The Golden Heart (slovensko)

1. poglavje (Nočna mora)

                                                    ZLATO SRCE

                                                            I. del

Kazalec na uri se ni premaknil. Prisegla bi, da je veliki obstal na številki devet, manjši pa pri tri. In to zadnjih deset minut odkar sem pogledala na uro. Dolgočasila sem se z radirko, jo mečkala v rokah in pikala vanjo s svinčnikom.

Lenobno sem naslonila lice na dlan in pogledala skozi okno. Ljubljano je spet zajelo slabo vreme. Medtem ko je profesor razlagal o pomembnih osvajalcih v srednjem veku, sem jaz štela kapljice, ki so se zbirale na šipi. 1, 2, 4, 6... Vedno več jih je bilo.

V ozadju sem slišala: »…svilna cesta, trgovska pot do vzhodne Azije, nevarna ko se je končalo obdobje...« Kot vedno se je popolnoma vživel v snov in opletal z rokami pred zemljevidom. S prsti je polzel po Ameriki in Aziji ter ob tem razlagal pomembne dogodke.

S svojo sivolaso glavo je pričel potovati od ene strani učilnice do druge. Pri tem se je mrščil in z ustnicami dvigoval srebrne brke kot bi ga srbele. Ustavil se je. Ko je zgubal še obrvi, sem takoj vedela, da mu nekaj ni pri godu. Z očmi je kot sokol potoval po razredu in ošinil skoraj vsakega posebej. Za mano sta se dve dekleti pogovarjali kot naviti in profesor se je pripravljal, da ju verbalno napade. Tipičen pričetek ponedeljka. 

Podprla sem se z rokami in ga previdno opazovala. Faze njegovega oštevanja sem že dodobra poznala. Sprva se bo popraskal po brkih. Nato bo rekel: Dami, morda kramljata? Nista v kafiču.

Profesor si je s prsti zares popraskal brke in rekel: »Dami, morda kramljata? Nista v kafiču.«

Zadetek! sem zmagoslavno pomislila in si v mislih z rokami pošiljala petke. Punci za mano sta se sunkovito zravnali in se pričeli opravičevati. Profesor je prikimal, nekaj zamrmral v brado in nadaljeval s predavanjem v istem monotonem glasu.

Sošolci so pričeli po vrsti zehati.  Zaradi tišine, ki jo je zahteval gospod Fekonja, je bila ura res mučna. Slišala sem lahko hrup zunanjega prometa in sireno reševalnega vozila. Peljalo se je mimo šole in se komaj ugnalo v ovinek preden bi jo zaneslo na stransko vozišče. Tudi ostali so opazovali.

Profesor je nejevoljno zagodrnjal in nas opomnil, da stoji pred tablo in ne, citiram, predava na kolesu zunaj na pločniku.

Predstavljala sem si ga na kolesu zunaj, kako se vozi v krogih z knjigo v rokah in predava, a me je nadležen glas sošolca Florijana zbudil nazaj v realnost. Neprestano mi je pihal za ovratnik.

"Pst, Zala. Kdaj je Krištof Kolumb odkril Ameriko?"

Prhnila sem in mu s povzdignjenimi obrvmi skušala povedati, da je to snov, ki bi jo moral že od nekdaj vedeti.  Zasukala sem glavo nazaj proti oknu. Življenje tam zunaj me je bolj zanimalo kot dolgočasna zgodovina gospoda Fekonje. 

"Zala, daj no," je rekel in me pogledal z očmi majhnega kužka. Moja šibka točka.

Zavila sem z očmi. "Leta 1492."

Promet se je znova vrnil v stare tire, ko je reševalno vozilo odpeljalo za ovinek. Tam se je odvijalo največ nesreč. Težava ni tičala v nepreglednosti ovinka, saj je bil jasno viden. In tudi ne v njegovi ostrini ali poškodovanem vozišču. Bilo je zares nenavadno, da je prišlo tolikokrat do treska kovine. In večina avtomobilov je zapeljala s cestišča v staro gradbišče, ki že mimogrede stoji kakšnih trideset let ali več. Obdaja jo ogromna železna in rjasta ograja, ki je zaradi trkov izbočena in poškodovana. Kvari videz celotne ulice.