Elementarna kraljestva ✔

Nazaj

Cian

Srce mi bije neverjetno hitro.
Magija v meni ugasne in vidim, kako se Artin prsni koš enakomerno dviga ter spušča.
Uspelo mi je.
Vidim Saarja, ki ponosno stoji in kateremu se iz konic prstov vali led, ki zemljo in majhne cvetlice objame v svoj mrzel prijem. Duhovci, ki so se toliko časa skrivali pred pogledi našega sveta, zdaj ponosno stojijo in vidim srebrnkast sij okoli njihovih dlani, njihovo magijo, v katero ne morem gledati predolgo.
"Cian?"
"Art," zašepetam. "Kako se počutiš? Je vse v redu?"
"Kaj se dogaja?"
Ne počaka na moj odgovor; namesto tega se vstane in presenečeno pomežiknem, ko glasno in samozavestno zakliče: "Xoan! Mar si res mislil, da se me boš tako lahko znebil?"

Art

"Kaj za ..."
Vse oči se obrnejo k meni. Vidim neizrečena vprašanja, ki obvisijo nekje v zraku, vidim Saarja, ki me gleda, kot da je opazil duha; šokiran a poln upanja.
Na moj nem znak dva Duhovca Xoana primeta za roke in srebrn soj magije ovije njegovo telo, da spusti glavo v bolečih krčih, ki nenadoma pretresejo njegovo telo.
"Ne more biti tako hitro konec," ga slišim zašepetati. "Ne more ..."
"Pa je," rečem in nenadoma v meni zaiskri plamen jeze. "Vem, da so Veliki poskušali ubiti duha v tem kraljestvu. Vem, da ste vsi mislili, da vam je uspelo. A ste se zmotili," rečem in izgleda prestrašen, ko stopim korak bližje, samozavestna zaradi odgovorov neskončnih vprašanj, ki sem jih dobila. "Magije nikdar niste izkoreninili. Vedno je bila tukaj; vedno je bila v meni," zašepetam in nato trdno stisnem majhen nož v svoji roki in mišice se pripravijo na to, da bodo zamahnile.
"Le skrbela sem zanjo, zato da jo bom nekega dne lahko vrnila. Kajti magija ni naša," rečem ter se rahlo nasmehnem. "Je živa, kot sem živa jaz in ti. Čeprav ti ne boš več dolgo," še dodam in njegove oči se razširijo  v nenadnem razumevanju.
Zamahnem in na tla pade ravno tako, kot sem na tla padla jaz.
Obrnem se, ravno da vidim, kako Quin izgine v temnem portalu hkrati kot izgina Katrina tako kot  izgine cvetni list v grobem vetru.
"Ne bosta se vrnila," zašepetam bolj sama zase, ko se obrnem k Saarju in rečem: "mislim, da vam dolgujem odgovore."

