The Golden Heart (slovensko)

19. poglavje (Prebujenje)

Ni še povsem pregledano,... se opravičujem za slovnične napake :P

Lan je bil dober retorik. Že ko sem ga poslušala, so se mi dlake na rokah naježile. Bil je smrtno resen in miren, zato sem ga občudovala. Govoril je razločno in počasi, da je imelo večji učinek na množico. Razgledala sem se naokoli in opazila, da tiste deklice od prej ni bilo več tukaj. Lena ali kako ji je bilo že ime. Nisem si mogla izbiti iz spomina njenega prebledelega obraza, ko je zaslišala svoje ime na tem seznamu. Bilo je srhljivo, kot da bi ji kdo začrtal smrtno obsodbo - no, saj ji je.

Lan je nadaljeval. "To je spisek, ki nam ga je poklonila gospa Narisa. Coprnica-" V jedilnici je postalo hrupno, saj so začeli izvižgavati besedo coprnica. A on se ni pustil motiti. "-, ki nam je bila v veliko pomoč. Žal je umrla. Preden je šla iz tega sveta, mi je zaupala skrivnost. Ne le spisek, temveč, da sta skupaj s sestro poznali zlato vilo."

Vsi so ga debelo pogledali. "Poznali sta Aurum. Ta jima je dala spisek. Ona je tudi uročila brate in jim zapečatila duše v predmete."

Toliko čustev je teklo skozi množico. Osuplost, nejevolja, radovednost, strah... Vsak ibrid je imel svoje vrste izraz, ki se je ločeval od sosedovega.

Nato se je vstala še zmajevka, pardon, gospa Bogus in rekla: "Hvala Lan. Hvala Zala. Lahko greste dijaki. Oproščeni ste."

Sledila sem Lanu in Evi do drugih vrat, ne tistih skozi katere sem prišla, temveč one na severni strani, kjer smo bili sami. Negotovo sem postopala. Še pred mesecom dni si ne bi mislila, da bom odkrila takšen kraj kot je Akademija ibridov v Ljubljani. Jedilnica mi je bila všeč. Ni bila nova, verjetno niso imeli dovolj denarja in sredstev, da bi jo lahko popravili, a udobna in prijazna. Tla so krasile preproge, saj talnega ogrevanja niso imeli in že sicer je bilo kar hladno v šoli.

"Verjetno ste lačni," je dejala neka gospa za pultom. Po zaščitni mreži na glavi sodeč, kuharica. "Ostalo nam je še nekaj z poroke včeraj." Stradala sem. Te dva dni nisem ničesar dala pod zob, razen ukradene hrane na stojnici. Tudi Evin in Lanov želodec sem slišala pred sabo. 

"Tu imate tudi poroke?" sem bleknila. 

Lan me je pogledal izpod svojih gostih trepalnic in mi podal tisti a-si-resna pogled. "Čeprav se skrivamo, živimo predvsem običajno." Lica so se mi obarvala rožnato.

Grizljala sem pomladne rolice, ki pa na žalost niso bile več sveže in jih pomakala v sojino omako. "Hvala Lan, da nisi omenil imena za Eliasa," sem šepnila čez čas, ker se mi je zdelo dobro, da mu to povem.

Položil je žlico. "Ni kaj," je dejal. "A slej ko prej mu bomo morali povedati. Tudi Elias bo iskal to osebo."

"Vem. A ob pravem času" sem rekla, a se mi je zdelo, da smo naredili prav. Ta človek bi bil v veliki nevarnosti, če princ izve. Ko sem prvič videla ime na seznamu, sem izgubila vso barvo z obraza in v želodcu me je pričelo stiskati. Še zdaj me spremljajo isti občutki vsakič, ko se spomnim nanj. Žgoč občutek v trebuhu.

"Kaj bomo pa z Gabrielom?" je vprašala Eva tišje. "Drugi se bodo odpravili po svojega "izbranca", razen Eliasa-" Pomislila sem tudi na tisto Leno in Aleksandra. "-nanj bomo počakali. Kaj pa Gabriel?"

"Kaj z njim?" Nisem je razumela kaj je namigovala.

"Kako se bomo znebili njega? In zakaj je ime njegovega morilca zakrito?"

Spustila sem žlico in roke prekrižala. "Kaj pa če je sam to naredil? Ali pa je bila Narisa, da bi ga zaščitila?"

"Zakaj bi to storila?" je vprašala Eva zaprepadeno. Tudi sama je odložila pribor in rakov čips na mizo.