The Golden Heart (slovensko)

20. poglavje 1. del (Ples)

Odpravljala sem se po stopnicah navzdol. Na hrbtu mi je skakljala šoska torba, v rokah pa sem držala matematični zvezek. Odkašljala sem se, nato pa spet ponavljala kote sinusa in kosinusa. Bila sem v takšnem zaostanku, da sem dvomila, da bom ta predmet sploh končala pozitivno. Na koncu stopnišča sem se z nosom zaletela v Evo, ki je bila tudi zaposlena z neko knjigo. Padla ji je na prste, zato je boleče kriknila.

"Zala?" me je vprašujoče pogledala. "Kam odhajaš?" Bila je zaprepadena.

"Kam le?" sem dejala. "V šolo... ostali kar pozabljate, da se šolam."

Še vedno je zrla vame kot lipov bog. Spet se je prelevila v vlogo zaskrbljujoče mame. Tudi tega nisem razumela. Bila je le dve leti starejša od mene in že je mislila, da mora skrbeti zame. Pobrala je knjigo s tal, na kateri je pisalo Vampirizem, ter jo hitro skrila. Ni bila dovolj hitra. Dvignila sem obrvi. Zakaj bi skrivala, da jo skrbi za Nio? Spomnila sem se njenega prebledeleda obraza, ko jo je videla v stanju krvoločne pošasti.

"Se je že zbudila?" sem jo vprašala, ko je bila rahlo v zadregi.

"Ne,... ne od včeraj."

Rekla sem aha in pogled spet uprla v trigonometrijo, ki mi je bila tako pri srcu. Nisem bila zbrana, zato so mi mislile pobegnila stran od matematike k Žanu in Nii.

"Zala, čakaj," je rekla Eva. "Po vsem tem še hodiš v šolo?"

"Bila bi presenenčena koliko ljudem je šolanje na prvem mestu. No, meni sicer ni nikoli bila... ampak zdaj..."

"Ja, ja," je rekla naveličano, kot da bi preslišala moj sarkazem. "Mislila sem reči, da ni pametno iti v šolo. Po napadu v Estri in Eriku, Gabrielu, Eliasu,... saj veš kaj mislim..." Imela je prav. A šola je bila moje edino zatočišče v normalni svet. Pa še zaostajam. "Nekdo bi te mogel spremljati."

"Lan? On je vpisan.. Je še vpisan?" Nisem bila več prepričana, ker ga tako dolgo ni bilo pri rednih urah.

"Je," je dejala. "Počakaj ga tu. Sama. Ne. Hodi. Nikamor." Vsako besedo je posebej poudarila, da bi si zares zapomnila, da moram počakati.

Usedla sem se na klopcu zunaj in trenutek, ko je prišel Lan, sem dobila čuden občutek v trebuhu. Želela sem nekaj odgovorov na moja vprašanja. Ali Žan še hodi na šolo? Ali je Gabriel tudi tam? Upala sem, da je na prvo odgovor ja, na drugo pa ne. V trebuhu mi je od vznemirjenja zaščemelo.

Pred šolo so bila nekoč bujna drevesa, zdaj popolnoma gola, brez listja. Začutila sem hladen sunek vetra. Prihajala je zima in to me je nekako strašilo, ker je čas tako hitro minil. Hkrati sem upala, da bo leto čimprej mimo. Da bomo našli zlato srce in ga skrili, ali po možnosti uničili.

Odložila sem rdeč flanelast plašč z črnimi gumbi v omarico (ki je bil Evin, saj sem sama imela zelo malo oblačil odkar je razneslo moje stanovanje) in se odpravila v zgornje nadstropje k moji prvi uri.

O Sebastjanu in Žanu še nismo ničesar določili. Včeraj, ko je bila priložnost, nas je preganjala misel na Nio. Bilo jo je težko zbiti iz glave. Njene čekane. Njeno pošastno hihitanje in rdeče krave oči. Stresla sem se.

"Si vredu?" je vprašal Florijan. Imela sem zgodovino in on je zopet dregal vame. Kot vedno. Nekako nisem imela volje se ubadati z njim in njegovimi bedastimi šalami. "Heej!" Mahal mi je pred obrazom z listi, ko sem naveličano gledala v profesorja Fekonja. Kdaj so vzeli Kitajsko cesarstvo in japonske samuraje? "Zemlja kliče Zalo. Si gluha?"

Nejevoljno sem zagodrnjala. "Kaj?" Kaj je bilo tako pomembno, da me je mogel med zgodovino vprašati. Niti testa nismo pisali.

Odhrkljal se je. "Si vedela, da so ljudje plesali še pred homo sapiensi?"