Duhovci se v svoje domove vselijo hitreje, kot bi si mislila.
Tarik, njihov vodja, visok moški s globokimi vijoličnimi očmi se mi prijetno nasmehne, ko nekaj prelepih najstnic v dolgi srebrni obleki moje prijatelje posadi v krog sredi ogromnega travnika polnega cvetlic, ki je bil prej le kup zemlje.
"Hvala, da si vsa ta skrbela za Duha," mi reče in prikimam.
"Ničesar nisem vedela, vsaj dokler sem umrla ne. Zdaj končno vem, kdo sem," rečem in prikima.
"Smrt je za mnoge strašna. A po drugi strani nam pokaže resnico," reče in s kotičkom očesa ujamem Saarjev pogled.
"Mislim, da bo bolje, če vse razložim," zašepetam in stopim do majhnega kroga ljudi, za katere ne bi nikdar mislila, da sploh obstajajo.
Saar, Run, Dona, Fina, Qain in Cian tiho sedijo in čakajo da spregovorim. Flame je izginila skupaj s Katrino, na Saro pa še kar skrbijo zemljinci. Nekega dne ji bom povedala svojo plat te zgodbe in poslušala me bo z odprtimi usti, ko ji bom pokazala, kaj vse zmore.
"Ko me je Xoan ubil, nisem čutila bolečine," začnem in se usedem ter tako poteptam nekaj rožnatih ter rumenih cvetlic. "Nisem vedela, kaj se dogaja. V enem trenutku sem bila na tleh in kri mi je močila oblačila," rečem in pokažem na še kar krvavo majico, "v drugem pa sem bila v mrzlem, soparnem kraju polnem ostalih duš, ki so čakale na odhod v naprej."
"Kaj je naprej?"
"Nekega dne bomo izvedeli," rečem ter se zastrmim v Fino. "A ne še."
"Kakorkoli, tistih nekaj minut, ki sem jih preživela tam, so se meni zdela veliko daljša in v tistem času mi je nek glas ... pokazal odgovore na mnoga vprašanja," nadaljujem.
"Torej, kot prvo morate vedeti, da je ista magija v ledenovcih, plamenovcih, zemljincih in vetrovcih. Vsi lahko upravljate vse elemente in magija ne bi smela povzročati bolečine," še dodam. "Čutili ste jo, ker niste sprejeli celega sebe. Ker niste sprejeli ognja v sebi, ali zemlje, ali  ledu, ali vetra. Zdaj pa naprej."
"Duhovci nikdar niso izgubili bitke. Zaradi Duha bi jo lahko zmagali brez velikih žrtev - na njihovi strani. A če bi ga uporabili, bi lahko ubili ogromno nedolžnih magijcev, celo ljudi. Zato so se raje poskrili in se odpovedali magiji. A Duh ni mogel kar leteti med svetovi. Zato si je izbral človeka, v katerem bi lahko preživel. No, več ljudi," rečem in ko opazim Cianov pogled, nenadoma začutim nujo po smehu. "In izbral je nas, kajti mi smo prvi potomci plamenovca ter ledenovca, ki sta sprejela vso njuno notranjo moč."
"Kot veste, so nato naše starše ubili in Cian je poskrbel za naju s Saro. A ves ta čas nas je lovila manjša skupina ljudi iz vse kraljestev, ki pa so se poslužili temne magije; eden od njih je ubil Islo, mojo prijateljico. Xoan pa me je celo ugrabil; skupaj s Benotom, mojim stricom, ki je pobegnil na dan umora mojih staršev ter nas pustil na milost in nemilost tistih magijcev."
"Benota so temne pošasti ubile, jaz pa sem uspela pobegniti," rečem in se popraskam po nosu.
Nekaj časa se ne sliši nič razen mirnega vetru, ki smeje pleše med drevesnimi vejami.
"Art, še nekaj. Mar so sorodne duše ..."
O, ja, sorodne duše!"
Namsehnem se Runu in hitro odgovorim: "vsak ima sorodno dušo, tudi ljudje. Prinese ti mir in srečo in vsakič s tabo ostane le kratek čas. Včasih pa za večno. Moraš imeti srečo, da ti pride nasproti na tvoji poti življenja. A če ti pride, si lahko srečen," rečem in pogledam Saarja, ki me nežno opazuje in sladek mehurček sreče se razpoči v meni.
"Morda nisem odgovorila vsega," rečem in Cian se namršči proti meni."
"A kdo pravi, da je naše zgodbe že konec?"

