Elementarna kraljestva ✔

Vetrovno kraljestvo

Flame

Qain je končno pojedel. Končno.
"Dobro. Zdaj pa počakaj."
V roke vzamem črno napravico brez pravega imena, namenjeno za klicanje preko kraljestev in počakam, da zazvoni. Ne traja dolgo.
"Ja?"
Glas je hreščeč in zaradi slabega signala komaj razločen, a dobro vem, da je v resnici globok in melodičen.
"Dragi. Potrebujem vašo pomoč."
V glasu mojega moža je zdaj razločno slišati veselje, da sem se mu oglasila in opreznost.
Ne morem mu zameriti.
"Upam, da ni tako, kot je bilo zadnjič. Nor pobeg, pri katerem sem moral večino stvari opraviti jaz, zapora na cesti v Zemljinem kraljestvu, narejena iz ledu in devet naših mrtvih."
Dobro. To je bila res polomija.
"Tokrat bo bolje," obljubim, čeprav si niti sama ne verjamem. Ne morem si, že prevečkrat je šlo kaj narobe.
Zavzdihne.
"Prav. Poslal bom Enjo in Soraka. Poskrbi, da bodo do ... imaš petintrideset minut. Koliko je ledenovcev?"
"Dva."
Moralo bi jih biti sedem.
"Ljubim te."
"Tudi jaz tebe," malce presenečeno odvrne.
"Saj veš, da bo vse v redu, kajne?"
Da. Mora biti. Mora.
Hitro prekinem klic, saj namreč vstopi On.
"Flame? Vse v redu?"
Nadenem si lažen nasmeh in napravico skrijem v rokav.
"Vse je v redu."

Run

"Je bilo to potrebno?"
Skomignem z rameni in jo hitro potegnem v temno, zapuščeno ulico. Še sreča, drugače bi naju tisti plamenovci videli.
"O moj bog!"
Ob presenečenem vzkliku neke ženske zavijem z očmi in tiho, a hitro stečem, Fina mi sledi.
Ustaviva se šele čez nekaj minut.
"No," rečem in si v škorenj zopet pospravim nož, "to je bilo blizu."
"Nisi ga potreboval ubiti!" nenadoma izbruhne in udarila bi me, če se ji ne bi pravočasno izmaknil.
"Samo smolo je imel! Če naju ne bi opazil ..."
Zavzdihnem in ji popravim lasuljo.
"Ni imel smole," začnem pojasnevati in ignoriram njen presenečen pogled.
"Mar nisi videla? V roki je imel pripravljen nož, on bi ubil naju, če ne bi pravočasno spregledal njegove namere. Rešil sem naju, Fina."
Presenečeno pomežikne in nenadoma zardi.
O bog, rožnata lička jo naredijo le še lepšo ...
Tako močno jo želim poljubiti.
Stisnem pesti. Ni časa za to.
"Khm," se odkašljam in ji obrnem hrbet. S težavo, z veliko težavo.
"Ni se mi treba opravičevati. Greva naprej?"
Prikima, zdaj se je že spravila k sebi.
"Pa greva, kajne?"

"Sovražim vročino," že vsaj desettisočič zamomljam in sočutno me pogleda.
Nenadoma se ustavi.
"Prekleto," jo slišim in namršči se.
"Run, zaradi znoja so se ti sprala ličila!"
Ups.
"Hitro," reče in iz nekod privleče robček, zopet se skrijeva v eno od uličic.
"Na to bi morala pomisliti prej," mi spet in spet mrmra v brado, a jaz vidim le njene svetle, sijoče oči, v katerih se svetlikajo srebrne pikice, jaz se zavedam le, kako blizu sta najina obraza, jaz lahko mislim samo na vonj po jasminu, ki ga oddaja, in še preden bi se lahko zadržal, jo pritisnem ob steno in svoje ustnice pritisnem na njene.

Fina

Nekje sem zasledila, da se duši ob poljubu združita.
Mar to pomeni, da se ne bi smela počutiti tako? Poljub naj bi bil nekaj najlepšega na svetu, ob njem naj bi nebo osvetljevali ognjemeti, ne pa, da je to, kar izgleda: ustnice na ustnice.
Ni slabo, a tudi prijetno ne. Verjetno bi se tako počutila, če bi poljubila sorodnika.
Saj ni, da ne čutim ničesar. Ne, nek del v meni se hoče strastno odzvati, ta del hoče prevladati, jaz hočem, da prevlada. A ne.
Run se razočarano odmakne, na obrazu ima še kar vidne zadnje sledi ličil. Žal mi je zanj, res mi je. Želim si, da bi ga lahko potegnila nazaj k sebi in poljubila nazaj, ampak ne morem, ne po Quinu.
"Oprosti."
"Ne opravičuj se, če me ne ljubiš," suhoparno odgovori.
A jaz ga ljubim, jaz bi ga poljubila nazaj, a spomin je še kar svež.
Sluzaste roke, ki grebejo po mojem telesu. Nezmožnost obraniti se. Tih, preteč glas ob mojem ušesu.
"Komu povej, pa bom razkril tvojo skrivnost."
"Fina?"
Srce mi pospeši. Bo še kaj rekel, mi bo dal priložnost, da pojasnim?
Ne, obrne se in nadaljuje pot. Ignoriram razočaranje, ki mi vzkljije v prsih in mu sledim.
Nekaj ur nazaj sva izmaknila zemljevid, zato veva, kje so Vrata. Na žalost ne, katera - morda so za Zemljino kraljestvo, Vetrovno, Ledeno ali pa za Zemljo - ampak začetek je.
Zato ne oklevava, ne ustavljava se za napotke, samo hitiva naprej, ljudje pa se mi večkrat postavijo na pot, da na koncu zaostajam tako močno, da ne vidim več kot le njegovih ekstravagantnih las.
V nekem trenutku ga izgubim. Zmedeno pogledam okrog sebe, a ga ne opazim, samo rdeče glave, rdeče, rdeče ...
Nehaj, Fina. Ne boš ga izgubila. Nekje mora biti.
Nekje mora biti ...
Ustavim se in zaprem oči. Moje dihanje se umiri.
Run, Run, kje si?!
"Dekle! Premakni se!"
Vem, kje je.
Ne menim se za možaka, ki me je ogovoril, ne menim se za nič, vse, kar vidim, so svetleča tla, soj sestavlja ozko pot.
In vem, da me bo pripeljala do njega. To ... čutim.
Hitreje, kot hodim, kot tečem, svetlejša postaja pot, bode me v oči, v prsih me nekaj povleče, vse močneje in močneje. A mi je vseeno.
Nenadoma ga opazim. Run!
"Run!"
Obožujem zven njegovega imena iz mojih ust! Zdi se tako prav.
Obrne se in nenadoma se zavem, da me je iskal.
Iskal me je. Ni mu vseeno zame, čeprav sem ga odrinila stran.
Vržem se mu okoli vratu.
"Hvala," zašepetam.
"Hvala, da me nisi pustil."
Ljudje se pred nama odmaknejo na stran, kot se je Mojzesu odmaknilo morje.

