urah sedenja na bregu velikega, svetlikajočega jezera Pozabe mi je celo jasno nekaj stvari.
Kot prvo: sorodne duše obstajajo. Le najbolj nesrečni in sočutni ljudje se v težkih časih zavejo, da jim del duše manjka, večina tega ne izve nikdar. In tudi nikdar ne postanejo zares celi, le redko se zgodi, da se dve duši najdeta. Ko pa se, ponavadi zaživita v harmoniji in sreči.
Moj oče in mama sta bila ena od srečnežev. Prav tako Artina in očitna sva tudi midva.
Kot drugo: vem, kdo in zakaj je ugrabil Art.
Kot tretje: vem, da je bila zaprta skupaj s Benom in vem, kako je on povezan z njo.
Kot četrto: vem, kakšno poslanstvo so otrokom Lissan že ob rojstvu zaupali Veliki.
Vem, kakšno kazen moram prenesti za te odgovore in še več.
In vem, da Art ljubim in če je to edini način, da ji bom lahko pomagal - kajti moram ji, sami ne bo uspelo - bom pač sprejel posledice.
"Ni drugega načina?"
Katrina skomigne z rameni in se zatrmi v jezero.
"Je. Lahko odideš brez posledic. A nato boš odšel tudi brez spomina na ta dan."
Vstanem in stopim do jezera, prst pomočim vanj in nato celo roko.
Topel je. Moral bi biti mrzel.
"Zato se imenuje jezero Pozabe," rečem in se obrnem, jezno jo pogledam, čeprav sem jezen nase. Ne bi ji smel verjeti, res ji ne bi smel.
"Večina izbere drugo možnost, niso pripravljeni sprejeti posledic za svoje na novo pridobljeno znanje. Jaz tega ne bom naredil."
Pogleda me skoraj začudeno. Presenetil sem jo, morda, a to ni bil moj namen, ne zares. Je pa sprejemljiv bonus.
"Prav. Mar si pripravljen?"
Ne, nisem pripravljen. Nisem in nikdar ne bom.
"Ja."
Hladno se nasmehne, jasnovidka stopi do mene in me prime za čelo.
In nato zakričim.

Art

"Saar!"
Sunkovito se zbudim iz le še ene od neštetih nočnih mor. Tu sem en dan, eno noč, pa je preveč.
Res je preveč.
Gozd me je pogoltnil takoj, ko sem vanj vstopila, zaradi njegovih vej nisem imela pogleda na nebo in slišala sem več kot le svoje stopinje. Takrat me ni zeblo, a zdaj me. Pred kratkim je zopet začelo snežiti, a tal ne prekriva bela odeja, kot bi jih morala. Namesto tega je le tu pa tam zaplata snega, tam, kjer so veje redkejše.
Vstanem in zopet začnem hoditi, morala bi biti lačna, vsaj malo, hrane si nisem vzela dovolj, a spomini nočne more me še kar preganjajo.
Začelo se je kot ponavadi. Smrt Isle, sive oči, bolečina ob mučenju, ki sem ga preživela, mrtev Beno. Stare, znane, ne tako grozne stvari pač.
Nato pa se je zapletlo.
Bila sem v temi, tekla sem, nekaj me je lovilo. A bila sem slepa in gluha, ničesa nisem vohala in čutila. Ko sem spustila pogled, sem ugotovila, da mišic ne varuje koža in padla sem, name pa je skočil stvor.
A nato je pošast izginila in strmela v Saarja, bil je blatnih tleh zraven ... jezera? Kričal je.
Zato sem ga poklicala. In še enkrat, a me ni slišal, in nato sem bila sama, povsem sama, in začela sem ga klicati zaradi drugega razloga. Da bi mi pomagal.
In nato sem se zbudila.
Začnem teči, se mi samo zdi, ali mi nekdo sledi?
Ne, saj je samo kakšna žival, kajne?
Rahlo nagnem glavo.
Oh ja, žival je. Samo da je še nevarna in lačna zraven.
Volk.
Zeleni gozd je edini gozd, v katerem živijo volkovi. So dokaj veliki in njihov kožuh je temno rjav ali siv, hitri so in gibčni.
In tale je tudi zelo lačen, moram mu pobegniti ...
Pa kaj delam? Zakaj vedno bežim, zakaj vedno čakam na rešitev, ki naj bi kar padla z nebes? Zakaj sem tako šibka?
Ne, nehati moram s svojimi očitki in nekaj narediti!
Obrnem se.
Volk se ustavi.
Razgali zobe in se prihruli k tlom, zarenči in njegove mišice se napnejo.
Stisnem pesti.
Nisem šibka.
Obogpomagaj.
Volk skoči, za dolg, predolg trenutek je v zraku, kar noče in noče pristati. Pa zakaj ne pade?!
Nato pa me sila vrže na tla, z glavo udarim ob kamen in zajame me vrtoglavica.
Saar.
Ne, ne Saar, jaz, jaz moram nekaj narediti!
O, prekleto, vzamem nazaj. Saar, kje si?
Obrnem glavo, pa še enkrat in enkrat, komaj mi uspe pobegniti razgaljenim čekanom.
Zaprem oči, nočem več strmeti v njegove zobe, slepo primem za njegove tačke ...
In ga vržem s sebe.
Zacvili, ko zadene drevo. Vau, a sem tako močna?
Dobro, nimam časa za to!
Srce mi bije nekje v ušesih, ko vstanem in zopet stečem. No, pa saj je obramba najboljši napad, kajne? Sicer ne vem, kaj ima to zdaj veze s pobegom, ampak ...
Jezus, Art, zberi se!
Nenadoma je pred mano veja, noja roka kar sama šine in se je oprimem, nekako se zavihtim nanjo in kot opica splezam do vrha.
Volk renči in zavija na tleh, skače po deblu, a me ne doseže, še enkrat zarenči, se še nekaj časa palamudi pod mano, nato pa odneha in si poišče drug zajtrk.
To je bilo pa blizu.
Preblizu.

