The Golden Heart (slovensko)

16. Poglavje (Miranda)

Ko sem bila stara dvanajst, nisem imela veliko prijateljev in ljudje so mislili, da sem fant. Bodisi zaradi mojih kratkih las in umazanih oblačil ali dejstva, da sem se vedla ne damsko. Moj najljubši konjiček je bil plezati na drevo pred šolo, kjer je bilo ravno toliko neavarno, kot v pustolovksih knjigah, ki sem jih tam zgoraj brala. Razredničarki sem nemalokrat povzročila sive lase.

"Gospodična Pirc, dol z drevesa!" je vedno kričala. Nisem razumela, zakaj ni sama prišla pome na vrh. Bila sem majhna. Sesala sem ji živce kot klop kri, ko sem ji jezikala nazaj. Zato je poklicala hišnika, ki je prinesel lestev in me nesel dol kot žakelj krompirja. A jaz nisem odnehala. 

Nato smo v razredu dobili novega sošolca. Žan mu je bilo in pisal se je Hren. A otroci so ga klicali lubenica ali debeluško, kar se mi je zdelo zlobno, a nisem ničesar ukrenila. Že tako ali tako sem redko s komerkoli govorila. Nek sošolc mu je nastavljal pajke pod majico. Neka sošolka pa mu je žvečilko prilepila na sedež, kjer je sedel. Nadlegovanje se ni končalo, zato je imela razredničarka briljatno idejo in asa v rokavu. Ker spet nisem ubogala in splezala na drevo, me je doletela kazen - družiti sem se morala z debeluškom. Sprva mi je bil nadležen, dokler ga nisem spoznala in sva postala prijatelja. Dobra prijatelja.

Zbudila sem se. Od sanj me je prevzela nostalgija. Žan Luka, sem pomislila. Priprla sem oči in se zagledala v neznano sobo. Presenečeno sem strmela v prostor pred sabo, dokler me ni prešinilo.  Od sramu bi se najraje v zemljo pogreznila.

Glavo sem počasi zasukala na stran in pogoltnila slino. Imel je razmrščene lase, ki so mu štrlele po vzglaniku. Goste trepalnice. Polne ustnice. Vse na njem je bilo brezhibno. Vse razen kože na obrazu, kjer so mu lica krasile majhne pege. Strmela sem vanj.

Priprl je oči, zato sem jih hitro zaprla in se pretvrajala, da spim. Srce mi je hitreje bilo, ker je le strmel vame, kot sem jaz prej vanj. Nato jih je spet zaprl. 

Bila sem razburjena. Počasi sem se poskušala zvaliti na rob postelje, a me je roka ustavila. Pretvarjal se je, da spi. Vzdihnila sem. Z roko me je držal čez ramena, nato je stegnil dlani in se dotaknil mojih prsi. Postala sem rdeča kot kuhan rak.

Odkašljala sem se, da bi ga opozorila, a se je spet pretvarjal da spi.

"Ne skrbi," je godrnjal, "saj ti bodo še zrasle."

Najraje bi ga z vzglavnikom po glavi ali pa kar s stolom, ki je bil kot nalašč zraven postelje. Pognala sem se pokonci, osramočena. Splezala sem čez dve odeji in se urno postavila pred vrata. Poskusila sem jih odpreti. Ni šlo.

"Si pozabila?" je rekel sarkastično in ždel na postelji. "Zaprta si."

Ne spet, sem si rekla.

Nekaj mi je vrgel v obraz, da sem se skoraj prevrgla nazaj. Saj ta ni normalen. Pogledala sem v belo čipkasto blago pred sapo in opazila, da je bila dejansko obleka. Obleka z našitimi modrimi in belimi kristali. Bila je res lepa. A seveda mu tega nisem želela pokazati. Namuznila sem se.

 "Isabelina je," je dejal. "Mislil sem, da ti bo bolj všeč kot smrdeče vaške cunje." Imel je prav. Razgrnila sem jo. Dekle je imelo res okus. Imela je dolge rokave in mi segala do prstov na nogah in malo čez. Pogledala sem skozi okno. Zunaj je pripekalo sonce. V teh cunjah mi bo vroče.

Pogoltnila sem slino. "Kaj zdaj?" sem vrpašala. "Me misliš imeti tukaj zaprto?"

Nasmehnil se je. "Kje pa," je dejal. "Če je pa zunaj tako lepo vreme. Bil bi greh, če bi ga preživela tukaj." Sarkastičen ton skoraj ni bilo moč preslišati.

Če govoriva ravno o grehu. V želodcu me je zapeklo, ko sem se spomnila na včerajšnjo noč in lica so mi zavrela. Odkašljala sem se. "Potem pa odkleni, prosim."