The Golden Heart (slovensko)

17. Poglavje (Snidenje)

Bilo je temno kot v rogu. Sledila sem postavi, ki me je vodila do najbolj varovane meje, kar jih je. Sneg se mi je pod nogami vdiral in čutila sem vsak sleherni vetrni sunek, saj se mi je zaril v kožo kot leden nož. Možakar me je peljal naprej do nekega vrha, ki me je spominjal na Veliko planino. Sunkovito se je ustavil, da sem se zabila z nosom v njegov hrbet.

"Imaš vse potrebne dokumente?" me je vprašal. Neumno sem zijala vanj. Pretipala sem mojo - Mirandino - usnjeno jakno in našla neke zmečkane liste. Podala sem jih mu.

Pogledal jih je, nato pa spravil v svoj hlačni žep. "Te bova potrebovala, če naju zalotijo."

Noč je bila hladna in vetrovna. Zdelo se mi je, da me bo slejkoprej odpihnilo s hriba. Moški, ki je imel na sebi plašč iz medvedjega kožuha - kar se mi je zdel absurd, pa dobro - je gazil skozi debele plasti na novo napadlega snega, ki je kot odeja prekrival dolino. Sama sem imela na sebi tiste stvari, ki jih je imela Miranda - tanek usnjen plašč.

V ozadju se je razprostiral velik lesen stolp s temelji iz modrikastega granita. Srce mi je od razburjenja hitreje bilo. Moški je položil laket predme, da sem se ustavila. Opazoval je tisti stolp, za katerega sem sklepala, da je šlo za narodno mejo. Ker je snežilo, sem vedno teže razločevala pokrajino. Videla sem le nekaj hribov, izbokline in temne sence.

"Izvoli Miranda," je nenadoma rekel in mi podal lopato s katero je začel kopati luknjo. Za trenutek sem bila prepričana, da gre za potegavščino - češ, da me bo kasneje v luknjo vrgel, ker je ugotovil, da nisem ona. Negotovo sem spravljala kupe belega snega na stran dokler se pred mano ni pojavila lesena plošča. Zazrla sem se v moškega, ki se je trudil prelomiti led  na straneh ploščice.

"Kaj še čakaš?" mi je rekel. "Vzemi kladivo."

Ker je nisem našla, sem s konico lopate tolkla po ledeni površini. Začudeno me je pogledal, saj sem se stvari lotevala bolj po kmečko. Led se je kljub temu razpokal in prelomil. Z nogo je razdrobil še ostale koščke. Prijel je za kljuko in s vso silo potegnil. Pred nama se je prikazala kovinska lestev, ki je izginjala v temni luknjo.

Pogoltnila sem slino. Mar pričakuje, da se bova splazila tu notri?

Rahlo me je dregnil. Sranje, sem pomislila.

"Ženske imajo prednost."

Nekaj trenutkov sem oklevala, dokler nisem zbrala dovolj poguma in se dotaknila ledeno mrzle kovine. Upala sem, da ni videl, kako se mi tresejo roke kot šiba na vodi. 

Z zadnje stopničke sem odskočila v lužico vode. Bilo je vedno topleje. Plamen bakle na steni je osvetlil temen prostor. Ker sem malenkost klavstrofobična, me je ozek hodnik plašil.

Sunkovito sem se pomaknila naprej, da je tudi on zletel dol po lestvi in čofnil v umazano lužo.

V tišini sva se sprehodila naprej. Ustavil me je tik pred drugimi dvižnimi vrati.

"Počakaj," je rekel. Živčno sem si pogladila ročaj torbe.

Vratca je odprl le za toliko, da je pošpegal ven. Ko je opazil, da je zrak čist, jih je odprl na stežaj. Hvala bogu, da niso zledenela, sicer bi obtičala tukaj.

Zunaj je bilo lepo. Sploh nisem mogla verjeti svojim očem. Očarale so me barve na nebu - polarni sij. Veter se je pomiril in pokrajina je delovala kot prava zimska idila.

Opazoval me je, kako sem se smehljala ob tem prizoru. Tudi sam se je nasmehnil. Verjtno je prvič v življenju videl Mirando z nasmejanimi usti, zato sem jih raje ukrivila nazaj v zdolgočasen izraz.

"Avrora," je dejal. "Preveč se trudijo z uroki za lepše vreme."

No, jim pa le uspeva, sem pomislila. V primerjavi s pusto in turobno pokrajino Estre.