Šele čez nekaj ur si upam splezati na tla.
Roke se mi tresejo, seveda nobena veja ne ostane trdna, ko stopim nanjo. Nekako je bilo lažje splezati gor, čeprav ne vem, kako mi je uspelo. A pustimo podrobnosti.
"Dobro," zamomljam, zdaj že na tleh in odprem nahrbtnik, ki mi je ves ta čas zvesto ležal na ramenih.
Iz njega vzamem nekaj hrane in jo hitro pojem. Joj, zdaj pa res nimam več veliko, da ne govorim o vodi.
Zavzdihnem. Hitro moram najti ta Vrata. Upam, da so bila navodila,ki mi jih je pustil Roz, točna.
Nadaljujem previdneje in tišje. Verjetno mi to ne pomaga veliko, živali mojo prepoteno kožo najverjetneje zavohajo že na kilometre.
Nenadoma se ustavim. In nato stečem, večkrat se skoraj spotaknem ob debelih koreninah dreves. Poudarek na skoraj.
Nato se ustavim na jasi, obsijani s soncem, trava se zeleno blešči.
Našla sem jih. Našla sem Vrata.
Vsa štiri so. Rdečkasto rjava za Ognjeno kraljestvo, modra za Ledeno, črna za Zemljino - se mi zdi - in bela za Vetrovno. Skozi katera naj vstopim?
Roka mi obstane na rdečih.
Če so mi sledili, morajo biti tam. Ali pač?
Nenadoma kriknem, ko me nekdo povleče za lase, na vrat nasloni nož in zašepeta: "ne tako hitro, dragica."

A-a. Ne bom zdaj umrla, ne, ko sem preživela norega morilca - ki mi je vso to pot sledil, vem, da mi je, enostavno vem - ugrabitev, večkratno podhladitev, tisto preizkušnjo v Ognjenem kraljestvu in norega volka. Aja, pa še Koano. Kaj se je zgdilo z njo?
Ne bom umrla zaradi tega.
Z vso močjo napadalca udarim v nos, da z zadovoljstvom zaslišim pokanje njegovih kosti, nato v trebuh, ko popusti prijem se obrnem in mu s dobro namerjeno brco zadam še bolečine v mednožju, iz rok gladko vzamem nož in ga zavrtim.
Nato pa ga hitro potegnem k sebi, da gleda v svoje pajdaše, ki so se nenadoma pojavili pred nama, mu na vrat prislonim nož in zašepetam: "kar poskusite me ubiti, pa bo nastradal vaš sodelavec."
Prav, morda sem zlobna in roka se mi trese, verjetno ga ne bi morala ubiti, a na srečo mojo grožnjo vzamejo resno in se ustavijo.
"Dekle, spusti orožje."
Ogorčeno pogledam zakrito, temno postavo na čelu - stražarjev, se zavem - in mu odgovorim.
"No, pa saj ste me vi želeli najprej ubiti."
Živčno se prestopi in vidim, da mu je nerodno. Hja, dekle se pač mora braniti.
"Lahko spustim vašega prijatelja, če me spustite mimo," ponudim, a že, čeprav ne brez vesti, odkimava.
"Ne smemo."
"Dobro," začnem, ko v kotičku zagledam napadalca.
Ni eden od stražarjev, ugotovim, ko odrinem svojega talca in se obrnem.
Ta je oblečen v plašč in ... nekako ne spada med njih. In njegove oči ...
O bog. Sive oči.
Tiste sive oči.
Zmrznem. Ubil je Islo.
Ubil je Islo.
Zaprem oči.
Ubil jo je.
... sledijo mi, Roz. Zdaj sem prepričan. Prej sem mu komaj pobegnil, a videl sem, da ima sive oči. A saj jih imam tudi jaz, ne gre za to, ampak za hlad in brezčutnost v njih. Vedel boš, ko ga boš zagledal. Pazi se ga.
Rahlo se obrnem v levo, dobro namerjen vržen nož zgreši svoj cilj.
Stisnem pesti, ko me napade.
Instiktivno se sklonim in premaknem v desno, mu nastavim nogo, a mojo potezo pričakuje. Zaustavi se in plane name, podre me na tla, a se še pravočasno odkotalim in vstanem, tudi on je na nogah.
Ubil je Islo.
Ne dam mu priložnosti za ponoven napad.
"Ti prasec! Ti si jo ubil, ti si ubil cel razred in mojega dedka!"
Zaheheta se in ustavi, le s kotičkom očesa se zavem, da je okoli naju nekakšna ... pregrada, neviden zid.
"Ne le to. Tudi ugrabil sem te. Joj, tvoji kriki mi še kar polepšajo noči. Ne, nehajte, prosim, nehajte!"
Zaškripam z zobmi, naj neha!
"Nor si," zarenčim in skomigne z rameni.
"Pa kaj, če sem? Kakorkoli. Čas je, da dokončam nalogo, ki sem si jo zadal. Uživaj v peklu, Tista, Ki Ne Bi Smela Obstajati."
Plane name. Stisnem pesti.
Zemlja se strese, razpoka, dvigne, kot se dvigne val, pade in nato ga tla pogoltnejo.
In nato se neviden zid, ki je stražarjem Vrat onemogočil vmešavanje, strese in poči, na tla pa pade na tisoče delčkov stekla, ki takoj izginejo, še preden bi se dotaknili zemlje, ki je zaživela.