"Si slišal od Roza?"
Cian odkima z glavo in Sara se zasmeje, ko Tarik glasno pove še eno od njegovih šal.
Zemljinci, ki so popazili na Saro, izgledajo neprijetno med vsemi temi duhovci, ki so končno zopet v svojih domovih. To, da so nazaj, je spložilo preplah med kraljestvi in njihovi voditelji poskušajo umiriti svoje ljudi.
Čutim, da bo tukaj vse v redu. V prihodnosti bo morda prišlo do nekaj nesporazumov, a zdaj bo vse veliko bolje, kot bi si kdo predstavljal.
To čutim.
Cian odkima z glavo in namrščim se.
"Torej je kar ... izginil?"
"Tako kot so izginili Veliki, Flame, in Quin," reče ter skomigne z rameni.
"Prišli bodo nazaj. Morda."
Ne, ne bodo. Ne bom več slišala od njih. In morda bo tako še najbolje.
Dona in Fina sedita zraven velikega hrasta in presenečeno opazujem, kako Dona nenadoma pogleda Fino v oči, se skloni in jo poljubi.
"Cian, glej," rečem in se zasmejem ob njegovem šokiranem pogledu.
"Daj no, saj vem, kaj razmišljaš."
"Tečna si."
Zavzdihne, a nato se le vstane ter stoli naprej.
Cian je moj brat. Poznam ga bolje, kot ga pozna kdor koli.
In moram priznati, ko skupaj s Quinom stoji sredi najgostejše množice, izgubljen v njegovem objemu in poljubu, izgleda vse skupaj še bolje, kot sem si zamišljala.
"To je bilo nepričakovano," reče Saar in s nasmehom na ustnicah ga cmoknem na lice.
"Vilinka, poglej Runa," se zasmeje Saar in veselo prhnem ko opazim, kako njegov prijatelj strmi v eno od mladih Duhovk.
"Lepo je," zašepetam.
"Ja, res je."
Zemlja je čista in rodovitna. Nebo je svetlo ter modro, drevesa se zibljejo v lahnem vetru in slišim vodo, ki veselo skače nekje za mano.
Sonce nežno sije na znova povrnjeno življenje. Ko stegnem roko, me njegovi žarki pobožajo po prstih in pomislim na žareč ter navdušen ogenj, ki plapoli globoko v notranjosti tega planeta.
Naslonim se na Saarja in nenadoma me zajame tema.

"Art! Zbudi se! Šola je!"
Počasi odprem oči.
Zakaj sem v stanovanju? V človeškem svetu?
Zakaj me, ko stopim do Ciana in ga vprašam, kje je Qain, Saar in ostali le čudno pogleda?
Zakaj se počasi odpravim v šolo, kot da nikdar ne bi odkrila magije in celega novega sveta?
In zakaj me Isla pozdravi, kot da je ne bi videla umreti pred lastnimi očmi?

Saar

"Nisem vedel, da lahko Duhovci izbrišejo spomin," rečem in Tarik skomigne z rameni.
"Ni bilo težko. Najprej Art, nato mali Sari. Cian povrne v življenje Islo in nato jih moram le še vrniti nazaj. Ampak, Saar, si prepričan, da je bila to prava odločitev?"
"Prepričan. Art ne spada sem. Ni pomembno, kako močno jo ljubim - to nikdar ne bo njeno življenje. Preveč nenaravno je zanjo. Njen brat se je strinjal s mano," še povem in mu nato obrnem hrbet.
Duhovci so vsem trem izbrisali spomin. Čeprav me misel na to, da Vilinke nikdar več ne bom videl, boli, je to najbolje zanjo. Njeno življenje kot slepovka bo lažje.
Srečnejše.
"Saar, si pripravljen, da gremo domov? Tvoj oče nam bo pojasnil spremembe med kraljestvi," reče Run in prisilim se v kisel nasmeh.
A zakaj imam kljub vsemu občutek, da tega ne bi smel narediti?

~ innnnn to je konec! Vsaj približno, enkrat bom morala vse popraviti (zgodbo, pa tudi slovnico), a upam da ste uživali! Hvala vsem, ki ste vztrajali s menoj in prepričana sem, da sem kar nekaj vprašanj pustila odprtih (zelo mi je žal, pišem sproti, tisto kar se spomnim se spomnim), zato lahko na kaj tudi odgovorim v komentarjih. Še enkrat, hvala vsem, ki ste vztrajali do sem! Morda bom nekega dne celo nadaljevala to zgodbo, kdo ve ... pa lep večer/noč/dan kdarkoli pač to berete :)