Naprej hodiva s prepletinimi dlanmi.
Nimava več daleč, še malo, pa bova pred vrati ...
"To ne more biti to."
Ošine me s pogledom, s kotičkom očesa vidim, da prikima, tako presenečen in nejeveren je kot jaz.
To ne more biti to. Vrata so ponavadi sredi ničesar, že to, da sva jih opazila na zemljevidu, naju je šokiralo. Ampak da so v stavbi, za vstop moraš plačati in da je zunaj cela vrsta?
Z Runom narediva korak naprej.
"Zakaj hočete vstopiti v Vetrovno kraljestvo?"
Ženska, ki je spregovorila, je malce obilnejša in rdečelasa.
Pa kaj govorim, saj so tako ali tako vsi rdečelasi.
Kakorkoli, sedi na stolu, z rokami si podpira glavo, komolce ima naslonjene na velikem, skorajda povsem praznem belem listu in zdolgočaseno grizlja konico svinčnika.
Ha, to tudi jaz redno počnem.
"No, samo malce bi šel pogledat, saj veste ..."
"Naprej!" zagrmi in rdečelasec - ha, ha - se obrne in odide nazaj, prav nič presenečen, da ga ni spustila naprej. Kot da bi to pričakoval.
Čez nekaj prošenj ugotovim, da ljudje to poskušajo bolj iz dolgčasa kot iz česa drugega.
Ne, to ne delajo iz dolgčasa, ampak tako ali tako že vedo, da jim ne bodo odobrili obiska.
Zanimivo. Nisem še slišala, da bi kdorkoli prav beležil, kdo stopi skozi Vrata. Nekako bi razumela, če bi bili kraljestvi v vojni - a v vojni so z nami, zato za tako početje ne vidim razloga. Morda želijo imeti prebivalstvo pod nadzorom?
"Ime?"
Počakajte - mar sva stala v vrsti?
Run izgleda še bolj presenečen kot jaz ...
Dobro. To so vrata v Vetrovno kraljestvo, a druge priložnosti morda ne bova imela, vsaj v kratkem ne. Torej morava priti mimo, a najinih pravih imen ne smem povedati, nimava plana b, če nama ne bo odobrila prošnje in pravzaprav sploh nimava dobrega razloga. Torej nama preostane le še eno.
Hja, očitno imam res rada dramo.
"Vsi dol!" zakličem in si z glave potegnem lasuljo, da moji svetli lasje zavihrajo okoli moje glave, snamem si sončna očala, iz pasu gladko vzamem nož in ga vržem.
V ravni črti zadene mojo tarčo, rok obleke tiste blagajničarke ali, bog ne daj, stražarke - kajti potem imajo pa res malo bolj švoh obrambo.
Run mi, sicer z zamudo, a vseeno, sledi.
"Spusti naju mimo," svareče zarenči na prestrašeno žensko in odkima.
"Ne-ne, ne smem ..."
"O, prekleto," zavzdihnem in stopim do Vrat. Tako lepo vidna so, niti slepila se niso potrudili narediti.
"Pridi, Run," naročim in grdo pogledam vratarko - ki se niti boriti ne zna - dlan položim na kljuko in potisnem, da se široko odprejo, Runa za majico potegnem k sebi in se nasmehnem ob njegovem presenečenem pogledu.
Nato me zajame kratka slabost in padem naravnost na rit.
To je bilo pa hitro.
A pomembno je, da nama je uspelo.
V Vetrovnem kraljestvu sva.

Art

"Saar."
Zakaj ga ni tukaj? Moral bi biti, moral bi biti pred mano, morala bi se dotikati. Ga poljubljati.
A ga ni.
"Saar."
Moj glas je proseč, visok, paraoničen. Mora priti sem, mora biti pred menoj, mora biti z mano! Mora biti ...
"Saar."
Ponavljam in ponavljam njegovo ime, tako ga bom priklicala, tako ga moram priklicati!
"Saar!"