Elementarna kraljestva ✔

"Cian! Jaz sem! Cian!"

"... nato pa sem ..."
Gore v daljavi so visoke in strme. Me zanima, kako je na vrhu. Kaj vse lahko vidiš.
"... si prepričan? ..."
Ptica na drevesu skoraj pade ob nenadnem močnem sunku vetra.
"... ja ..."
Sončni žarki so tako prijetni ...
"Art! Zemlja kliče Art!"
Zmedeno pomežiknem. Mar so že končali?
"Ja, Fina?"
"Kje si bila? Na Artinem planetu?"
Skomignem z rameni ter se postavim na noge.
Medtem, ko so drugi delali načrt, kako naprej, sem jaz ležala na travi in ... no, in razmišljala. Lahko bi se jim pridružila - ampak ne bom bila bližje Xoanu, kot je zares potrebno.
Saj je vendar on eden od tistih, ki so me mučili.
"Kakšen je torej načrt?"
"Xoan nas bo odpeljal v mesto," mi odgovori Saar in ob pogledu nanj se skoraj stopim.
Moj obraz se skoraj sam raztegne v nasmeh. Nežno me pogleda in rahlo poljubi; poljub je kot dotik metuljevih kril - kratek, nežen in sladek.
"Kaj pa potem?"
Skomigne z rameni in me stisne v svoj objem.
Globoko vdihnem njegov vonj in za trenutek moj svet postane mehurček čiste sreče. V meni vzklije nekaj, za kar sem že skoraj pozabila, da obstaja.
Mir.
Nato pa se mehurček razpoči, ko spregovori Xoan.
"Mar gresta, zaljubljenca?"

Bolečina.
Tako strašna bolečina.
Ne neha. Ne neha. Ne neha. Zakaj ne neha?
Boli. Res boli ...

Art, zberi se! Ne pokaži, da veš, kdo je!
Vsaj ne še.
"Ja," odgovorim in ignoriram plamen jeze, ki nenadoma zagori v meni.
"Greva."
Veter okoli nas zavije in skoraj popadamo po tleh.
Saar me stisne k sebi in prepreči, da bi padla. V srcu mi postane toplo in ne želim ga več izpustiti.
Tako močno sem ga pogrešala.
"Kaj se dogaja?!" Zavpije Dona, ampak ji nihče ne odgovori. Nekdo nekaj zakliče, se mi zdi, ampak nisem prepričana, veter je premočan in preveč divji, vrtinči se okoli nas, nekdo zakriči, odtegne me od Saarja!
"Saar!" Zakličem, zakaj ni odgovora?!
"Saar!"
"Vsi mirno!"
Mirno, kaj mirno?! Kdorkoli že je, nima pojma! Ne morem biti mirna, moje telo leti v zraku, prekleto!
Nenadoma me za trenutek vrže iz vrtinca in srce parajoč krik se prebije iz mojega grla.
"Zdaj pa dovolj!"
V meni naraste magija; sunek čiste sreče in moči.
Zaprem oči in prisilim svoje telo, da se umiri. Nato enkrat samkrat globoko vdihnem in izdihnem.
Umiri se, zašepetam in moje roke slepo zagrabijo zrak okoli njih.
Umiri se.
Veter me ne uboga. Vrtinči se vse hitreje in hitreje, ponese me višje in kriki drugih kljub vsemu kaosu pridejo do mojih ušes.
Magija v meni še kar narašča, veter pa se ne umiri, čeprav poskušam. Vse delam instiktivno, pogovarjam se z njim, kot bi živ, pa se še kar vrtinči in vrtinči in vrtinči ...
Nenadoma me nevidna roka stisne za grlo.
Ne morem dihati.
Ne morem dihati ...
Vse okoli mene se zamegli in moja glava postane težka ...
Grebem po zraku, vrtinči me, vrtinči ...
Vrtinči ...

"Sara! Poglej me! Zajček sem!"
"Zajček! Art je zajček! Zajček!"

Sara ... Cian ... ne, tolikokrat sem skoraj umrla, ne bom umrla zdaj!
Magija v meni narašča, kot v mrni narašča jeza, vroči, nevarni plameni obojega skupaj mi otoplijo notranjost ...
"Dovolj!"
Padem.

"... mar je v redu?"
"... kaj zgodilo ..."
"... zakaj veter kar ustavil ..."
"Art ..."
Moja glava je tako težka. In moje veke tudi. Komaj jih odprem, a sem jih primorana nato znova zapreti, saj je svetloba zame premočna.
Auč, moja glava.
"O bog! Art, živa si!"
"Seveda sem živa. Mar bi morala biti mrtva?" Utrujeno vprašam Fino in žalostno se mi nasmehne.
"Počasi," reče ko se končno spravim v sedeči položaj.
Šepet. Tih in razburjen.
Svetloba je še kar premočna, potrebujem nekaj sekund, da se znova spravim k sebi.
Kaj se je zgodilo?
"Art?"
Glas mi je znan.
Globok. Moški.
Cian.
"Cian?"
Vidim ga. Pred mano je, stoji, nekaj meni neznanih ljudi njega in nezavestno Saro drži nazaj. Gleda me, preučuje, njegove oči so polne solz.
Cian.
"Cian, Sara," zahlipam in se opotečem k njima, Cian se jim poskuša iztrgati, pa mu ne pustijo.
"Cian! Jaz sem! Cian!"
"Nazaj," reče eden od rjavolasih moških, ki ju držijo nazaj. No, Sara leži v rokah enega mišičnjaka.
"Kaj ste ji naredili?" Vprašam in jezno pogledam. Izgleda tako ... bolno.
"Sara," zašepetam in nekaj solz mi spolzi po licu.
Spomini me podrejo na tla kot močan sunek vetra.
Vsaka stvar, ki sva jo doživeli. Najin smeh, kriki veselja in objemi, ki sva se ji delili.
Občutek imam, kot da se delček v meni spremeni v pepel. Nekaj v meni kriči, da je Sara bolna, nek glas, za katerega vem, da ima prav.
Zemlja pod mojimi prsti se zatrese in razpoka, sem to naredila jaz? V razpokah zagori ogenj, prsti pa se hkrati potopijo v mrzlo vodo, veter pa nas zopet poskuša dvigniti v zrak.
Nekaj v meni zagori, ko ljudje za trenutek zažarijo v različnih barvah - od kje so vse vzele?
Vstanem, ne vem, kje najdem moč. Tisti rjavolasi neznanci strmijo vame, skoraj, kot da bi se me ... bali?
Podzavestno iztegnem roko in na moje presenečenje - ali pa ne? - Sara za trenutek zažari.
Vidim bolezen v njej, temno zelene veje, ki ji kradejo dih. A nato postanejo vse svetlejše in svetlejše, dokler jih končno ni več.
Sara odpre oči.
Vse se ustavi.
"Kaj, za vraga ..." reče moški, ki jo je držal, ko moja mlajša sestrica vstane in se mi nasmehne.
"Art!" Zakriči in se mi vrže v objem.