Elementarna kraljestva ✔

Naša kazen

Fina

Doma je bilo velikokrat vetrovno.
Res je bilo. Snežni viharji so bili skoraj vsakodnevni, bili so nevarni in boleči, ko so te skoraj prevrnili.
A tisto ni bilo nič v primerjavi s tem.
Pred nama divja veter, suče se okoli naju, izgleda skoraj, kot da bi bil živ, poskuša naju prevrniti stran, naju pogoltniti v svoje središče. Kričim in grebem po njem, a ničesar ne zagrebem, saj je vendar zrak, nenadoma me dvigne in zaluča stran, tik, preden bi se dotaknila tal, me zopet dvigne in zopet zaluča.
"Run!"
Mojega krika nikdar ne zasliši, saj ga niti sama ne, veter ga prehitro odnese.
Nenadoma me zaluča proti tlom, nimam se časa obraniti, saj že ležim na tleh, pa spet in spet, začne se mi vrteti.
Vrteti, vrteti, vrteti v glavi in vrteti s telesom ...
Nato pa se svet zaustavi.
Počasi odprem oči.
Veter se je spremenil v ledene iglice, še kar sem v zraku, ležim na ledeni prepreki, ki me je ubranila ponovnega padca.
Izdihnem in led okoli mene se usuje na tla, zvok je tih in visok.
Počasi stopim zopet na varna, trdna tla.
"Oh, Run."
"Kaj? Mar nisi vesela?"
Zavzdihnem. Seveda sem, veter, zrak bi me ubil, a uporabil je našo moč. To je velika žrtev.
"Nisem še brezsrčen," se ubrani in kislo nasmehne. Ja, ne še, a kaj bo čez dve, tri leta? Morda še prej?
Njegove oči se široko razprejo, ko sunkovito skoči name in me podre na tla. Še preden bi lahko naredila karkoli, me povleče na noge in postavi za svoj hrbet.
"Kdo sta, obiskovalca? In žal nam je za neprijetno dobrodošlico, Veter je mislil, da nam bosta storila hudega. Ampak seveda sta prišla v miru."
Zrak se nagajivo zavrtinči in dvigne lase človeka, ki je spregovoril.
On ...
"Ti si iz Zemljinega kraljestva."
Prikima in skomigne, Run se odkašlja in zopet spregovori: "kako? In kako te lahko veter uboga?"
Moški, zemljinec pred nama se rahlo nasmehne in veter ga rahlo dvigne, da zalebdi v zraku. Zrsnem se in on se zasmeje.
"Saj me ne. Veter ima dušo, srce, ni le predmet. Saj vesta. Tudi ogenj je živ, zemlja in vaš led."
Ni. Ne ni.
Kajne?
"Motiš se," zašepeta Run in nato zakriči: "motiš se! To ni res, led, ogenj, to ni živo ..."
Nenadoma se zresni in naju radovedno pogleda.
To ni res. Ne more biti.
"Zakaj se vama zdi tako nemogoče?" vpraša in stopi korak naprej.
"Zakaj?"
Zakaj? Ker ... ne more biti. Mislim, to bi vedeli, kajne? Če bi bil led živo bitje, potem nam ne bi dopustil, da bi ga ovijali okrog prsta ...
O bog.
O moj bog.
Saj nam ne dovoli. Brezsrčnost je naša kazen, kazen, da smo si poskušali podrediti nekaj, kar ni bilo nikdar v naši lasti.
Zaprem oči.
Kaj, za vraga?!